Polet.si - Gregor Šket: Gorsko kolesarjenje še zdaleč ni le adrenalinski šport. Pravzaprav je ena sama domišljija.

Idej, kam bi bilo treba splezati na tistih dveh kolesih s krampastimi gumami, tako rekoč nikoli ne zmanjka. In tako so takšni in drugačni norci prečkali Alpe, premagovali himalajske prelaze, se borili s puščavskimi sipinami, se znojili v tropski vlagi, se škropili s svežim blatom ... A le redki so pedale navijali v podzemlju. To so se pred nekaj leti spomnili Korošci, natančneje mežiški bajkerji, ki so se s kolesi podali v podzemlje Pece, budit kralja Matjaža in nagajat tamkajšnjemu škratu, ki mu pravijo Bergmandelc.

1000-kilometrski labirint
Opuščeni rovi mežiškega rudnika svinca in cinka so pravi podzemni labirint. Pravijo, da je notranjost med Peco in Uršljo goro dobesedno prerešetana rovi, ki ležijo v dvajsetih etažah, oziroma obzorjih v rudarskem žargonu. Tam so že Rimljani odkrili nahajališča rude. Za začetek rudarjenja v Mežiški dolini pa štejejo leto 1665. V devetnajstem stoletju je avstrijsko podjetje Bleiberger Bergwerks Union pokupilo vse manjše rudnike in začelo se je sistematično rudarjenje. V dobrih treh stoletjih je nastalo več kot tisoč kilometrov rovov, rudarji pa so odkopali devetnajst milijonov ton svinčeve in cinkove rude. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so cene svinca in cinka močno padle, kar je bil glavni razlog, da so leta 1988 začeli postopno zapiranje rudnika, ki so ga leta 1994 dokončno zaprli. Podzemlje Pece je danes sestavni del Geoparka Karavanke, ki je od letošnje pomladi uvrščen na evropsko (EGN) in globalno (GGN) mrežo geoparkov pod okriljem UNESCO.
Kljub temu da je od tega že skoraj dve desetletji, je rudarstvo še vedno zapisano v genih te doline: »Globoko pod zemljo, kjer plešejo škrati, se začenja svinčeva in cinkova pot stoletij prelitega znoja in žuljev. In če boste za trenutek obstali, če boste imeli srečo, se vam bo v kotu temnega rova pokazal Bergmandelc, slišali boste zamolkle udarce kladiv in krampov izgubljenih duhov rudarjev ... Tu se začenja podzemlje Pece.«

Rudarji kolesarji
Tudi Miran Prošt je bil včasih mežiški knap, zdaj pa je eden zaposlenih v rudniškem muzeju v Mežici. Miran je eden pionirjev kolesarjenja v tamkajšnjem podzemlju. Pred nekaj leti so se še z nekaterimi kolegi domislili, da bi se v rove podali s kolesom. »Prva vožnja ni bila prijetna. Na tleh je bila debela plast blata, zato navijanje pedalov ni bilo prav nič uživaško,« se spominja. Potem so se odločili, da bodo v notranjosti uredili del, ki bo primeren za kolesarjenje. Odstranili so tire, po katerih so včasih z vagončki vozili rudo, najbolj blatne dele so zasuli in utrdili s peskom ... Tako je nastala ena najbolj unikatnih gorskokolesarskih tur na svetu. Kolesarjenje po tamkajšnjih rovih tehnično ni posebej zahtevno, saj trasa večinoma poteka po ravnem. A kljub temu gre za prvovrstno dogodivščino, za nekakšno spoznavanje narave in družbe. Tam notri se ti kar same prikradejo misli, na katere na svetlem še pomislil ne bi. Predvsem pa razmišljaš o rudarjih, o njihovih izjemno slabih delovnih razmerah, o njihovi volji in vztrajnosti. Ko jih poskušaš dati na športni skupni imenovalec, ugotoviš, da so bili tako rekoč vsi od prvega do zadnjega pravi »kerlci«, fizično izjemno pripravljeni tipi, ki bi v nekoliko drugačnih življenjskih okoliščinah z lahkoto premikali gore in osvajali naslove svetovnih prvakov in olimpijske kolajne. Morda imajo tudi rudarske vztrajnost, volja in moč kaj pri tem, da so iz tistih krajev doma številni vrhunski športniki, vključno s Tino Maze in Mitjo Kuncem ...

Svetilka, dolge hlače in anorak
Seveda Miran Prošt rudnik pozna kot lasten žep. Če bi se tja notri podal na lastno pest, brez tako izkušenega človeka, bi bil to samomor. Verjetno bi bilo dovolj, da bi prodrl le kakšnih dvesto metrov v notranjost rudnika in nikoli več ne bi našel ven, izgubil bi se v labirintu neskončnih temnih hodnikov, ki se na prvi pogled skoraj ne ločijo drug od drugega.
Z Miranom sva se dobila pred poslopjem rudarskega muzeja v Mežici in se s kombijem odpeljala do vhoda v rov kakšnih sto metrov nad Črno. Zunaj je bil prekrasen dan, prijetnih petindvajset stopinj in kristalno modro nebo. Počutil sem se precej smešno, ko sem si v kratkohlačnih razmerah oblekel dolge kolesarske hlače in anorak. Nekaj minut je bilo dovolj, da sem se v tisti plastiki začel kuhati. A ko je Miran odprl vrata Unionskega podkopa, ki vodi na delovišče Igrčevo, mi je postalo jasno, zakaj je potrebna jesensko-zimska oprava. V notranjosti rudnika je stalna temperatura osem stopinj Celzija, zato kratke hlače odpadejo.
Ko sva za seboj zaprla vrata, me je v trenutku prevzel občutek neznane tesnobe. Zavedel sem se, da sva povsem sama v tisti neskončni temi. Edina razsvetljava, ki sva jo imela, sta bili lučki na najinih čeladah. Kaj bi se zgodilo, če bi odpovedali obe bateriji, raje nisem pomislil. Prepričan sem, da je imel Miran v svojem nahrbtniku vsaj eno za rezervo, a sem bil preveč zelen, da bi vprašal in se pomiril. »Prvih sto metrov bova kolesi potiskala ob sebi, da se oči navadijo na temo, potem bova začela navijati pedale,« se je glasil prvi Miranov nasvet. Njegove oči so se morale navaditi le na temo, ki so je bile v resnici že dobro navajene, sam sem se moral privaditi še na drugačen pritisk, na nove zvoke, na okolje, za katero nisem imel pojma, kakšno je, kako je videti. A imel je prav, res je trajalo le nekaj minut, da je tema, seveda tudi po zaslugi svetilke, postala svetlejša. In sva šla. On spredaj, jaz tik za njim. Še na kraj pameti mi ni padlo, da bi mi ušel. Rov je razen nekajdesetmetrskega odseka povsod dovolj visok in širok, da po njem brez težav kolesariš.

Rudarske zgodbe
Na poti je Miran razlagal zgodbe in podrobnosti iz rudarskega življenja in predvsem dela tam notri. Govoril je o otrocih, ki so tam pogosto pomagali staršem, saj so bili v časih, ko so bili rovi še nižji, najbolj primerne velikosti za odvažanje rude. Pokazal mi je jekleni sod, ki so ga rudarji uporabljali za stranišče. Skopali so slepi rov, v katerega so ga namestili in ga zadelali z lesenimi deskami. Ko se je napolnil, ga je bilo treba odnesti na prosto, to opravilo je bila kazen za tiste, ki so zjutraj zamujali na šiht. V roke sem lahko prijel vrtalni stroj, ki sem ga le s težavo dvignil z mesta, saj tehta več kot trideset kilogramov. A rudarji se nad njegovo težo niso pritoževali, vsak dan so ga najprej odvlekli kakšnih sto metrov do točke, kjer so začeli delati, in potem z njim ves dan kopali rudo. Verjetno ni fitnes naprave, ki bi ustvarila močnejše bicepse ... V mežiškem rudniku je tudi nekaj nahajališč mineralov, ki se lesketajo iz razpok. V muzeju hranijo prekrasne primerke wulfenita, kalcita, cerusita in drugih.
Potem sva prikolesarila do sredinske točke. S svetilko sem na steni osvetlil napis »Helena«, ki tam ni po naključju. Točno petsto metrov nad nama namreč na vrhu hriba stoji cerkvica svete Helene. Nehote pomislim, da so bili rudarji v sodelovanju matere narave odlični statiki, in upam, da se pol kilometra materiala, ki je točno nad nama, ne bo ravno v tistem trenutku odločilo premakniti za kakšno desetinko odstotka.

Spoznanja podzemljitve
Po približno poldrugi uri sva prišla na drugo stran hriba. Ko se je ob težkih vratih prikazala tanka zlata črta dnevne svetlobe, mi je postalo prijetno toplo. Razveselil sem se sonca, svežega zraka, zelenih dreves, žvrgolenja ptic ... Pravzaprav si ne predstavljam, kako bi se počutil, če bi se vsak dan iz leta v leto moral vedno znova poslavljati od vsega tega in razmišljati, ali bodo moje oči sploh še kdaj okusile vse te dobrine. A to je bil del rudarskega vsakdanjika, ob katerem se zdi gorsko kolesarjenje po njihovem svetu skoraj perverzna zabava. A taka »podzemljitev« ima poleg adrenalinsko-avanturističnih učinkov precej globlji pomen. Na tistih šestih kilometrih, v tisti poldrugi uri namreč spoznaš neko drugo življenje, začneš ceniti in spoštovati ljudi in njihovo delo, o katerih se pravzaprav ne ve veliko. Rudarji, ne samo tisti, ki so včasih rudarili v Mežici, ampak tudi vsi drugi, so posebni ljudje. Njihovi nevpadljivi skromnosti, neizmerni marljivosti in pogumu se moramo zahvaliti, da nam je toplo, da nam svetijo luči, da imamo avtomobilske akumulatorje in še marsikaj drugega, kar se nam zdi tako samoumevno, a brez teh mož, ki so dan zamenjali za noč, vsega tega ne bi bilo ...

Prvi slovenski gorskokolesarski festival
Med 19. in 28. julijem bo na Black Hole Bike Fest v Mežiški dolini na Koroškem prvi večdnevni množični gorskokolesarski rekreativno-tekmovalni festival. Koroška je v zadnjih nekaj letih postala priznana gorskokolesarska turistična točka, kamor prihajajo uživat gorski kolesarji z vsega sveta.
Osrednja tema festivala bo odgovoren odnos do okolja in narave, saj lahko gorsko kolesarjenje z načrtnim razvojem pripomore h gradnji skupnosti, zavezane k trajnostnemu razvoju. Na sporedu bo tudi mednarodni videonatečaj, na katerem bo gorsko kolesarjenje prikazno kot okoljsko in družbeno sprejemljiva aktivnost v naravi. Del festivalskih prihodkov je namenjen oblikovanju zelenega sklada, ki je namenjen urejanju gorskokolesarskih poti okoljsko in družbeno sprejemljivo. Med festivalom bodo organizirane vodene gorskokolesarske ture, katerih tema bo geološka dediščina Geoparka Karavanke, ki je bil pred kratkim sprejet v ugledno mrežo evropskih in svetovnih geoparkov.
V devetdnevnem kolesarskem dogajanju se bo odvil maraton gorskokolesarski Black Hole, ki je s šestkilometrsko traso skozi opuščene rove nekdanjega rudnika svinca in cinka Mežica in današnjega Turističnega rudnika in muzeja.
Podzemlje Pece edinstven na svetu. Del black Hole bike fest bo tudi black Hole enduro, dvodnevna enduro preizkušnja z gorskimi kolesi. S festivalom želijo načrtno spodbujati vse starostne, socialne in družbene skupine k ukvarjanju z gorskim kolesarjenjem in tudi vplivati na dobro počutje in zdravje prebivalstva. Tako so pripravili tudi posebno dogajanje za otroke. www.blackhole-bikefest.com

Gregor Šket