Slovenske novice, 15.07.05 – Mirko Kunšič: Po več kot petih mesecih
Popravek: Ne na Kriških podih...
Dan v novicah
Narava je vrnila še drugega Davida
Po več kot petih mesecih so našli tudi Čeha Davida Jungmanna, 200 metrov višje kot 29. junija Davida Pokornyja — Oba češka alpinista je konec januarja ob vračanju z Doliča v območju Korit spodnesel in odnesel snežni plaz — Želela sta si Triglav, izbrala pa najnevarnejšo pot, primerno zgolj za poletni pristop na najvišji slovenski vrh
Zadnjica v Trenti, 14. julija: Davidov nisem poznala, a že po prvi objavi na TV Slovenija o pogrešanih se mi je vtisnila podoba o izjemnih ljudeh, fantih, ki sta v srcu nosila neizmerno hrepenenje. Morda se boste kdaj odpravili na pot, s katere se Davida nista vrnila. Želim vam, da bi bila narava do vas takrat darežljiva z vso svojo lepoto, naj se vam oddolži za to, kar je vzela. Naj vam odgovori na vsa vaša vprašanja. Za vse, kar se zgodi, obstaja nek smisel. Velikokrat ga je težko najti in razumeti,« je med drugim na češko spletno stran Rohače, ki jo ureja
Petr Pavliček, pisala Slovenka
Marija Šegula.
»Na postaji GRS Bovec smo se dogovorili, da bomo večkrat načrtno pregledovali Korita. Da najdemo še drugega, od 29. januarja letos pogrešanega češkega alpinista. Jelko Flajs, ki je šel v sredo v Korita, je približno 200 metrov višje, 29. junija je na enem snežišč gorski reševalec Igor Zlodej našel prvega pogrešanega, 27-letnega Davida Pokornya, opazil pod veliko kepo snega tudi 27-letnega Davida Jungmanna. Obvestil nas je in s pomočjo pilotov helikopterja Letalske policijske enote smo Pražana pripeljali v Trento. Bovški gorski reševalci smo vse bolj prepričani, da je oba Čeha ob vračanju presenetil kakšen od plazov na spihanem strmem pobočju. Verjetno pri prečenju zadnje grape, kakšnih 100 metrov pod sedlom Luknja. Na območju, kjer je Igor Zlodej maja našel prvo sled – cepin,« nam pove vodja reševanja Sašo Žgajnar. Akcijo bovških reševalcev je v dolini usklajeval Anton Mlekuž.
Poznavalci terena pod Luknjo (1758 metrov) in strmimi pobočji pod Plemenicami pozimi ne ubirajo poti in bližnjic do Tržaške koče na Doliču, saj je prenevarno in težko je oceniti, koliko napihanega snega je na pobočju. Tam je včasih dovolj že oster pogled, pa se izpod derez spelje kloža. Očitno je eden od takih plazov presenetil sicer odlično pripravljena Čeha, ki sta za zimski vzpon na Triglav naredila natančen načrt, tudi to, v katerih kočah imajo zimska ležišča in kje jih nimajo.
Oba Davida, ki sta bila velikokrat navezana na plezalni vrvi, sta v načrtu Triglav 05 predvidela dve poti do tako želenega cilja. Odločila sta se za 14,5-kilometrsko pot ali 1810 višinskih metrov vzpona. Upoštevala sta še 10-kilometrsko pešačenje iz Mojstrane v Vrata. Od tam sta se kljub vedenju, da se v Julijcih vreme kvari, odpravila do bivaka pod Luknjo. Zvečer sta poslala domov zadnji SMS. Naslednji dan sta čez sedlo Luknja nadaljevala proti Tržaški koči na Doliču (2151 metrov). Od tam je bil vrh Triglava, po njuni analizi, oddaljen slabe tri ure. Vendar sta v zimski sobi pozneje v knjigo zapisala: »No Triglav! Yes Aljažev dom!« in odšla nazaj.
»Takrat ju je presenetil plaz kložastega snega, ju spodnesel in odnesel s seboj v prepadna Korita. Kot so mi povedali njuni prijatelji, ki so se oglasili pri meni na Dovjem, nista imela s seboj plaznih žoln niti posebnih lavinskih lopat, s katerimi bi lahko preverila plazljivost snega. Petr Pavliček in prijateljica Petra sta se prve dni julija ponovno oglasila. Odšla sta iz Vrat na Kredarico, na vrh Triglava do Planike in navzdol do Tržaške koče na Doliču in navzdol poslikat Korita. Priznala sta, da je pot, ki sta jo ubrala njuna alpinistična prijatelja, pozimi resnično zahtevna. To smo jim zatrjevali že od prvega dneva, ko so z nami navezali stike. Mogoče so bili Čehi v dvomih, zato je prav, da so se sami prepričali. Ko smo s helikopterjem iskali oba pogrešana, nismo v predelu Korit ničesar zaznali ali videli,« pove Dušan Polajnar, načelnik postaje GRS Mojstrana.
Preteklost
Dušan je bil pred četrt stoletja eden od reševalcev, ki so šli julija pod triglavsko Steno z gorskimi nosili in vrečo, in sicer po alpinista iz AO Bohinj, ki se je decembra namenil, da sam prepleza Dolgo Nemško smer severne triglavske stene. Pri tem ga je s stene zbil eden od plazov. Iskali so ga, vendar so šele otoplitve poskrbele, da so ga našli in vrnili domačim.
Pred tremi leti je Alojz Žakelj, ki ves prosti čas preživlja v bivaku na Kriških* podih, nad ostanki nekdanje vojašnice pod Triglavom, med vzponom na najvišji slovenski vrh našel ostanke več let pogrešanega planinca. Domnevajo, da je rekreativcu po vzponu zdrsnilo. Tri leta ni nihče vedel, kje je.
Iskanje pogrešanih v gorah je bilo vedno odmevnejše od iskanj v dolinah. Ko se Davida nista vrnila v Prago, je urednik na češki spletni strani objavil njuno fotografijo in prosil vse, ki bi ju kje videli, naj pokličejo. Obvestilo je v prvih dneh prebralo več kot 70 tisoč obiskovalcev, zdajšnji obiski dosjeja alpinistov pa krepko presegajo trimestna števila. Tudi urednik slovenskega spletišča Gore-ljudje Franci Savenc je posredno sodeloval pri iskanju Čehov.
Oba nasmejana Dejva, kot sta se predstavljala, bosta še dolgo ostala živa med planinskimi prijatelji, čeprav so bila zanju usodna Korita.
Mirko Kunšič
Spet je prišlo do napake, nas je obvestil avtor članka, Mirko Kunšič: Alojz Žakelj seveda nima bivaka na Kriških
* podih, ima ga v
Morbegni, na
Zahodni triglavski planoti.
Med vnašanjem opombe pa se nam je
zgodilo še začasno zginotje objave – Se opravičujemo!