Večer, 21.09.05, Narava, gore in ljudje: Manj znane planinske poti in vrhovi
Manj znane planinske poti in vrhovi
Palec, dvatisočak nad poljano planik
Namesto po markirani poti, ki vodi po grušču in pod sedežnico, se vračamo od koče po poti, ki je speljana bolj levo in navzgor
Če spregledamo nekaj žičniških naprav, ki so se s svojo starostjo že kar zlile z idilično Zelenico, prekrito z macesnovimi gozdovi, nam je lahko kar malo žal, če se v iztekajočem se poletju ne odpravimo v to gorsko krajino med Begunjščico in Vrtačo.
Za povrh pa si privoščimo še lepo turo, saj nas ob koncu tedna med 7. in 10. uro sedežnica za borih 700 tolarjev (2,92 €) potegne na višino Komne, se pravi v pravcati gorski raj. In tisti, ki zaradi starosti ne zmorejo kaj več, se pravi malčki in starejši, se mimogrede naužijejo čistega zraka in lepih razgledov ter se po možnosti vrnejo po stari graničarski poti v dolino in tako doživijo prav lep izlet.
Zapeljimo se na Ljubelj ter parkirajmo pod sedežnico. Komur ni do vožnje s sedežnico, naj gre pod njo do drugega ali tretjega stebra, potem pa ostro v desno po stezi v gozd. Ta stara graničarska pot ni markirana, a je lepo ohranjena; njen kratki opis preberite ob koncu sestavka.
V slabe pol ure vožnje nas sedežnica potegne 1536 metrov visoko in na prostoru, kjer je do decembra 1999 stal velik planinski dom, nas zdaj pričaka le še majhen objekt, kamor se lahko za krajši čas zatečemo ob slabem vremenu, nekdanjo mogočnost pa si ogledamo na slikah, ki visijo v zdajšnji koči. Posedanje pri domu si prihranimo za čas ob vrnitvi, zato se kar urno podamo po poti, ki vodi proti Vrtači oziroma proti Stolu. Malo navkreber po travi, ki je obilno rosna, potem pa v desno ter med macesni polagoma navzgor. Levo se nam odpirajo pogledi na melišča Begunjščice, naravnost pred nami pa nam pogled uhaja v dolinico, ki se je zajedla med vzhodnim slemenom Vrtače ter mejnim grebenom Palca na drugi strani. Po kakšnih dvajsetih minutah hoje bomo na desni strani opazili kar lepo pot, ki se skozi rušje požene ostro v desno in navzgor. Toda kmalu bomo ugotovili, da je pot nadvse prijazna, saj se Dolina starega ruševja (s tem imenom je vpisana v vodnikih, nisem pa imena zasledil v planinskih kartah) vse gor do sedel med Palcem (2026 m) in Zelenjakom, tudi Žlebom (1989 m) ali med Zelenjakom in Vrtačo (2181 m) dviguje izmenično s krajšimi ravnimi in strmimi deli. Sprva se ovija okoli vrtač, obraslih z rušjem, med katerim so konec avgusta zorele borovnice, bolj po levi strani doline, medtem ko se v dolino na desni spuščajo strma melišča gorske verige, ki se s Palca nadaljuje preko nižje Ljubeljščice, Rjave peči in Košutice, da se z Velikim vrhom dvigne spet nad dva tisoč metrov visoki greben Košute. Na meliščih bomo opazili še druge steze, lovske poti ter nekdanje poti graničarjev. Nekako sredi te doline pot zavije bolj v desno in v krogu preči večjo trato, prepolno planik, potem pa nas vodi v lahni strmini navzgor preko obširnega melišča, na katero padata kamenje in krš z južnih pobočij Palca, katerega čez dan greje sonce, ponoči pa hladijo vetrovi. Bolj ob koncu melišča se pot požene strmo navzgor, a je bolje, če sledimo možicem v smeri proti sedlu, saj od tam pot vodi v desno in na vrh. Zadnji del je nekoliko zahtevnejši, posebno v megli ali v dežju, saj je precej krušljiv, deloma tudi po gladki skali, a če se tega predela lotimo počasi in preudarno, ne bo pretirane zadrege ne pri vzponu in tudi ne pri spustu. Od sedla med Palcem in Zelenjakom zavije steza desno, preko melišča, prečka nekaj hudourniških strug, dokler se ne prebije do z rušjem poraščenega brega ter ob njem levo in nato desno preko skalne police in preko manjšega žleba ter levo na skalnati greben, potem pa v krajših okljukih na vrh s križem in vpisno knjigo. Razgled z gore je lep, saj je na drugi strani omenjene doline skoraj na dosegu rok mogočna severna stena.
Pa še o poti z Zelenice. Namesto po markirani, ki vodi po grušču in pod sedežnico, jo od bajte uberemo bolj levo in navzgor. Zgoraj bomo opazili mehko in prijazno stezo, ki se spušča nekako pod sedežnico ter ves čas preči južna pobočja na meji med skalovjem in cesto (pozimi sankaška proga). Prečka tudi nekaj strug, to je stara graničarska opazovalna steza, po kateri pridemo, če spodaj pri spodnji postaji sedežnice nekoliko poiščemo, prav na drugo stran ljubeljskega predora do ceste, ki vodi na Stari Ljubelj. Z Zelenice na Palec je kakšni dve uri lahkotne hoje.
Jože Praprotnik