Dnevnik, 07.09.05 – Miha Pavšek: Da je v gorah vreme še posebej muhasto, poznamo iz domačih gora
Prosti čas
Vreme in ljudje
Najvišje vreme na svetu
Ko smo se zadnje dni poletja in prve šolske dni ravno spet navadili na martinčkanje pod toplim soncem in začeli razpravljati o babjem poletju, se je od nekod privlekla vlaga. Vreme je sicer narekovalo območje visokega zračnega pritiska, žal pa je bilo središče tega, na severni polobli v smeri urinih kazalcev sukajočega se vrtinca, severno od nas. Tako so nad naše kraje v nižjih plasteh ozračja dlje časa prihajale zračne mase s severovzhoda ali celo vzhoda. Te so kljub dejstvu, da se v tem anticiklonalnem vrtincu spuščajo, precej vlažne. Dežja sicer ni bilo, postopoma pa smo se sprijaznili tudi s »suho« vlago, žal pa nam tudi to ni kaj dosti pomagalo. Zadnje tedne se ponavlja vremenski scenarij, za katerega se zdi, da je precej pogost vse leto. Čez teden vreme še nekako zdrži, za vikend pa se skisa, po možnosti že v petek, v ponedeljek pa je spet sončno. Minuli konec tedna so ponekod spet obračali škafe, v Ljubljani na primer, je padlo popoldanskem sobotnem nalivu skoraj 70 litrov dežja na kvadratni meter.
Žal tudi za ta konec tedna ne kaže nič kaj drugače, le da bo tokratno poslabšanje nekoliko bolj hladno. Ljubitelji gobarskega vremena bodo morali poiskati kakšen bolj topel kotiček na ustrezni legi in nadmorski višini in spet bo vse po starem namreč, da bodo rasle gobe kot ponorele. Mesec kimavec (včasih so mu rekli tudi mesec delegatov …) je kot nalašč za visokogorske vzpone, letošnji pa nima več prav dosti časa, da popravi slab začetni vtis. Da je v gorah vreme še posebej muhasto, poznamo iz domačih vršacev. Kakšno šele je najvišje vreme na svetu, pa tudi. Nenazadnje smo ga lahko pred kratkim z 8125 m visoke »Gole gore« s pomočjo Gozdnega Jože spremljali kar v živo. Tule pa je pogled na vreme na visoki ravni enega od Everestovih osvajalcev, natančneje njegovega 323. pristopnika. »Vse, kar imaš na tej gori opraviti je povezano z vremenom, natančneje oblaki, orkanskim vetrom in izjemno nizkimi temperaturami. Na nadmorski višini med osmimi in devetimi kilometri so sorazmerno pogosti vetrovi, ki pihajo okrog 240 kilometrov na uro.«
»Predstavljajte si, kako naj človek v takem vetru vzame kaj iz žepa ali nahrbtnika ali celo postavi šotor. Ponoči se sicer veter ponavadi nekoliko vnese ali celo umiri in takrat padejo temperature zraka na okrog minus 40 stopinj Celzija. Lahko si že povsem blizu vrha, ko te odpihne v dolino. Potem čakaš v baznem taboru, da se zvoki, podobni tistim, ko gre mimo tovorni vlak spet poležejo. In takrat pride tvojih pet minut! Če imaš srečo, lahko trajajo tudi več dni, morda celo pet, in takrat jo moraš dobesedno ucvreti gor in dol. Najlaže gre z nekaj nad 7900 m visokega Južnega sedla in naprej po južnem grebenu, seveda moraš odriniti že ponoči. V brezvetrju je lahko temperatura zraka na vrhu tudi okrog ledišča, skratka vreme za poležavanje na plaži. Po kratkem postanku je kmalu čas, da se vrneš v bazni tabor in si tam že zgodaj popoldne, ko na gori spet zagospodarijo vetrovi in oblaki.« In kakšni so občutki, ko si tam gor, na strehi sveta, je kaj časa za doživljanje gore? »Mislite po tem, ko se solze sreče posušijo?« To je izpoved enega od Everestovih srečnežev, koliko pa je takih, ki se jim je med potjo vozovnica spremenila iz povratne v enosmerno? Pa saj je vreme tam gor od nekdaj tako, le ljudi, ki stremijo vse višje (imajo dovolj denarja za to) je vedno več.
Miha Pavšek