Tolmin Damijan, Marjetka: Bilo je v Krnskem pogorju lanskega avgusta - Nesreča pri plezanju v Srednjem vrhu
Spet imam apetit. Upam, verjamem, da ni lažen. Zakaj?
Minilo je dva dni, kar te ni ob meni, ko ležiš tam priklopljena na aparate.
Helikopter zabrni in že te iz stene iztrga mož s slušalkami na glavi. Tvoji kriki bolečine zadušijo še tako glasne krike helikopterskih motorjev. Vse poteka zelo hitro, saj močna termika in grozeče spuščajoči se oblaki narekujejo kar se da hiter tempo reševanja. Na nogi ti obvisi na pol obuta plezalka, tako da instiktivno skočim, jo snamem in odletiš. Med vsem tem truščem, ko se na vitlu bližaš helikopterju sem samo nemočno padel na tla, se objel čez glavo in hlipaje zmolil očenaš zate. Trenutek, ko se je helikopter bližal k steni in tvoje prestrašene oči, tvoj jezik zapletajoč se v nerazumljivih stavkih, sem imel pred še vedno očmi. Počutil sem se, kot da sem te izgubil.
Helikopter odhrumi proč. Ostanem sam v prvem raztežaju Nedeljskega kamina v Srednjem vrhu. Vse se umiri. Jadralni padalci tiho režejo nebo nad mano in planinci grizejo svoj korak v plošči Krna tam daleč. Kaj zdaj? Misli so precej jasne. Seveda v dolino. Pripravim abzajl na klin, kateri te je obdržal na sidrišču, da te ni skala, ki te je zadela, pobila v dolino. Čez skalni skok skočim hitro, prehitro. Ker nisem imel prusikovega vozla, mi je takoj zažgalo kožo na roki. Za trenutek sem ustavim. Dojel sem, da nimam sedaj kaj hiteti. SMS iz doline od reševalcev: »Ostani, kjer si, prihajamo pote. Počakaj, da ne narediš kake neumnosti.« Ker je bil le en abzajl in nato spust po strmih travah, sem vseeno sam sestopil. Z reševalci se srečam nekje na pol poti do ceste, ki vodi do planine Leskovca pod Maselnikom. Pok, krepak udarec reševalca po moji rami: »Saj bo, ane, drži se! Sedaj je na varnem, vse bo uredu, je že na Jesenicah v bolnici, ni panike …«. So me vsi po vrsti spodbujali. Sami znani obrazi reševalcev iz okoliških krajev so mi vlili upanje in vero, da bo vse v redu. Kljub vsej veri, da boš okej, me je preveval neizmeren strah - kaj pa, če ne bo?! Videl sem udarec skale, videl, kako so te v tiste pol ure čakanja na helikopter zapuščale moči, kako si se borila z dihanjem …
Med sestopanjem do avta kličem tvojega očeta. Brez panike sprejme grozno novico; medtem, ko me tvoja mama pokliče kmalu zatem. Jokava oba. Kaj če, kaj če. Občutek krivde je neznosen. Zakaj sem prijel ravno tisto skalo? Sem bil nepozoren? Zakaj, zakaj, zakaj?
Iz tolminske postaje GRS pokličemo reševalca - zdravnika, ki je bil ob tebi v helikopterju. Pove, da si govorila težko razumljivo, zmedeno, razumeli pa so, da te vse boli. Diagnoze pa še žal ni. Pokličem naj kasneje, na Jesenice. Sledi zapisnik za GRS poročilo. Spet ne vem tvojega točnega datuma rojstva. Pa kaj, naj bo to 8. 8. 2014.
Ob treh pokličem v bolnico na Jesenice – imaš sesedena pljuča, zlomljena vsa rebra, za vrat in hrbet pa še ne vejo. Mene trga. Ko pridem domov, me šele pošteno sesuje. Panika, neznosen občutek krivde, sploh ko se ozrem po ravnokar obnovljeni hiši, kjer je v vsakem centimetru tudi del tebe. Pričnem se zavedati, kako sva si eno, kako mi manjkaš …
Z mojim očetom se peljeva, jaz nisem sposoben voziti, po tvojo mamo in gremo na Jesenice. Strah, upanje, nemoč in negotovost vse je vrelo iz nas.
Prispemo v bolnico na intenzivni oddelek. Tam si. V sobi polni cevk. Objamem te, trzneš, zadrhtiš. Na ekranih številke poskočijo, začutiš nas. Pozitivnost medicinskih sester nas pomirja. Zdravnica nam razloži stanje. Zlomljena vsa rebra, obe ključnici, sesedeno levo krilo pljuč, fraktura lobanje, hematom v možganih, fraktura sedmega vretenca... Ko to našteva, mi začne spodnašati kolena. Nato pa pove, kaj vse bi še lahko bilo pri tako silovitem udarcu skale. Na srečo ni počila nobena pomembna žila, srce je blizu, glava in vrat, vse je bilo tako zelo blizu. V naslednjem trenutku pravzaprav spoznamo, kakšno neznansko srečo sva imela, da ni bilo še veliko hujše. Zato je to ne-srečni dan.
Damijan
Po uspešno dobljeni bitki s temnimi tako resničnimi prikaznimi moje podzavesti v globokem spancu, me je čakalo še veliko »tozemeljskega dela«. Po par dnevih »spanja v cevkah«, so bila na vrsti zelo boleča posedanja v invalidski voziček. Vsak najmanjši premik vseh tistih zlomljenih kosti je bil na meji kričanja po olajšanju. Vstati pa sem nujno morala zaradi pljuč, predihanosti. Zaležanje pomeni pnevmotoraks, še tako ni bila izključena ponovitev. Noge sem imela ledeno mrzle in hladno potne od prestajanja bolečin. Tudi epiduralna lokalna anestezija v hrbet je prva dva tedna le malo zalegla, bolečine na lestvici od 1 do 10, so bile za 12. Od silovitega pretresa možganov sem imela zmaknjen vidni kot. Desna roka me ni več ubogala, sploh je nisem mogla premakniti, migala sem samo z mezincem. Vse sem razumela, kaj mi govorijo, moja usta pa so ostajala nema ali pri medmetih ter bolečemu kimanju. Nato sem se vsak dan z veliko truda in naprezanja tako telesa kot poškodovanih možganov ter neznanske želje in volje po izboljšanju, znova spomnila po nekaj »novih« besed. Prva je bila: zobna ščetka. Delovna terapevtka, ki je bila mlada, mojih let, je bila zelo neusmiljena in dosledna pri svojih zahtevah. Samo tako me je vsak dan potiskala naprej, čez moje takratne meje vzdržljivosti in zmogljivosti. Ubogljivo, kar drugače ni v moji naravi, sem ji sledila. Do prvih korakov na oslabelih nogah, samostojnega hranjenja z mojo ubogo desno roko, ki je trajalo po celo uro … Hvaležna sem ji za ves njen trud, najbolj pa za to, da se ji sploh nisem smilila! Gnala me je naprej in mi vsakokrat kimala in me spodbujala, ko sem se trudila spomniti se še tako enostavnih stvari kot je recimo: našteti pet besed, ki se začnejo na črko »S«. Prvi SMS sem samostojno napisala dober teden po nesreči. Za sestavljanje, pregledovanje in iskanje besed sem porabila cel dopoldan z vmesnim počitkom s spanjem, a na koncu mi je uspelo! Po začetnem pnevmotoraksu ob prevozu v bolnico, je po štirinajstih dneh agonije v bolečinah na intenzivnem oddelku sledil še drugi pnevmotoraks. Torakalni dren je uspelo zdravnikom vstaviti v drugem poizkusu. Bila sem izmučena od bolečin in psihično kar na dnu. Pomislila sem, ali mi je tega treba… Noči brez spanca, v bolečinah, so se vlekle in vlekle. Že štirinajst dni … A bo kdaj konec tega? Naslednji trenutek pa že pomislim: ma, saj ne bom »umhrla«! Ne, ne bom! Zdaj že ne. Vsi me imate tako zelo radi, vsak dan ste pri meni. Oh, hvala vam za pogum, potrpljenje in spodbude!
Po slabem mesecu bolnice in dveh mesecih v Soči sem končno kolikor toliko okej (strokovno: samostojna pri dnevnih aktivnostih), da me končno lahko odpelješ domov, K TEBI! K nama domov!
Po prihodu domov sem naletela na nerazumevanje zdravnice v Tolminu, ki je nadomeščala mojo zdravnico, ker je le-ta na porodniški. Izvide iz bolnice in iz Soče je površno preletela, svetovala mi je oblačenje v modro, zeleno in vijolično barvo, ker je to barva možganov, zadrževanje v toplih, prijetnih prostorih in samomasažo ramen?! Nisem imela energije za prepričevanje in razlaganje, da potrebujem napotnice, fizioterapijo … Zdravnico sem takoj zamenjala. Na fizioterapijo v zdravstvenem domu sem čakala več kot mesec dni. Pri nas je očitno vseeno ali imaš en zlom ali trideset naenkrat, obravnavan si enako. Papirnata »vojna« z zdravstveno zavarovalnico za zdraviliško zdravljenje je bila neuspešna. A se nisem dala. Fizioterapije v zdravilišču sem izprosila prek napotnice osebnega zdravnika. Čeprav »to ni v navadi«. V navadi je pač, da dobiš fizioterapijo v svojem kraju, ne v zdravilišču. Če v tvojem kraju ni toplic ali bazena, pač nimaš sreče?! Lahko delaš vaje na suhem, ne v termalni vodi, kar je v bistvu eno in isto?! Vsi vemo, da ni. No, odločila sva se za bivanje v zdravilišču na svoje stroške, ker ZZZS nima ne posluha ne denarja za kvalitetno zdraviliško zdravljenje. Ker vseh več kot tridesetih zlomov kosti (nekatera rebra so bila prelomljena tudi po dvakrat) in poškodbe možganov, pač niso bile dovolj za ZZZS. V Novi Gorici ne delajo izjem, zvesto sledijo 49. členu pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Ja, red mora biti! Če bi ga le vsi spoštovali. Takoj podpišem! (Ironično …) In pravila naj bodo enaka za vse – tudi takoj podpišem in si vse plačam sama!
Po drugi strani, če pogledam s svetle plati, pa vseh teh neznosnih bolečin niti ne bi imela prilike prestajati, če ne bi bilo imela tudi neizmerne sreče, da sem sploh preživela, da sva prek SMS-a uspela doklicati reševalce GRS oziroma najprej bivšega načelnika Soškega AO (na 112 in 113 so se mi oglasili Italijani v Udinah in nato še v Trstu?!), da je helikopter sploh lahko izvedel rešilni manever, ker je megla grozila iz oblakov… da ni bilo vse skupaj prepozno … SREČA!
V nadaljevanju leta je bilo potrebnega veliko truda, potrpljenja in velike volje ne samo mene same, ampak vseh okoli mene - mojega moža, moje sestre, staršev, cele družine in prijateljev, da sem dala svojo »glavo na mesto« in da so bolečine večinoma samo še boleč spomin …
Po dobrem letu dni bolniške sem uspešno rehabilitirana in se konec avgusta vračam na moje prejšnje delovno mesto, sicer za polovični delovni čas, pa vendarle! To si štejem za velikanski uspeh! Zdravnica v Soči me je domov pospremila z besedami: »Zapomni si, da si v tej zgodbi ti zmagovalka!« Kakorkoli že se mi bo v življenju zasukala pot, vem, da sem močna in bom zmogla.
Zahvaljujem se »Ribi«, Iziju in vsem ostalim z GRS Tolmin, helikopterski enoti z Brnika, posebej Rajku Lotriču; odličnemu osebju in zdravnikom bolnišnice Jesenice (Mini, medicinskima sestrama Lidiji in Niki, dr. Militarovu, dr. Jurekoviču, dr. Smrdelovi in drugim) ter seveda osebju in zdravnikom v URI Soča. Hvala in srečno!
Marjetka