Nedeljski dnevnik, 10.04.05 - Vito Avguštin: Slavko Šetina – povabljeni ste na kavo
povabljeni ste na kavo
Naj bo pot v UŽITEK,
ki ga NE BOSTE POZABILI
Slavc. Težko je reči, kdo je. Je tonski mojster, je radijski zanesenjak in inovator, je gornik ali alpinist, je popotnik, ki se je nedavno vrnil iz Kenije in Namibije, je tisti možakar, ki je, ko je prvič videl Himalajo, kamor se vrača že tri desetletja, takoj rekel: »Ooooo! Tu bi pa želel biti pokopan, s tem večnim pogledom na gore!«, je eden najboljših pripovedovalcev šal, je srečni dedek, ki ga vnukinja Naja pokliče: »Dedi, ti si moj pljatu,« je nepopustljivo tečen natančnež, perfekcionist, je prijatelj, na katerega se lahko zaneseš, je gorski reševalec, je naš vodnik na izletih po slovenskem sredogorju ... Od kod ste prišli na ta pogovor, je prvo vprašanje. »Z morja. Je že toplo, saj ima 8 stopinj Celzija, je pa res, da me je po štiridesetih minutah potapljanja že kar zeblo, ampak samo v roke.« Na, še potapljač in podvodni snemalec je treba torej dodati! Slavc.
Slavko Šetina je že stari znanec strani Nedelskega dnevnika, Dnevnika in Hopla - tako v reportažah s potovanj po svetu v Nedeljcu kot predvsem v vsakotedenskih povabilih na izlete v slovenske hribe.
- Torej so bili hribi, stene in ledeniki vaša ljubezen od nekdaj?
»Ha, na začetku sem se hribov, planin bal. Ja, res je. Spomnim se, ko so se sošolci v osnovni soli odpravili na Triglav in me povabili zraven. Ja, jaz bi šel, pa me doma ne pustijo, sem kot iz topa izstrelil izmišljen izgovor. Hribi so prišli nekoliko kasneje, pa zato tedaj toliko bolj silovito in strastno. S prijatelji srednješolci sem se namreč dogovarjal, kje bi pričakali novo leto, in ker je bilo vse zasedeno, smo se odločili za kočo na Veliki planini. Kako je bilo lepo, kot v pravljici! Tedaj se mi je odprl svet in začelo se je. Hribi so me tako zastrupili, da sem si med služenjem vojaškega roka izboril prost konec tedna in ga izkoristil za to, da sem šel v hribe.«
Brez ljubezni ne gre
- Prej so bili drugi športi in tehnika, ki je po drugi strani zaznamovala vaše življenje.
»Prej je bil rokomet. Kar resno - krimovec sem! - in z veseljem sem ga igral, a že od nekdaj me je magično privlačila tehnika. Tam nekje na sredi osnovne šole sem naredil izpit za operaterja za predvajanje filmov in kmalu zatem smo se v krožku pri profesorju zgodovine Vebru naučili razvijati fotografije v temnici. Pri njem sem dobil prve osnove fotografiranja, najbolj pa sem hvaležen mojstru fotografije Nacetu Bizilju, ki mi je z nasveti in številnimi pogovori o tej temi omogočil, da sem vsaj zaslutil pravila, estetiko kompozicijo, uravnoteženost in neizmerno izrazno možnost fotografije.«
- Ampak če govorimo o tehniki, potem imamo pred očrni predvsem radijskega mojstra Slavca.
»Ja, vedno me je zanimal ton. Ko se je postavilo vprašanje o šolanju, nisem pomišljal. Elektro šola, šibki tok, je bila povsem logična odločitev. Postal sem radioamater. To sem imel od nekdaj rad, to je bil moj svet, moj poklicni svet, ki mi je omogočal raziskovanje, ustvarjalnost, inovativnost in zadovoljstvo. Če nisi ljubitelj tehnike, potem se ne da profesionalno nič kaj veliko narediti. No, pa saj je pri vsaki stvari najbrž tako.«
Kjer je volja, tam je pot
-
Radio ima nekakšen pridih romantike, magije in neizmernih možnosti. Gre skorajda za erotični odnos do tega medija?
»O, radio! Radio je vse. Spomnim se, da je bil v začetku sedemdesetih let pohod na Stol. Marjan Krišelj, radijska legenda, je vprašal:
A bi naredili prenos? in so mu odgovorili:
Se ne da! Toda mene je začelo
matrati. Rado Medvešček je bil v radijski razdelilnici, živčnem centru radia. Izbrskal sem neke mikrofone, ki so ostali od tedaj priljubljenih Iger brez meja, in ugotovili smo, da bi mogoče imeli dovolj moči, da bi se dalo prenesti to. To je bilo prava odisejada, fantastično in nepozabno. Iz te zanesenjaške raziskave in teh iskanj je v naslednjih letih nastalo kar sto radijskih prenosov!«
- Na kožo vam je bil pisan koncept Vala 202.
»Ja, potem je prišel Val 202, so prišla neposredna javljanja, pro¬gram v živo, program, ki je bil vsebinski in tehnični eksperiment. Tedaj je bilo odločeno o reportažnem avtomobilu. Imeli smo srečo, ker je bil na radiu inž. Viktor Žnidaršič, ki je bil pravzaprav moj vzornik glede elektronskih znanj. Drugi reportažni avto sem brez lažne skromnosti naredil sam.«
Radio Everest
-
Pravzaprav sije v dobi mobilnih telefonov težko predstavljati, koliko znanja in inovativnosti je bilo potrebno za neposredne radijske zveze.
»Recimo prenos z Everesta, ko je najvišjo goro sveta osvojila slovenska oziroma tedaj jugoslovanska odprava. Tedaj je bila prvič vzpostavljena neposredna zveza med bazo v Himalaji in Evropo, saj je bilo prej to možno le prek satelitov. Tedaj sem nekaj malega vedel o oddajanju in antenah, zato sem iz odpadkov prejšnjih odprav - kovinskih trakov - naredil umetno zemljo in z njo podložil anteno. Malo sem računal in eksperimentiral, in kmalu smo imeli na zvezi Slovenije S slušalkami in z majhnim zvočnikom smo izvedeli za posledice naftne krize -uvedbo izmenične prepovedi vozil s končno sodo in liho številko na registrski tablici -, potem smo izvedeli, da sta Šurbek in Stipančič na svetovnem prvenstvu v namiznem tenisu zasedla prvo mesto, jaz pa sem slišal glas malega sina Mateja, ki mi je sporočil:
Oci, dam plid! Slovenija pa je na drugi strani etra spremljala vsak korak in napredek naše od-prave in izvedela za neverjeten uspeh naših alpinistov.«
- Prav zaradi vaše inovativnosti so vas na olimpijadah želele imeti tuje radijske družbe.
»Res, na primer RKO, ki ima v Združenih državah Amerike približno 500 radijskih postaj. Nenadoma seje pojavil problem slabe kakovosti tona med prenosi s športnih tekmovanj na sarajevskih zimskih olimpijskih igrah. Med opremo smo imeli tudi navaden kasetofon. Malo sem šravfal in ugotovil, da je imel med drugim nekakšen sklop, s katerim sem poskusil napraviti uporaben ton. Uspelo je, saj je bil ton potem tako kakovosten, da je bil sprejemljiv za oddajo. Ja, vedno sem se rad igral in iskal.«
- Vrniva se k vašim potem v hribe. Zasvojili so vas, v redu, ampak zakaj? Želja po osvojitvi vrhov, premagovanju čim težjih plezalnih smeri?
»Ne, ne bi mogel reci tega. Pravzaprav nikoli nisem želel rezultatov, ampak sem vedno želel predvsem iti tja, kjer je lepo. Zato tudi zase pravim, da nisem alpinist, ampak gornik. Zanimala so me brezpotja, po katerih sem lahko varno hodil. Ni mi bil cilj kak vrh, ker je bilo težko priti nanj, čeprav sem že plezal tudi 5. težavnostno stopnjo, ampak sem plezal na vrh zato, ker je bilo na njem lepo. Sem namreč uživač, odkar pomnim. In radovednež.«
Dolina in gora sta dve reči
-
Že dolgo ste član gorske reševalne službe. So morali vaši kolegi kdaj reševati vas?
»Ne, nikoli nisem potreboval pomoči. Moram reči, da sem doslednež glede nekaterih stvari, saj visokogorja nikakor ne gre podcenjevati. V nahrbtniku imam zato vedno kapo, rokavice in očala in ni me sram nositi čelade. Veste, izkušnje naredijo svoje. Recimo pred mnogimi leti severozahodni greben Planjave. Ob enajstih dopoldne naju je s kolegom sredi julija ujela nevihta, ki sva jo dokaj normalno preživela, med spustom pa seje razbesnela druga nevihta, in to zelo huda. Bezljala sva v dolino in na poti poiskala zavetje v snegu. Curki vode so bili vijoličasti, tako naelektreno je bilo vse! Nekaj podobnega sem doživel pod Mt. Blancom. Po pešpoti sem v toplem sončnem vremenu šel prvič in zadnjič v telovadnih copatih na nogah in s smučmi v nahrbtniku, ko se je nenadoma, kot bi nekdo za ovinkom odprl nebeška vrata, vlil dež. Uro in polje lilo in se tako shladilo, da sem bil povsem moder od mraza. Razmer v gorah ne smemo nikoli ocenjevati iz doline.«
Občutiti lepoto
-
Prej ste omenili besedo uživač. Prav v tem slogu nam že dolgo časa odkrivate lepote preprostih poti v hribe, najprej z rednimi oddajami in povabili na izlete na Pop TV, zdaj pa v tedenskih prispevkih v časniku Dnevnik.
»Hm, ali veste, da to traja že trinajst let! Več kot 650 izletov je zapisanih. To so poti za vsakogar, ki ima rad hribe, gore in ki gre na izlet zato, da uživa. Da hribe vidi, ne da le zleze na njihove vrhove. Da občuti to silno lepoto, naravo in okolje. Da se ima lepo, pogoj so seveda predhodna priprava, oprema in kopica drobnih stvari, ki jih v svojih člankih vedno znova ponavljam, od tega, da morate vsaj nekomu pred odhodom povedati, kdaj se kam odpravljate. Narediti morate pač vse, kar lahko, da vam bo pot v užitek, ki ga ne boste pozabili.«
- Kljub temu da ste znani po tem, da takoj potem, ko rečete dober dan, že poveste najbolj svež vic, da ste tako kot pravzaprav vsi planinci izjemno družabni, ste pri nekaterih stvareh prava tečnoba.
»Sem pač racionalist in tehnik pa še gornik povrh. Tu ni popravnih izpitov, napake je težko popraviti, zato je treba, kot sem že rekel, storiti vse, da se ne bi znašli v nezavidljivem položaju ali pa v nevarnost spravili še koga, ki je z vami. Tu ni pardona, tu ni odstopanj in opravičil. Potem, ja, potem je pa lahko vse eno samo uživanje.«
Vito Avguštin