Mah, na nek način se strinjam s Pavletom.

Pomislite - vsa tehnična pomagala naj bi človeku naravo še bolj približala, naredila lažje dostopno itd. Obenem pa nam elektronika taisto Naravo zelo oddaljuje. Na koncu od te Narave imeli ne bomo tistega, kar nam lahko da.

Toliko, samo v razmislek.

Šele sedaj berem to debato na temo turne smučarije in turne opreme, ki se je medtem že preselila na mobilni telefon, ki ni osnovna turno-smučarska oprema. Žolna je, saj ti pomaga takoj, če imaš znanje o rokovanju seveda. Mobilni klic na pomoč je zgolj izhod v sili. Bi se pa vrnil na debato, ki sta jo začela oba Igorja.

Francetov izrek "Turna smuka ni vrsta smučanja, ampak je gorska tura s smučmi "

drži v celoti, ne zajame pa vseh akterjev in oblik vzpenjanja in spuščanja, ki so se v zgodovini tekom časa in zaradi razvoja opreme spreminjale. Res pa je, da ni potrebe po dodatni razlagi, če poznamo definicijo - kdo sploh je turni smučar.

Po definiciji je turni smučar človek, ki turno smuča. Turno smučanje pa je vrsta drsenja, brez pomagal žičnic, kjer ni potrebna uporaba cepina, derez in vrvi, z enodnevnimi ali celo večdnevnimi turami s prenočevanjem v bivakih ali planinskih kočah. Je gorniško dejanje, ki združuje gorništvo in smučanje.

V tem pomenu moramo smučanje pojmovati širše, ne zgolj kot drsenje na smučeh. Smučanje moramo pojmovati kot vsako drsenje na različnih športnih rekvizitih. Ti rekviziti pa se ločijo tako po geometriji drsne podlage kot načinu vpetja čevlja. V to kategorijo sodijo različne oblike smuči od starosvetnih, tekaških, telemark, alpskih “sulic”, karving, freeride, fun, turnih, mono smuči do snežnih desk. Glede na opremo se temu ustrezno menjajo tudi smučarske tehnike, ki zahtevajo ustrezno vpetje. In deskanje je samo ena izmed tehnik drsenja po snegu.

Tako je zame turni deskar turni smučar, ki se spušča in drsi s snežno desko na nogah. Način vzpona ni pomemben, saj se tudi ljudje s klasičnimi smučmi nemalokrat peš vzpenjajo proti cilju. V mislih imam predvsem trde razmere za hojo, pretrdo, preozko ali prestrmo pobočje, ki nam vzpon s kožami in srenači preprečuje ipd.

Lahko pa takemu človeku za bolj natančno opredelitev rečemo tudi turni deskar in s tem definiramo gornika s snežno desko na nogah ali nahrbtniku. Zakaj pa ne, saj smo s tem samo bolje definirali kakšno opremo ima gornik.

V tujini obstaja ustreznejši izraz “drsač” (angl. -glider, franc. - glisseur) ki ponazarja našo dejavnost, ki nas vsekakor bolj združuje kot deli. Vse debate imamo skupne, razhajamo se edino v tehniki drsenja v dolino. Osebno ne vidim nobene ovire, da se deskarji v turna društva (npr. TK Gora) širše ne vključijo.

Glede Igorjevega vprašanja ali in kdaj so karving smuči primerne za turno smučanje želim povzeti, kar sva z Borutom že napisala v reviji Grif davnega januarja 2001 in stanje še vedno drži. Smuči s poudarjenim stranskim lokom na turnih spustih ne moremo izkoristiti, če spust ni na položnem, trdem in gladkem terenu. Vse tri zahteve se na turi skoraj nikoli ne združijo. Nam pa karving smuči z radijem pod 18m zelo otežijo izvedbo poševnega smuka in bočnega drsenja na strmem in trdem terenu. Pri smučanju v celcu pa se moramo na novo geometrijo smuči privaditi zaradi neenakomernega upora snežne podlage, ki nastopi zaradi nelinearne geometrije smuči. Turni smučarji dosežemo varnost s kontroliranjem hitrosti in ne s pospeševanjem v zavoju z uporabo zarezne tehnike.

Kaj nam vsiljujejo trgovci pa je druga pesem in nanjo lahko vplivamo le, če vemo kaj hočemo in to tudi zahtevamo. Dokler pa turno smučamo le nekajkrat letno, je najbolje, da smučamo z isto smučko ali podobno geometrijo kot na urejenem smučišču. In na to karto igrajo trgovci.

Smuk

Andrej

Verjetno ne bom napisla nič novega, če omenim, da so vse te razprave o turnem smučanju generirane s strani prodajalcem opreme. Pri nasn mogoče manj, Nemci in Avstrijci so pa že odnekdaj "obsedeni" z opremo vsake vrste. Vsi smučarji in deskarji smo si na jasnem, da nobena smučka ali deska ni odlična na vseh "snegovih", pa že odkar prodajajo smuči, petičneži kupujejo drage, ker naj bi bile boljše. Popolnoma s strinjam s predhodnikom: v gorah so razmere različne, tudi če imaš doma več parov, se lahko za najprimernejše odločiš le z večjo ali manjšo verjetnostjo izbie, za led trde, za sren, firn ali celo za smučanje po gozdu, kolovozu itd. pa mehkejše. Gotovo je, da se najbolje smuča v pancarjih, hodi v gojzarjih, po ledu vzpenja z derezami itd., včasih bi moral na vsakih 10 minut menjati vso opremo, da bi bila primerna razmeram, zato se kompromisu ni moč izogniti. Večina dandanašnjih turnih smučarjev ima opreme pol preveč, tudi sicer se aktivnosti v naravi ljudje lotevajo najprej v teh "športnih" trgovinah, potem porabijo nekja 100.000 SIT, končno pa grejo 2x na leto na turni smuk.

Žolno in GSM bi težko primerjali vsaj z enega vidika, komercialnega namreč. Aparat ima že praktično vsak, če si zasut, "težko" telefoniraš (ne mi spet reči, da nimam prav!), za to proslulo "žolno" pa je spet treba v "specializirano" trgovino, odšteti nekaj desettisoč SIT itd. V glavnem jih imajo profesionalci in tisti občasniki, ki se v trgovinah založijo z vsem potrebnim, kot sem navedel na začetku, potem pa hajd na "turo".

Koliko je vredno življenje (v SIT ali EUR), nima smisla razpravljati,. Če bi se človek cenil kot se šika, bi najel ekipo z lavinskimi psi ali kaj, da bi čakali na plaz, pa še takrat ni rečeno, da te plaz ne zmelje in so vse žolne in mobiteli in psi itd. brez učinka.

Ni vse tako enostavno in jasno, kot si mogoče nekateri mislijo, vseh resnic ni najti v knjigah, "strokovnih revijah" in na internetu ter svetovalcih po trgovinah, tečajih.... Pa saj dejavnosti v naravi niso edina targetirana javnost komercialistov, pomislimo le na nordijsko hojo, koliko opreme je potrebno za hojo s palicami, pa znanja, tečajev, pravilne prehrane in še česa! Trgovine služijo, ovce smo pa pač zato, da nas strižejo!

Pavle

Prosil tudi koga, ki je zasut telefoniral, npr. na 112, seveda deluje tudi, ko ni "stanja" v SIT (pomembno za mobi uporabnike!).

Pavle

Zdaj vem!

Kupil si bom še dodatno anteno, ki sprejem in oddajo GSM signala poveča kar nekajkrat. Ko bom ocenil, da je nevarnost palazenja velika (ocena bo subjektivna, vendar na podlagi preštudirane literature o tej problematiki, o čemer se bom podučil tudi pri izkušenih subjektih ter neposredno pred potencialnim izzivom (lopata, opazovanje prereza in ostale analitske metode), vse žice bom zvezal (že doma bom vadil, kako to gre, da ne bi izgubljal časa na "terenu"!), priključil najboljšo "plazovno žolno", potem pa hopsa po snegu, peš, na smučeh ali celo na deski, "goridolinaokoli". Ni ga vraga, da mi ne bi drug teden preprečil poročila o učinkih tega sistema!

Lep dan v hribih želim!

Pavle

G. A. Terčelj je lepo povedal za kaj gre pri vsem skupaj!

Sploh se mi zdi nesmiselno pretirano razglabljati o tem, kako se kdo vzpenja in spušča po snegu, včasih je trd, trugič mehak, nekdo se vzpenja s srenači, drugi s psi, tretji peš, četrti ne pride niti gor. Pri spustu pa spet:

Prvi je na klasičnih smučeh (npr. telemark), drugi s fiksimi vezmi, tretji ima "big footke", četrti desko, peti se pelje s čem desetim, končno lahko tudi s kajakom ali kanujem. Vsa poanta mojega pisanja je bila v tem, da je pestrost gibanja in raznolikost načinov že tolikšna, da je presegla zmožnosti klasificiranja in polemik, kako in s čem gor in dol. Po mojem skromnem mnenju je vsak trud definiranja teh aktivnosti brezpredmeten, neproduktiven in praktično nima smisla. Gre za gibanje v gorah, kjer je sneg, izključno s pomočjo mišic, s povdarkom na spodnjih okončinah in določenim orodjem, da nisi ravno le v gozarjih. Na to temo je bilo na različnih fakultetah in visokih šolah širom sveta narejenih praktično neskončno seminarskih nalog, diplomskih del, magisterijev, doktoratov in drugih tovrstnih znanstevnih teh strokovnih "doneskov", tematika nudi strokovnjakom praktično neomejeno možnost novih izzivov na to temo tudi v prihodnosti, ne le lingvistom.

Pavle

Si lahko dovolim povprašati, če v Sloveniji obstaja kakšmna statistika v zvezi z reševanjem ljudi izpod plazov, v zvezi z žolnami, detli, GSM-ji in podobnimi zadevami, da ne bi mlatili prazne slame. Kar se tiče psov, smo verjetno vsi prepričani, da "delujejo", žal večina pri roki nima izurjenih, gotovo so pa najboljša možnost. Seveda je velik problem, da najditev zasuteg ni vedno rešitev, mnogokrat žrtev ali žrtve pogubi že samo gibanje snega in mu ni pomoči, plaz in tla napravijio svoje, seveda ne vedno! Splača se storiti vse kar je možno, ni pa verjeti v ne vem kakšne čude tehnike.

Pavle

G. Pavlič!

Pa pojdite nekam daleč stran od civilizacije, kjer po nekaj mesecev ne stopi človeška noga, da se boste zares prepričali, če Vaš novi izum (z močno ojačanim signalom) res deluje...

LP

Da se dezinformacije ne bodo preveč razširile: za klic na 112 ne rabiš nobenega stanja na mobi računu, celo pina SIM kartice ni potrebno vnesti.

O ostalem pa raje ne bom izgubljal preveč besed - vsak si bo kupil tako opremo, kot si jo želi in si jo je sposoben kupiti, če se bo pa počutil ovca, pa bo šel lahko na terapijo k Igorju Pavliču, ki baje te zadeve dobro obvlada.

Žolna je popolnoma neškodljiva in lahko samo koristi. Osebno ne poznam nikogar, ki bi ga potegnili izpod plazu na podlagi iskanja z žolno, poznam pa človeka, ki ga je zasulo tako, da so samo noge gledale iz snega. Morda se bo tukaj oglasil.

V razpravo, kaj/zakaj imeti oz. kupiti, se v temu trenutku nebi spuščal. Ker pa je bilo govora o GSM aparatu, bi pripomnil, da pri iskanju na plazišču lahko poskušamo tudi s klici na mobilnik zasutega - možnost, da bomo zvonjenje slišali, verjetno res ni velika, pa vendar ... Osnovni pogoj je seveda delujoč mobilnik (po možnosti nastavljen na najvišjo jakost zvonjenja).

lp

Tomaž

Dokler ljudje žoln ne uporabljajo, ne more biti koristna in opravljati svoje funkcije. Kdo je že tisti, ki je na Vršiču (proti Mojstrovki, če se dobro spomnim) ugotavljal, kakšen odstotek mimoidočih uporablja žolno? Mislim, da so bili rezultati porazni.

LP

Leta 2003 smo bili v akciji pod Kredarico, tri nas je zasul, enega sem rešil s kančkom sreče in žolno, Martina smo našli z žolno, vendar so bile poškodbe prehude.

Nikamor ne grem brez nje!!!

lp Jure

Vozim smuči 167cm dolge s 13,8m loka. Visok sem 184 cm, indeks telesne teže pa povprečen. Do sedaj sem opazil edino, da bi bile lahko malo daljše, kar pa se strmine tiče gre do 40°brez problema tudi v trdem terenu, celo zelo dobro, pri hoji ravno tako nisem opazil kakih posebnih problemov. Edini problem je špikanje v hrbtu pri hitrih ostrih zavojih. Pse imam tangice izdelane za take smuči, slaba stran takih psov je cena; pregrešno dragi so. Smuči so trde, alpske ne turne, zato so težje in dražje. Moja izbira je temeljila na izkušnjah bivšega akrobatskega smučarja

Izbira smuči je stvar okusa, znanja in potreb, pa žepa tudi. Za udobnejšo vožnjo gotovo blažji lok in dolžina približno enaka telesni višini. Imam pa kolega, ki mi vedno na starih "sulicah" pokaže, kaj je to smučanje na vsakem terenu in v pisanih razmerah.

Lavinska žolna pa sploh ne bi smela biti stvar debate. Juretov prispevek pove vse.

Bolje se je slabo peljati kot dobro hoditi.

LP Keco

Ko tole čitam imam občutek da so si žolno izmislili zgolj zato, da jo prodajajo in z njo služijo denar. Pa nisem čisto prepričan da je tako. Kadar grem na turno smuko, jo vedno vzamem s seboj. Kaj pa če me slučajno plaz ne bo tako polomil da bom takoj "fertik", ampak bom nekje spodaj čemel in se v tesnobi točno zavedal, da me ne bodo našli, ker nimam žolne?????

Gašper

Tole ni polemiziranje s Francetom, saj je le povzel stanje pri vseh proizvajalcih turnih smuči. Je pa njegov uvodni stavek dobra iztočnica za vprašanje, ki me že kar nekaj časa muči.

Torej, ali kdo ve, čemu potebujejo turne smuči poudarjen stranski lok oziroma zakaj so že nekaj let vse turne smuči izdelane v ti. carving geometriji?

Doslej še nisem uspel ugotoviti še nobene prednosti zareznih turnih smuči, njihova slabost pa je najmanj v psih, ki jim morajo biti prilagojeni (in ki so 2x dražji od ravnih), pa še kaj bi se našlo.

Zelo bom vesel, če me bo kdo razsvetlil v moji nevednosti, ker po svoje težko verjamem, da je na tisoče turnih smučarjev v vseh alpskih deželah presedlalo na carving turne smuči iz banalnega razloga, ker je v alpskem smučanju sedaj v modi zarezna tehnika in turno smučanje sledi "razvoju"...

Aja, še stavek "če so snežne razmere dobre, je vseeno, kakšne so [smuči], če so razmere slabe, ne bo mogoča dobra smuka z nobenimi": bere se zabavno in je po svoje še kako resničen. Toda če nismo ravno na enem od obeh ekstremov (in večinoma nismo), je kvaliteta smuči vendarle pomembna. Predvsem je zelo udobno, da so turne smuči lahke, po drugi strani pa je po mojem lahko celo življenjsko pomembno, da so dovolj trde. To dvoje ponavadi ne gre dobro skupaj in potreben je kompromis, ki je odvisen od vrste terenov, po katerih želimo smučati, pa tudi od financ.

Resnično in brez cinizma me zanima, ali obstaja v Sloveniji človek, ki mu je "žolna" rešila življenje, oziroma pripomogla k njegovemu drugemu rojstvu in - kakšne so njegove izkušnje.

Upam,da ne bo kdo tega razumel negativno!