Delo, 06.09.04, Šport - Tomaž Jakofčič: Slovenski alpinisti v Pakistanu delovali v območju dolin Charakusa in Nangma - Vsaka odprava preplezala kakšno prvenstveno smer
Slovenski alpinisti v Pakistanu
Nove smeri v Karakorumu
Pred kratkim se je iz Pakistana vrnilo kar nekaj slovenskih alpinistov, ki so v različnih odpravah delovali v območju dolin Charakusa in Nangma. Domov so se vrnili z lepimi dosežki saj je vsaka odprava preplezala kakšno prvenstveno smer. Prvi izmed njih je od doma odšel Marko Prezelj, ki se je v Pakistanu pridružil petim ameriškim alpinistom; Stevu Housu, Brucu Millerju, Jeffu Holebaughu, Stevom Swensonom ter Dougu Chabot. Cilj slovensko ameriške odprave je bila še nepreplezana stena gore K7 (6943 m) ter v okviru aklimatizacije preplezati čim več smeri v bližnjih granitnih vhovih ter 6544 m visoki, še neosvojeni Kapuri.
Po prihodu v bazni tabor na morenski ravnici 4300 metrov visoko so kmalu pričeli z vzponi. V skalni piramidi Nasser je Prezelj s Housom najprej preplezal Britansko smer (6a, 10 raztežajev), nekaj dni za tem pa z Millerjem še novo smer No Tasty talking (5a - 6b+, 1000 m). Že takoj naslednji dan so Prezelj, Miller in Holenbaugh odšli proti vznožju Kapure in naslednji dan priplezali do višine 6100 metrov kjer so bivakirali. 5. julija sta Prezelj in Miller stopila na vrh Kapure po smeri, ki so jo dan prej, kot prvopristopniki na ta vrh, preplezali House, Swenson in Chabout.
Z Američani v Pakistan: Cilj slovensko-ameriške odprave je bila še nepreplezana stena gore K7 (6943 m) in v okviru aklimatizacije preplezati čim več smeri v bližnjih granitnih vrhovih ter na 6544 m visoki, še neosvojeni Kapuri. Na fotografiji: vrh Nasser Brakk in v ozadju z leve K7, K6 ter Kapura. Foto: Marko Prezelj
Za tem so člani odprave začeli raziskovati možnosti za vzpon v steni K7. Zaradi prenevarnih razmer sta se Prezelj in Miller ponovno lotila skalne smeri, tokrat v prvem stolpu K7 in tam preplezala zahtevno smer
Difficult Life (6c+, A0, 650 m) in še isti dan sestopila v bazo.
Sledilo je daljše obdobje slabega vremena po katerem so se alpinisti lotili različnih ciljev v gori K7. Prezelj je skupaj s Hollenbaughom in Swensonom moral po treh dneh plezanja v K7, zaradi slabih snežnih razmer in ker jim je plaz odnesel nahrbnik, sestopiti. Miller in Chabout sta v štirih dneh kot prva ponovila Japonsko smer, vrhunec odprave pa je bil solo prvenstveni vzpon Steva Housa v območju JZ raza. Za vzpon na vrh in sestop nazaj v bazo je potreboval pičlih 41 ur.
Drugi bivak na grebenu K4 W; foto: Marko Prezelj
V isto dolino je malo za njimi prišlo še pet slovenskih alpinistov; Matej Mejovšek, Tine Cuder, Anton Jamnik, Andrej Erceg in Matevž Kramer. Slednji je po nekaj dneh odšel domov, ostali štirje pa so se lotili aklimatizacijskih vzponov. Poizkus v njihovem glavnem cilju, steni zahodnega vrha K6 (7040 m), jim je preprečilo slabo vreme, vseeno pa sta Mejovšek in Cuder uspela v zadnjih dveh julijskih dneh preplezati novo smer v zahodni steni Kapure. 1500 metrov visoko
Turistično smer sta ocenila z ED2.
Malo stran, v dolini Nangma, se je mudila tretja slovenska odprava pod vodstvom Matica Jošta, ki je s tremi alpinisti iz Nove Gorice, Zlatkom Korenom, Gregorjem Balažičem in Vladimirjem Makarovičem, želel plezati v Great Towerju. Koren se je kmalu po aklimatizaciji, zaradi zdravstvenih težav, vrnil v domovino, ostali člani pa so v 40 dneh bivanja v bazi opravili tri dobre vzpone.
Po prvem, neuspelem poskusu v JZ steni Drifike, sta Jošt in Blažič, izkoristila trenutek lepega vremena in v pobočjih Denbor Brakka, malo nad bazo preplezala prvenstveno smer Autoban to Amsterdam (170 m, VI/A1). Teden dni kasneje so Jošt, Blažič in Makarovič opravili alpski vzpon in hkrati prvi pristop na K 5944/Korada peak. Smer vzpona, ki je pretežno ledna, s krajšimi skalnimi odstavki je dolga 750 m, ocenili so jo s TD+ in jo posvetili ravnokar ponesrečenemu primorskemu alpinistu Boštjanu Arčonu. Nekaj dni kasneje so isti alpinisti še enkrat poskusili v JV steni Drifike (6447 m); tokrat so v treh dneh opravili prvenstveni alpski vzpon v 1200 metrov visoki, pretežno ledni smeri, ki so jo poimenovali Bela reka in jo ocenili z D+ (40-60°, mesto 90°, eno mesto V).
Bazni tabor slovensko ameriške odprave; foto: Marko Prezelj
Razen Marka Prezlja se nobena odprava glavnega cilja ni niti resno lotila. Poglavitni vzrok je bil zelo nestanovitno vreme in s tem neugodne razmere v stenah, ki so ključnega pomena pri tako zahtevnih projektih. Vse odprave so dane razmere vseeno izkoristile in uspele z nekaj dobrimi »nadomestnimi« vzponi.
Tomaž Jakofčič
Spodnji dve fotografiji v Delu nista objavljeni