Slovenske novice, 17.01.06: Pet jih je šlo v skrajno neprijaznih vremenskih razmerah na Sveto brdo
Črno-bela stran
Na Velebitu mrtvi splitski planinci
Pet splitskih planincev se je v skrajno neprijaznih vremenskih razmerah odpravilo na 1753 metrov visoko Sveto brdo na Velebitu — Miro Duplančić, Ivo Milun in Zoran Skračić so s poledenele poti zdrsnili po strmini in treščili v drevesa, dva sta umrla takoj, tretji je zmrznil — Nerazložljiva sila je zadržala Natašo Skračić in Radovana Kečkemeta, da nista šla v nevarnost — Skračićeva sta prehodila vse slovenske Alpe — Stipe Božić o zahrbtnem Velebitu pravi, da ni nič manj nevaren kot Himalaja
Smrt treh članov planinskega društva Split je največja človeška tragedija, ki se je kdaj koli zgodila na Velebitu, so zapisali v zagrebškem Jutarnjem listu.
V soboto proti večeru so gorski reševalci iz Splita in Zadra našli mrtvega Mira Duplančića iz Splita. Iskali so naprej, toda Iva Miluna in Zorana Skračića, preostalih dveh pogrešanih, tisti dan niso našli. Po mnogih znamenjih pa so sklepali, da ne moreta biti posebno daleč, zato so ju nekateri iskali še dolgo v noč. Zaman.
Skupina reševalcev, ki je prespala na Velebitu, je zjutraj med Vlaškim gradom, kjer je na 1375 metrih nadmorske višine urejeno planinsko zavetišče, in Svetim brdom na 1753 metrih našla oba, Iva in Zorana. Zmrznjena. In ne posebno daleč od kraja, kjer je ležal mrtvi Miro. Bila sta v snegu pod tristometrsko strmino, prekrito s poledenelo belo odejo. Domnevajo, da so se vsi trije po njej skotalili na dno, zdrsnilo pa naj bi jim najverjetneje zaradi močnega vetra in neprimerne obutve.
Helikopter gorskih reševalcev je trupla prepeljal na heliodrom splitske bolnišnice, kjer bodo opravili obdukcijo.
Mraz do kosti
V reševalni akciji je sodeloval tudi najznamenitejši hrvaški himalajski alpinist
Stipe Božić, ki je dejal, da Velebit v takšnih vremenskih razmerah, kakršne so bile zadnje dni, ni nič manj nevaren kot Himalaja: »Bili so preslabo opremljeni, brez derez in niso bili navezani z vrvjo. Preprosto, niso se dovolj prilagodili težkim razmeram na Velebitu.«
Njihova obutev bi bila menda dovolj primerna za smučišča, ne pa za poledenelo goro.
Kakšne so bile razmere, so najbolje znali povedati reševalci, ki so pogrešane sicer z manjšo intenzivnostjo iskali tudi ponoči, ko je temperatura v globelih padla celo na minus 40 stopinj Celzija. Vseskozi je pihal močan ledeno mrzel veter.
V družbi z nesrečno trojico sta bila še dva splitska planinca, Radovan Kečkemet in Mladen Kulišić. Potem ko je Kečkemet prespal v zavetišču Vlaški grad, je zjutraj čutil tako hude bolečine v mišicah, da se je odpovedal vzponu na Sveto brdo.
Kulišić se je povzpel na Sveto brdo in se vrnil k zavetišču na Vlaškem gradu. V gorah je vse prej kot zelenec – povzpel se je že na najvišje vrhove treh celin: Mont Blanc, Aconcaguo in Kilimandžaro. Ker je hodil kot prvi, ni vedel, kaj se je spotoma zgodilo preostalim trem, niti slutil ni, da so zdrsnili po strmini. Pritrjuje, da je bilo hladno in vetrovno, vendar bi bil previdnejši o vzroku, zakaj so Duplančić, Milun in Skračić zdrsnili. Ni nujno, da je bilo zares vse natanko tako, kot je mogoče sklepati na prvi pogled. Res je, da so nosili starejšo obutev, ki pa je imela podplate proti zdrsu.
S seboj so vzeli le en cepin za vseh pet.
Triinšestdesetletni
Tomislav Čanić iz Gospića velja za enega od najboljših poznavalcev Velebita. Takole pravi: »Jesenski in zimski Velebit je s svojo surovostjo presenetil že mnogo nepripravljenih planincev, čeprav so ga obiskovali po nekajkrat na leto. Ob tako nizki temperaturi in viharni burji bi poledenele vzpone lahko premagali le z derazami na nogah.« Žal se je njihov podvig brez primerne opreme spremenil v tragično avanturo. V opisanih okoliščinah bi morali nositi večslojne obleke. Velebit je tako zahrbten prav zato, ker se tam mešata gorsko in sredozemsko podnebje, zaradi česar se lahko zelo hitro pojavijo velike spremembe.
Žena ostala doma.
O pogrešanih planincih, ki so bili namenjeni na Sveto brdo, so reševalce obvestili v soboto okrog enajstih.
Petinštiridesetletni prometni inženir v komunalnem podjetju, dva metra visoki Zoran Skračić iz Solina, je bil v odlični telesni pripravljenosti. V petek, 13. januarja, je po mobilnem telefonu govoril z ženo Natašo. Poročal ji je o neprijaznem vremenu in ji rekel, da zato v soboto ne bo šel na Sveto brdo.
Tri minute čez dvajseto je mož Nataši poslal sporočilo, da se v zavetišču greje ob ognju iz tople peči. Zunaj pa mesečina in povsod sneg, je pripisal.
»Čemu si je premislil, ne vem,« je pretresena žena po Zoranovi smrti: »Sveto brdo ni bilo zanj nikakršen izziv, saj je bil na njem že tristokrat. Zoran ni bil človek, ki bi rinil v nekaj. Ko iščem razloge, zakaj je vseeno šel tja, pomislim na možnost, da sta morda tovariša potrebovala pomoč.«
Od mladih let sta Zoran in Nataša v gore hodila skupaj, planinarjenje jima je bilo v veselje. Koliko vrhov sta osvojila samo v slovenskih Alpah! Seveda sta bila tudi na Triglavu.
»Tokrat nisem šla z njim iz bizarnih razlogov, česar si nikoli ne bom oprostila,« je v solzah rekla Nataša. Kaj bi bili bizarni razlogi, ni omenila. Ni pa redko, da se ljudje odpovedo usodni poti iz razlogov, ki so na pogled resnično nenavadni, neracionalni.
V soboto ob 10.42 je Zoran poslal s svojega mobilnika zadnje sporočilo ženi: »Padel sem, pokliči pomoč.« Takoj je ukrepala, a žal je bilo zanj in druga dva prepozno.
Deset zapovedi
Zoranov starejši brat
Davor je med iskalno akcijo upal vse do zadnjega: »Zoki je imel vso potrebno opremo: prvo pomoč, folijo, kocke za ogrevanje. Izkušen je bil dovolj. Kako se mu je to lahko zgodilo, je težko razumeti. Najbrž ga je na strmino s poti potisnil veter, potem pa je med padcem zgubil opremo in poškodovan ni več mogel do nje.«
Pokojni Ivo Milun je zapustil tri otroke
Mira, Iva in Zorana so reševalci našli četrt ure hoda od zavetišča na dnu strme stene na nadmorski višini 1500 metrov. Po več sto metrih drsenja so se ponesrečenci ustavili, ko so trčili ob drevesa, ki rastejo v vznožju strmine. Neuradno je bilo slišati, da sta Miro in Ivo umrla takoj, medtem ko je bil Zoran še nekaj časa živ in je po vsem sodeč poslal klic na pomoč že po nesreči. Zlomljeni je imel obe nogi, umoril ga je mraz.
V društvu so vedeli, da se bo peterica podala na Sveto brdo. V dobrih vremenskih razmerah je od zavetišča pod Vlaškim gradom do križa na Svetem brdu približno ura hoje. Pot se vzpenja čez gorsko goličavo brez dreves ali večjih skal. Vse je sama ledena in zasnežena planjava, ki jo razgibata le dve globoki vrtači. Na Svetem brdu se v nebo dviga velik križ. Pod njim je kamnita plošča, v njej vklesanih deset božjih zapovedi.(V. J.)