Tone Škarja, uvodnik PV 5-2005: pred redno skupščino Planinske zveze Slovenije, ki bo v soboto,
21. maja 2005, v Podpeči
Planinski praznik
Redna letna skupščina Planinske zveze Slovenije (PZS) naj bi bila nekak planinski praznik, srečanje prijateljske in delovne narave, izraz sodelovanja in skupnega pogleda naprej.
To si želi vodstvo PZS in verjetno tudi večina delegatov. Želja pa ne bo lahko uresničljiva – veliko bo že, če bodo razprave strpne, bolj o stvareh kot o ljudeh, in če bodo razpravljavci tudi poslušali drug drugega in ne le čakali, kdaj pridejo na vrsto. Poglavitna težava je sama oblika organiziranosti slovenskega planinstva. Člani PZS so društva, ne planinci, in njihovi delegati so tisti, ki odločajo na skupščini. Večino društev pa zanimajo le njihovi lastni problemi in so jim naloge skupne zveze bolj ali manj zunaj njihovega obzorja ali vsaj skrbi. Le manjšina društev skrbi za visokogorje, torej za splošno dobro slovenskega planinstva, lep del skupnih nalog pa opravlja kar PZS sama. Skratka, odloča večina, ki ni odgovorna za skupne stvari, manjšina pa mora biti prijazna, popustljiva, da je glasovalni stroj ne »nese«. Zakaj zadnja leta toliko težav, prej pa desetletja skupščin kot »planinskih praznikov«? Kleč je v samoupravljanju. Saj se spomnimo tistega večnadstropnega delegatskega odločanja, ko smo vsi predlagali, kar smo hoteli, potem pa so na vrhu naredili sintezo in jo kot skupni predlog poslali nazaj dol v končno sprejetje (vsi roke gor!)? Zdaj pa ni več vrhovnega demiurga, ki bi ukazal soglasje, in navzkrižje je tu: vsi imamo prav, a vsak malo drugače. Če bi se zavedali te sistemske napake naše planinske zgradbe, bi že zato morali biti strpnejši v ocenah in več razmišljati o nujnih popravkih in spremembah. Kazalci namreč zbujajo skrb: organiziranih planincev je vse manj, prav tako tudi mladine, društev vedno več, meddruštveni odbori so vse večji in vse dražji. Skratka – vse več funkcionarjev in vse manj planincev. Ob tem pa v naših bližnjih evropskih sosedah planinsko članstvo narašča.
Osnovna skrb PZS je zagotoviti Slovencem in še posebno planincem možnost hoje in oskrbe v visokogorju. Društva, ki, recimo, oskrbujejo Prehodavce ali Korošico, ne morejo imeti enake »teže« kot tista, ki imajo pred »planinskim« domom polno parkirišče avtomobilov. Enako velja za društva, ki skrbe za visokogorske poti, v primeri z društvi, ki markirajo vaške steze v bližnji gozd. Vzgoja vodnikov mora biti enotna in torej skrb PZS. Prav tako vrhunski alpinizem. Varnost in varstvo v gorah je dolžnost PZS – seveda skozi GRS (trenutna razhajanja so veliko bolj osebni problem kot družbeni). Zavarovanje skozi planinsko članarino? Dokler PZS ne bo za vsakega posameznika vedela, ali je član z njeno izkaznico, dotlej planincem ne more preskrbeti zadostnega reševanja oziroma kriti stroškov zanj. Mladina? Planinstvo je šport (ali nešport) za vse življenje in šole morajo usmerjati mladino v gore – za splošno narodovo zdravje. To je dolgoročna, a neizogibna naloga PZS v državi. Povezujemo se v druge organizacije, a nesrečno. Slovenske gore so pomemben turistični objekt, tržijo pa jih drugi. Prav tako planinske izlete prikazujejo za svoje splošne športne organizacije in agencije. Včlanili smo se v OKS, a se zdi, da bolj zato, da nas oni obvladujejo, kot pa v svojo korist. PZS bi morala ponuditi možnost vključitve drugim sorodnim in dopolnilnim organizacijam in dejavnostim.
Skupščina, če že ne ta, pa najbližja prihodnja, bi morala vodstvu naložiti, da naredi planinstvo za zares pomemben dejavnik slovenske civilne družbe, in mu hkrati ponuditi oporo v boju za skupne cilje (ne pa celo pomagati pri spotikanju). Le tako bo skupščina PZS spet praznik, biti planinec pa stvar ponosa in pripadnosti.
Za skupščino PZS, 21. maja 2005
Tone Škarja