Klemen Novak nam tokrat piše Peñon de Ifach
Plezanje v JV Španiji - Peñon de Ifach
Peñón de Ifach ponuja vse, kar si mnogi želijo le v sanjah. Plezanje v strmih stenah tik ob morju, opazujoč valove, ki butajo ob vznožje. Plezalec začne le nekaj metrov nad vodo, nato pa se po dobri skali vzpenja čedalje više. Sem in tja sreča sredozemsko grmičevje, katerega prisotnost je odvisna od težavnosti smeri. Srečanje z njim je vcasih kar neprijetno, še posebej če ga pričaka na koncu raztežaja in se je potrebno spraviti čez vse bodice do varovališča. To je 332 metrov visoka skalna gmota, ki se dviga iznad morja. Od leta 1987 je zaščiten kot naravni park, saj je dom kar nekaj avtohtonim in številnim drugim rastlinam ter 80 različnim vrstam ptic med gnezdenjem in prezimovanjem. Za plezanje ponuja S, JZ in J steno s 65 smermi, ki so dolge od 80 do 350 m, od pete do spodnje devete stopnje težavnosti, najde pa se še kaj težjega. Večinoma so dolge, opremljene športnoplezalne smeri, najdejo pa se tudi neopremljene in tehnične smeri (do A4+). Mnoge izmed njih so postale klasike, nakatere zaradi leta nastanka, druge vodijo proti vrhu po naravnih razclembah in prehodih, so med lepsimi in priporocljivejsimi v svojem tezavnostnem razredu. Vcasih so bolj, drugic maj opremljene, predvsem pa ponujajo uzivasko plezanje. Ob svojem nastanku pa so tudi pomenile stopnjo naprej v plezalni ponudbi Peñóna de Ifach.
Z moje strani je Peñón doživel tri obiske. Prvič novembra lani (2005), ko sva se s Federikom odločila za klasiki Via Valencianos (230m, 5+) iz leta 1958 in Via Panny (240m, 5+) iz leta 1955, katera je sploh prva smer, ki je bila preplezana v Peñónu. "S Federikom sva šla za dva dni v Calpe. Temperature čez dan so ravno pravšnje, da ni prevroče. O snegu ni ne duha in sluha, dežuje enkrat na mesec ali pa še to ne. V soboto sva splezala Via Valencianos v J steni (5+, 240 m), ki razen na začetku ponuja odlično skalo, stojišča so opremljena, vmesno varovanje je mestoma simbolično, če ti uspe zatakniti kakšen zatič, pa je že uspeh. V nedeljo sva šla v S steno, ker je bilo malo hladneje. Via Panny (5+, 200 m) je postregla z dobro mero grmovja in skrotja, kljub temu pa ima odstavke, v katerih se je potrebno kar potruditi, saj razen stojišč ni dosti opremljena, sem in tja kak star klin, tako da pridejo zatiči zelo prav. Skala je odlična."
Do naslednjega obiska je trajalo kar nekaj mesecev in je tudi prislo. Sredi februarja 2006 sva se s Pedrom odlocila za smer Polvos Magícos (6b, 230m). "Prvi raztezaj vodi ze po znani sneri Vía Valencianos, zmerna štirica med sredozemskim grmičevjem. V drugem raztežaju se začne zares. Lahka prečka proti desni vodi do začetka atraktivne, okoli 20 metrov visoke zajede. Pripravljen sem na najslabše, vendar se na koncu izkaže, da ni tako težko. Vmes se da počivati, v psihično pomoč pa so tudi svedrovci, tako da ni potrebno nameščati varovanja z metulji in zatiči. Varovališče je pravo udobje in edino zatišje pred nadaljevanjem. Nadaljevanje vodi po razčlenjeni poči čez rahlo previsno steno. Raztežaj je dolg in naporen, ocena pa: 6b, 40m. V nadaljevanju težavnost popusti do dobre petice, poveča pa se objektivna nevarnost, predvsem zaradi meter visoke skale, ki sloni slabo prislonjena na polici in čaka, kdaj jo bo sila teže (ali nepreviden plezalec) potisnila navzdol. Zadnji raztežaji so samo še uživanje in vriskanje do vrha."
Tretjič sva Peñón obiskala konec marca 2006 in splezala še eno klasiko, smer Manuel (6b/A1, 250m). "Po vseh težavah s poškodbami in slabim vremenom v minulih tednih si nama je končno uspelo izboriti prosto soboto za obisk Peñóna. Dan začneva zgodaj zjutraj, kljub temu pa traja nekaj časa, preden prispeva pod smer. Ob devetih, začneva s plezanjem prvega, že poznanega raztežaja, z oceno 6b. Ravno pravšnja stvar za ogrevanje. Na varovališču me pričaka prusik, ki sem ga tu pustil pred enim mesecem, kar pomeni, da je ta smer zelo malo plezana. Pedro je kot drugi hitro za menoj in že si ogledujem naslednji raztežaj, ki ponuja težave do zgornje pete stopnje prosto in tehniko A1. Plezanje se izkaže za precej delikatno, vendar pomagajo klini, ki pa so posejani bolj poredko. Raztežaj se zaključi z dolgo precko v desno in privede na udobno stojišče. V nadaljevanju naju sodec po skici čakajo težave do 4+, vendar se izkaže za precej težje in sicer 6a/A1. 50 metrov dolg raztežaj naju privede v veliko votlino. Lahka prečka proti desni naju popelje ven in v nadaljevanje. Konstantne težave med 5c in 6a si sledijo brez popuščanja naslednjih 100 metrov in naju privedejo v zgornjo tretjino stene. Najina smer vodi po sistemu kaminov proti vrhu. Največjo težavo pomenijo prekinitve med kamini in na videz nepreplezljiva mesta, tako da je potrebno kar nekaj iskanja in poskušanja, preden najdeva pravo pot. Težave ne popustijo skoraj do vrha. Po kaminih do 5b/A1 se prav razveseliva zadnjih 50–ih metrov zmerne stirice, ki naju privede na greben in s tem vrh smeri. Po sedmih urah v steni z nasmehom gledava v globino in na preplezano smer. Splačalo se je!"
Info:
Dostop: Avtocesta A7 Alicante - Valencia, izvoz Altea iz smeri Alicante ali Benissa iz smeri Valencia, v nadaljevanju smer Calpe – Peñón de Ifach.
Prenocišče: Najbolje se je pozanimati v turistični pisarni, da pa se prespati (bivakirati) ob pristanišču.
Plezalni vodnik: Roy de Valera. Peñon de Ifach, 2001, Calpe.
Besedilo in fotografije: Klemen Novak