Silvo Baznik: V soboto sem poslal sporočilo prijatelju, pokliči zgodaj zjutraj, če greva na Pokljuko in zjutraj je zazvonil telefon. Hitro se skobacam iz postelje in čez uro sem na poti ...
Odpeljeva se v Zgornje Gorje in naprej po poledeneli in posuti cesti do Zatrnika, kjer naju pričaka kolona stoječih vozil. Komunalci se trudijo posuti cesto na Rudno polje. Midva se odločiva za parkiranje in obisk nekdanjega smučišča na Zatrniku. Previdno prečkava cesto, ujameva narejeno smučino in preko zasneženega travnika greva desno mimo zadnje kmetije. Prečiva žično ograjo in nadaljujeva pot po gozdni cesti po dolinicah in prečkah vedno višje in višje.
Obideva hrib Vrtača in z zahoda preko opustele planine prideva na vrh nekdanjega smučišča, ki ga poimenujejo po planini Brjanca (različni viri in zemljevidi navajajo Brjanca, Berjanca, Barjanca). Sva na višini okoli 1260 m, na soncu in v zavetrju. Istočasno prideta še dva turna smučarja, ki sva ju zjutraj videla na levi poti (nekdanje smučišče) preden sva pričela najin vzpon. Povzpnem se na vzpetino nad zgornjo postajo žičnice, od koder je lep razgled na gore in naredim kopico fotografij ter se vrnem na klopco ob baraki. Odmor na soncu hitro mine in odločimo se, da gremo vsak na svojo stran smučat. Midva po njuni poti vzpona. Nekaj korakov navzgor, nato pa po rahlo skorjastem snegu preko številnih smučin na planino in po nekdanjem smučišču na Zatrnik.
Spodaj zopet namestiva kože na pse in pričneva vzpon na Hotunjski vrh. Počasi in lagodno se vzpenjava po desnem kraku, ki ni še popolnoma zvožen. Ko prideva pod sam vrh, se odpre pogled na Julijce. Popolnoma drugačna slika in potrebno je kar nekaj truda, da določiva imena gora. Seveda pa o očaku gora ni dvoma. Še nekaj višinskih metrov in sva na samem vrhu, na višini 1107 m, kjer je enkraten pogled tako na Julijce kot Karavanke s Kamniškimi Alpami v ozadju. Najbolj pa je impresiven pogled na Blejsko jezero z okolico. Pogledi, vredni malce napora. Zato se le ustavite na Zatrniku in se povzpnite na Hotunjski vrh.
Z vrha odsmučava na Zatrnik in ponovno dava kože na smuči in odrineva še enkrat po jutranji gazi. Komaj narediva nekaj korakov, ko iz gozda silno kričanje. Sprva meniva, da ni namenjeno nama a ko še iz zadnje kmetije zarohni še en neprijeten glas, ki zahteva, da ne nadaljujeva po snegu naprej ... Takšne negostoljubnosti oz. nadiranja še nisva doživela in da zadevo zaključiva, se obrneva in greva nazaj ter po levem, nekdanjem smučišču še enkrat na vrh Brjance. Hodiva v tišini in si misliva svoje. Ni čudno, da je smučišče propadlo ...
Na vrhu naju zopet pričaka sonce, le veter sedaj pošteno nagiba visoke smreke.
Narediva odmor in nato ponovno odsmučava na Zatrnik, kjer zaključiva današnji obisk Pokljuških gozdov in se odpeljeva domov.