Dnevnik, 16.08.04 – Jani Alič: Miloš Domevšček iz Bovca je vnet zbiratelj predmetov iz prve svetovne vojne
Nonu v čast je postavil muzej
Miloš Domevšček iz Bovca je vnet zbiratelj predmetov iz prve svetovne vojne
BOVEC - "Ko hodim po starih vojaških poteh in mimo platojev, kjer so včasih stale vojaške barake, se mi pred očmi pojavljajo vojaki, ves vrvež po kavernah. Razmišljam, kako so mogli preživeti v hudih zimah, ko je bilo v Kaninskem pogorju ali na Krnu po sedem metrov snega. Vživim se v dogajanje pred 90 leti,« je v svojem muzeju na Brdu v Bovcu razmišljal Miloš Domevšček.
Je vnet zbiratelj predmetov iz prve svetovne vojne, član društva 1313, v katerem igra bosanskega vojaka, ljubiteljski slikar, sicer pa zaposlen na Petrolu v Bovcu.
Da se je Miloš začel zanimati za prvo svetovno vojno in za vse dogajanje, povezano z njo, je »kriva« slika njegovega nona, ki je visela v domači hiši v vasi Soča. »Vsak dan sem hodil mimo slike in nekoč sem vprašal teto Tilko, zakaj ima nono na sliki toliko odlikovanj. Povedala mi je, da je bil razvodnik, da je bil odlikovan s štirimi medaljami in da je med velikimi poplavami, ko so se borili v Galiciji, rešil generala pred utopitvijo. Že takrat sem se odločil, da mu moram postaviti muzej. In pred približno 15 leti sem začel zbirati material. Spominjam se, da sem se prvič podal na Rombon in prinesel domov poln nahrbtnik najrazličnejših predmetov. Učil sem se pri starih zbirateljih, predvsem tistih, ki so pobirali železo. Začel sem prebirati literaturo, zbiralci pa smo se združili v društvu, ki smo ga poimenovali po koti 1313 v pogorju Rombona.«
V vseh teh letih je Miloš Domevšček v hribih preživel veliko dni. Skoraj vsak tretji dan, ko je bil prost, se je odpravil med vršace, največkrat na Rombon. Sam ali v družbi prijateljev. Z leti se je v hiši nabralo toliko stvari, da je bila polna garaža, bile so tudi v dnevni sobi in na balkonu. In ker je v njem še vedno tlela ideja o postavitvi muzeja v spomin na nona Ivana Domevščka, ga je leta 2000 zgradil in odprl za javnost.
»Sprva sploh nisem mogel verjeti, da bom našel toliko zanimivih stvari. Največ jih je bilo na vojaških smetiščih, kjer sem pogosto preživel cele dneve. Tako sem na smetiščih dobil tudi veliko steklenic za pivo, ki so danes v moji zbirki na prvem mestu. Imam jih okoli 120 iz 15 različnih pivovarn. Tudi iz pivovarn v Žalcu, Ljubljani, na Vrhniki, v Litiji, Mariboru in Mengšu. Te steklenice imajo posebno vrednost, ker imajo vgravirana imena. Ob zadnjem potresu se mi jih je pet razbilo. Ko sem odkrival steklenice, sem raziskoval tudi, kako so prišle na fronto.«
V zbirki so številni primerki orožja pa bomb, granat, najrazličnejših drobnih predmetov, ki so jih uporabljali vojaki, v muzeju pa so na ogled tudi številni slike in pisni dokumenti. »V zbirki imam redko prvo pomoč z navodili v devetih jezikih, tudi slovenskem, za obvarovanje pred spolnimi boleznimi. Našel sem jo na planini Zagreben, na smetišču, kjer je bila verjetno bolnišnica. Tam sem našel tudi veliko drugega sanitetnega materiala, klešče za puljenje zob, razne nože in ampule, v katerih je bila še tekočina.«
Miloš Domevšček, ki z okna dnevne sobe vsak dan gleda proti Rombonu, pravi, da se med vršace odpravi takrat, ko v sebi začuti glas, da mora v hribe. Tudi med zadnjim potresom je bil 1400 metrov visoko v pogorju Rombona. Čeprav je mimo njega grmelo kamenje, se je vse srečno končalo. Našel pa je tudi drobno značko prve pomoči avstro-ogrske vojske...
Jani Alič