Delo - Katja Željan: Obnovljena pot na Malo goro nekdaj ni bila le steza trpljenja, ampak tudi kraj prijetnih srečevanj.
Mala gora je planota, ki je iz Vipavske doline ni videti, saj se 1034 metrov visoko skriva v objemu nekoliko višjega Čavna. Tudi doseči je ni lahko: iz vasi Kamnje se je namreč treba povzpeti več kot 800 metrov. Nekaj prav posebnega pa je, če se nanjo podate po obnovljeni nekdanji pešpoti, ki so jo krstili za Pot koscev in grabljic.
Da bi vsaj delno ohranili spomin na tiste težke, po pripovedovanju starejših vaščanov pa vendarle lepe in življenja polne čase, so se kamenjski planinci odločili, da obnovijo nekdanjo pešpot, ki je vodila na senožeti v kamenjski gmajni. To namreč ni bila le steza trpljenja, pač pa tudi srečevanj, pogovorov in sodelovanja. Pot so predstavili tudi v novi zloženki, ki jo je v pet tisoč izvodih izdala ajdovska občina.
»Kosci so po njej v svitu odhajali na dišeče senožeti; po njej so jim otroci nosili zajtrk in hiteli pomagat pri sušenju sena; gospodinje so v jerbasih (velikih pletenih košarah), pogrnjenih s prti, nosile možem in fantom kosilo.
Marsikatera kaplja je kanila na to stezo s prepotenih obrazov. Ves napor pa je bil pozabljen, ko so se v večernih urah zadovoljni z opravljenim delom vračali v dolino,« je v zloženki zapisal domačin Jože Vodopivec.
Martinova »guta«
Čeprav so na Mali gori, kjer so kmetje iz Kamenj, Skrilj in Stomaža pripravljali krmo za živino, zadnjič kosili leta 1964, torej pred skoraj pol stoletja, se vaščani košnje z veseljem spominjajo. Eden zadnjih koscev je bil po Vodopivčevih besedah Martin Grželjčev, ki si je s prijatelji na Mali gori postavil pravo »guto« oziroma zatočišče iz sena, ob njem pa še lesen bivak, kamor je hodil obujat spomine na tiste lepe čase.
Bivak je postal tudi priljubljena točka planincev. Člani planinske sekcije Kamnje pa so s prostovoljnim delom in prispevki leta 2000 na temeljih starega bivaka postavili novo kočo.
Na velikonočni ponedeljek tam vsako leto zadiši po polenti, zabeljeni s košenino, saj se prav s tradicionalnim pohodom – vsako leto se ga udeleži vsaj tisoč pohodnikov – spominjajo nekdanje košnje visokogorskih travnikov na Mali gori.
»To je pravi križev pot. Čeprav si vsako leto znova rečem, da tja gor ne grem več, si vsakič premislim. Po velikonočnem prenažiranju je to namreč dobrodošla očiščevalna kura,« o dveurnem vzponu pravi Sanda Hain, ena zvestih udeleženk pohoda.
Svitek, lempa in listni koš
Pot koscev in grabljic se začne v Kamnjah, na križišču pri kapelici, in vodi levo po asfaltirani cesti skozi zaselek Pirjevči. Kmalu zatem preide na kolovozno pot, ki se ob potoku vzpne v Zgune, tu pa na ovinku pred mostom zavije levo na stezo. Ta je na začetku kar strma, na Batgelovcah se malo zravna in se čez Skuk vzpne do Ris, kjer so se kmetje preskrbovali s hladno izvirsko vodo. Na pretek je je še danes, ob izvirkih so domačini poskrbeli celo za kozarce.
Na Koromajnku steza zavije med grmičevje in mešani gozd ter se vzpne proti Podplanini; tu prečka kolovozno pot in se drži označene planinske poti, ki čez Planino, Šijo in Kopice pripelje na Malo goro.
Pot je seveda tematska, saj pohodnik na njej spoznava predmete in orodje, ki so jih kmetje nekoč uporabljali med košnjo. Poznate, denimo, jerbas in svitek, lempo (posodo za vodo) ali listni koš (za prenašanje stelje ali sena)? Če ne, najbrž zdaj že veste, kaj je treba storiti...
In ko boste že tam, ne pozabite zaviti še v prostore šole v Kamnjah, kjer je na ogled razstava Mala gora nekoč in danes; ta bo spoznavanje košnje in spravila sena na planotah, ki se vzpenjajo nad dolino, naredila še toliko bolj zanimivo!
Katja Željan