Bojan Ambrožič: ... koroški planinski izziv = K-24
K-24 je ime za najtežji koroški planinski izziv
Je pot, ki povezuje pet najpomembnejših koroških vrhov: Olševo, Peco, Raduho, Smrekovec in Uršljo goro. Pot je dolga 92 km in premaga 5300 višinskih metrov vzpona in prav toliko tudi spusta. Kdor progo uspe premagati v manj kot 24 urah postane član prestižnega kluba K-24.
Opraviti s K-24 je bila že dolgo moja želja. Vendar nikoli nisem zbral poguma, saj ne treniram ultrateka. Tokrat pa se enostavno nisem mogel upreti povabilu Klemena Trilerja. Na turo se je odpravil tudi Luka Mihelič. Zvečer smo se skupaj odpravili v Celovec, kjer smo se dobili z Janezom Stočkom. Janez je pravi mojster K-24, saj je pred tem s potjo opravil že kar 25-krat! Danes bo to njegova 26. ponovitev. Če je K-24 na robu mojih sposobnosti (ali pa mogoče celo malo čez), je za Janeza K-24 samo ogrevanje. Pred časom je med drugim v enem zamahu in brez počitka opravil s Koroško planinsko potjo v dolžini 210 km.
15 minut čez polnoč smo s turo začeli v Žerjavu. V počasnem teku smo nadaljevali navzdol proti Črni na Koroškem. Potem pa smo zavili v dolino Meže in nato Helenskega potoka. V vasi Podpeca smo po osmih kilometrih asfalta končno zavili na makadamsko cesto. Še nekaj kilometrov makadama in že smo se začeli strmo vzpenjati navzgor proti Peci. Noč je bila zelo topla in je le naznanjala kakšen pekel nas čaka podnevi. Prav nič si se nisem želel da bi se noč kaj kmalu končala. Poleg tega sem užival v pogledih pogledih na čudovito nočno nebo: Škorpijonovo želo, Strelec, Kasiopeja, Plejade in pa seveda Rimska cesta, ki jo pri nas redko kje tako dobro vidna. So pa naše naglavne lučke privabljale mrčes, ki je silil v naše človeške odprtine. Prav vsi smo se davili, ko smo nehote pogoltnili kakšno muho.
Janez pozna vsako ped te dolge poti. Zato nas za orientacijo ni smelo kaj skrbeti. Poleg tega je Janez na domiseln način označil pot, tako da so označbe vidne tudi ponoči. Na okoli 200 ključnih točkah na poti je namestil posebne knafelčeve markacije, ki se ponoči svetijo kot kresničke. Te markacije je ponoči mogoče videti že od daleč. Žal nekatere iz mene neznanega razloga te markacije motijo in so jih polovico že odstranili.
Mimo Doma na Peci smo nadaljevali na najvišji vrh Pece – Kordeževo glavo (2126 m). Na vrhu smo bili okoli tretje ure. In če ne bi pihal zmeren veter, bi bilo tudi tu zgoraj vroče. Tako pa je bilo še prijetno hladno. Samo upali smo da bomo s čim večjim delom poti opravili ponoči, preden nas začne cvreti vročina. Tako smo se ob Slovensko-Avstrijski meji začel spuščati v dolino potoka Koprivna. 900 višincev spusta je minilo presenetljivo hitro, sploh zato ker smo večinoma tekli.
Naslednjih 6 km pot poteka po kolovozu, ki pripelje pod Olševo. Dolgočasen odsek poti nam je popestril slikovit sončni vzhod. Še posebaj je bil veličasten pogled na Jupiter, ki se je nahajal točno nad krajcem Lune. Nato smo se po markirani poti vzpeli na Govco – najvišji vrh Olševe (1929 m). Žal K-24, ne vodi mimo znamenite Potočke zijalke, ki se nahaja na drugi strani gore. Vseeno je pot zelo zanimiva, saj poteka mimo številnih dolomitnih skalnih stolpov in manjših skalnih votlin. In ker se je že povsem zdanilo, smo lahko uživali v popolnih razgledih na gore, ki nas danes še čakajo. Osem kilometrov zračne razdalje proti vzhodu je ležala Peca, ki smo jo že premagali, ne dosti kilometrov manj proti jugu pa nas čaka naš naslednji cilj Raduha. Daleč na obzorju, dobrih 20 km proti jugovzhodu, pa se skriva naš skorajšnji cilj Uršlja gora.
Spust z Olševe je bil zelo strm. Sam sem ga premagal zelo previdno, saj so bile moje noge še neogrete in nisem hotel izzivati poškodb. Klemenu in Luki pa so se cedile sline, saj imata rada take strmine. Po cesti nad našo najvišjo kmetijo Bukovnik smo nadaljevali proti Koči na Grohatu, kjer je bil po desetih urah hoje naš prvi postanek. Na debelo smo si natočili tudi naše kamele, saj se sedaj počasi začenja tudi naš drugi boj – ne več samo s potjo, ampak tudi z vročino. V Sloveniji so na ta dan povsod padli vročinski temperaturni rekordi, tudi po kočah, kjer smo hodili še nikoli niso v tako ranem jutru zabeležili takšnih temperatur.
Po plezalni poti smo se vzpeli na Veliko Raduho (2062 m). Pot mi je bila zares všeč, saj je lepo speljala. Poleg tega je na njej tudi polno geoloških posebnosti – še posebno lepe so žagaste gube v apnencu. To je nekaj, kar bi vsakemu geologu po svetu postavilo oči na peclje. Žal danes za te reči ni bilo dovolj časa, saj je bilo treba riniti naprej. Na vrhu Raduhe smo imeli že 40 km poti v nogah, čakalo pa nas je še 50 km. Utrujenosti za zdaj še nisem čutil. Le pogled na ciljni vzpon je jemal motivacijo, saj je bila Uršlja gora od tod videti zares neverjetno daleč. Je res možno da bomo nekoč tam?
Z Raduhe smo sestopili do Koče na Loki. To je zagotovo najbolj zopern del celotne poti, saj pot ves čas poteka preko gladkih apnenčastih škrapelj. In če ste slučajno brali moj blog o Trekingu čez Krk, veste o čem govorim. Na srečo so vse ostale poti na K-24 nadpovprečno dobre in udobne za hojo. Po okrepčilu v koči in seveda ponovnem polnjenju kamel smo odhiteli proti Smrekovškemu pogorju.
Vročina je postala neznosna. Ves čas sem se silil piti. Tukaj pa je bila poraba ode neverjetna. Dejansko sem sesal vodo iz kamele povprečno enkrat na tri minute! Na tem odseku sem porabil skorajda dva litra vode za tri ure hoje. Pravzaprav nisem pil vode, ampak razredčen izotonik. Sicer pa so poti na Smrekovcu res lepe in takšne kot bi si jih človek samo želel. Ves čas se hodi v rahlih vzponih in spustih po mehki potki med gostim borovničevjem. Nikjer ni toliko borovničevja, kot na Smrekovcu. Razlog je zato, ker ga sestavljajo vulkanske andezitne predornine. Torej sam Smrekovec nikoli ni bil vulkan, le kamnine, ki ga sestavljajo so vulkanskega izvora. Stare pa so okoli 30 milijonov let. Borovnice pa ljubijo kisle vulkanske kamnine. Zato jih je tod toliko. Nekaj borovnic smo mimogrede tudi poskusili.
Vodo na Smrekovcu smo dobili pri Koči na Travniku. Potem pa je sledil spust in vzpon v največji vročini na Komen – najvišji vrh Smrekovškega pogorja (1684 m). Tu gori je res prava idila. Poleg mehkih poti in borovnic, tod raste tudi posebno mehka trava. In glede na to da smo hodili že 15 ur in eno noč nič spali, so te trave strašanska past. Verjetno če bi se človek zleknil v njihovo udobje, je zanj K-24 končan. Zato smo se hitro začeli spuščati proti Domu na Smrekovcu, kjer smo imeli postanek. Do cilja je od tod še 30 km. Vmes je le še Uršlja gora, ki je še vedno zelo oddaljen vrh. Posledice neprespane noči so se sedaj začele kazati tudi meni. Ni preostalo drugega kot da čim prej nadaljujemo preden kdo v stoje zaspi. Gremo!
Na srečo je pot proti Uršlji gori tudi zelo udobna in v prvem približku ravna. Sprva se nekaj kilometrov hodi po makadamski cesti, potem sledijo kilometri prijetne poti posejani z iglicami do Andrejevega doma na Slemenu, in za konec spet nekaj makadama. Po slabih 18 urah je Uršlja gora končno stala pred nami, med tem ko so Peca, Olševa in Raduha komaj vidne zaznave na daljnem obzorju. Sedaj nas čaka le še 800 višincev vzpona in potem dolg spust do cilja. Sedaj je bil cilj tako blizu in tako neverjetno dosegljiv, da se je v meni sprožil adrenalin. Nič več ne bom varčeval z močni. In čeprav tega običajno ne delam se odločim da bom tekel s pomočjo glasne in poskočne glasbe. S Klemenom takoj odločno zastaviva navzgor po strmih pobočjih Uršlje gore. Sprva nama gre navzgor tako kot na kakšni pravi tekmi. Potem pa sem sam zaradi nevzdržne vročine prisiljen nekoliko popustiti, med tem ko se Klemen ne da. On je kralj višin!
Na vrhu Uršlje gore (1699 m) nas oskrbnik tamkajšnje koče sprejme z odprtimi rokami in čestitkami. Sedaj je do cilja le še 12 km dolg spust. Za en cel Tek na Ratitovec spusta! To mi ni všeč, a če smo preživeli že skorajda 80 km poti, bomo pa še teh deset. No, v resnici je bilo še huje kot sem si prej predstavljal. Spust nazaj v Žerjav je sprva strm in hitro izgubi kakih 800 višincev. Sledita pa še 3 km makadama in še 4 km asfalta. In ko si že v Žerjavu poti še ni konec. Skozi vas se opotekam, kot star pijanec. Bolijo me stopala, čeprav nimam žuljev, bolijo me kolena, boli me vse od pasu navzdol. Ampak preživel sem, premagal sem več kot 90 km čudovite poti, ki bo polnila moje misli zagotovo še veliko naslednjih dni. K-24 smo premagali v 20 h in 50 min.
Lep gorsko-tekaški pozdrav,
Bojan Ambrožič