AO Železničar - Katarina Kadivec: ... dan, ko tehnologija zataji
Pustolovščina se je pričela že v zgodnjih jutranjih urah, ko sem Dina pobrala na končni postaji enke.
Odpeljala sva se proti Kamniški Bistrici in kot se spodobi naprej do Jermance. Vse je bilo zaparkirano že vsaj kilometer pred koncem ceste, a sva se trmasto (lenoba je močan motivator) odpeljala naprej, češ, da se bo za sivo kočijo že našel prostor. Poglej ga zlomka, res se je, ob samem robu ceste, kjer se je ta utrujena od divjega rejlija navzgor odločila, da vzame svoj konec. Nič ne de, spakirala sva opremo, na armaturo nalimala listek »avto crknil, prideva kmalu« in oddrvela proti Repovem kotu.
Vsak sva v svojih mislih, »prešvicana« do gat, grizla kolena do tolmunčkov, kjer naju je pričakala dobrodošlica finega para, ki se je naravnost afnal pri vodi. Nisva se preveč obirala, naredila nekaj požirkov vode in odšla naprej do začetka smeri
Plavi ponedeljek (IV/III-II). Opremila sva se in zagrizla v smer, ki je bila sprva malce naložena, a se je kompaktnost skale zelo hitro izboljšala. Prva dva raztežaja sva plezala nenavezana, nato pa sva se držala načela »better safe than sorry« in se navezala na štrik. Krake sva raztegovala po terenu, ki je bil malo mešano na žaru (škraplje, nagajivi borovci, malo naloženih skal…) vmes pa je na vsake toliko začinil smer kakšen zanimiv detajl. V smeri sva našla tri stare kline in en »svedrovec« (glej sliko spodaj), načeloma pa nama je smer ponudila dovolj razpok, skalnih ušes za podtikanje vmesnega varovanja. Hitro sva se prebila do zadnjega travnatega raztežaja, kjer sem sredi tega ugotovila, da je moj telefon izginil neznano kam. Na vrhu smeri je Dino poizkušal priklicati izgubljenca, a zaman. Kaj kmalu sva prišla do spoznanja, da je tulifon po vsej verjetnosti, nekje vmes, iz žepa odletel na kašno skalno poličko in tam dočakal svoj konec. (No če se bo kdo v kratkem podal v smer in ga našel, se priporočam.)
Z vrha smeri naju je čakalo še neskončno kolenogrizenje, po strmih travah, do vrha Planjave. Kot se spodobi sva vsakih 50 metrov občudovala prelestne razglede, nežne cvetice in živali, ki so se prešerno sprehajale po tem koščku gorskega raja. Naposled sva le prihlačala do razpotja, kjer sva si vzela nekaj trenutkov za nabiranje poletne barve, potem pa sva se preko srebrnega sedla podala v dolino. Bližje kot sva bila avtu, glasnejša je bila bolečina vnetih gležnjev, ki so danes sigurno oddelali svoje. Končno sva jo ugledala, kočijo, ki si je zaradi svojega parkirnega mesta prislužila sliko spolnega organa na zadnjem oknu. Z malce negotovosti, ali bo avto vžgal ali ne, sva se usedla noter in poizkusila srečo … 3, 2, 1 motor je zabrnel, dvoma je bilo konec.
Sledila je še vožnja v dolino, namakanje nog v ledeni Bistrici in več kot zasluženo pivo.
Dodam lahko še, da sva preživela en prečudovit dan, v svetu kjer je človek lahko občuti resnično svobodo in mir. Kar pa se tiče same smeri, ta ne nudi nekega »resnega« plezanja, vendar je kljub temu vredna obiska.