Borut Peršolja o knjigi Divjerasli arboretum - Mario Rigoni Stern
(Objava ni sponzorirana.)
Knjigo sem od založbe UMco dobil brezplačno – kot recenzijski izvod.
(Opozorilo: prispevek razkriva odlomke ali odločilne podrobnosti vsebine knjige. Številka v oklepaju je navedba strani v knjigi.)
Mario Rigoni Stern, prevod in spremna beseda Jernej Šček:
Divjerasli arboretum
UMco 2023: 163 strani, ISBN: 978-961-7136-40-1, cena: 19,90 €
Znameniti ameriški Thoreau je zapisal, da »ni pol toliko pomembno vedeti, kot čutiti.« Temu navkljub se zato vsakič znova iskreno razveselim nove knjige, ki nam skuša predstaviti nadprstno živo naravo, porojeno z minerali. Vendar knjiga, ki jo opisujem, v slovenski prostor žal vstopa nekaj desetletij prepozno. Nisem biolog, botanik ali gozdar, a naravoslovni deli opisov dreves skorajda niso obogatili mojega, sicer ljubiteljskega znanja (so ga pa nedvomno osvežili). Drugače je z doživljajsko in duhovno razsežnostjo posameznih dreves – obe sta kulturno, pokrajinsko in generacijsko pogojeni. Zato z največjim veseljem prebiram (tudi italijanske) pripovedi o drevesih na različnih koncih sveta. Pripovedke, bajke in miti o drevesih ter gozdu so moji najljubši. Zato se mi ta del knjige zdi najzanimivejši, da ne rečem najboljši.
***
Najbolj vidno zelenino Sloveniji prispeva gozd. Ob enostavni členitvi listnatega, mešanega in iglastega gozda, znamo kasneje, z gorniškimi leti izkušenj, razločiti tudi večino gozdnih in grmovnih združb. Največkrat se v celotnem gorniškem življenju srečamo s sredogorskim ali montanskim pasom (v višini 650–1600 m; to območje obsega 44 % celotnega površja Slovenije). Sledita še podvisokogorski ali subalpinski pas v višini 1600–2000 m, s prevlado ruševja in naravnih travišč (porašča 3 % površja) in visokogorski ali alpinski pas v višini 2000–2864 m, kjer prevladujejo alpske trate ter združbe snežnih tal in skalnih razpok (1 % površja).
Ko se sestavijo nagnjena tla, močan naliv, plitva prst in silovit veter, plašč gozda vedno pogosteje žal podivja. Ujme, ki jih določajo spiranje tal ob izdatnejših padavinah, premeščanje površja pod snežnimi plazovi, stalno razpadanje in krušenje skal ter premikanje melišč gozdu spodnašajo tla in stabilnost v širokem pomenu besede. Zato si gozd, kot večni ujmovski kljubovalec, zasluži vse naše spoštovanje in občudovanje!
Znano reklo pravi, da zaradi dreves ne vidimo gozda. Namiguje na to, da v gozdu vidimo posamezna drevesa, ki sicer skupaj tvorijo gozd, a tega prav zaradi njih ne moremo videti (v celoti). Pokrajina gozdu ne prizanaša, prav tako kot mu ne prizanaša človek (ponekod po svetu namesto vitalnega gozda uspeva gozdna njiva). A knjiga znamenitega italijanskega avtorja v gozdu išče človeka, njegovo intelektualno in srčno širino. Žal pa nostalgija, porojena ob zapisih izpred več kot trideset let, ni več dovolj!
***
Divjino ali divji, svojevoljni ekosistem, ne ureja kmet ali pastir (še manj pa pohodniški obiskovalec!), temveč ga uravnavajo njegovi lastni = naravni procesi. Ponovna naturalizacija, ponovno podivljenje v stoletjih in tisočletjih udomačene (od različnih strok poimenovane kulturne) pokrajine, bi postopoma privedla do vzpostavitve novega dinamičnega ravnovesja narave. To nalogo lahko odlično opravi le divjerasli, torej osvajalni, vitalni, bojni gozd (z živalskimi vrstami vred).
V starih kmetijskih območjih vlada logika ekonomskega interesa večinoma zasebnih lastnikov gozda (v Sloveniji je v javni lasti petina gozdnih površin). Eden takšnih je tudi avtor, ki pa mu ne gre odreči tudi izjemnega estetskega in doživljajskega motiva. Ta je iz svojega, v desetletjih oblikovanega, drevesnega nasada v okolici domače hiše naravoslovno/poetično lepo popisal dvajset vrst: macesen, smreko, bor, gorsko sekvojo (!), bukev, lipo, tiso, jêsen, brezo, jerebiko, kostanj, hrast, oljko, vrbo, oreh, topol, jablano, javor, murvo in češnjo.
- Srce me zaboli, ko naletim na od vetra izruvano ali v snegu podrto drevo, oglodano od polha ali odgriznjeno od srnjaka, ko pa trčim na vrezljano figuro v lubju, izdelek barbarskega noža, ali od krivoseške roke odsekano deblo, me poleg grenkobe zagrabi še jeza; če je gojenje gozdov znamenje kulturnosti, je njihovo poškodovanje in uničevanje znak nekulturnega nazadnjaštva. (10)
- Ta kraj podivjane zaraščenosti, ki si je svojčas zastran zgledne obdelanosti prislužil vzdevek Dolina vrtov, se je vojnim brazgotinam navkljub vrnil k izvorni »omikani lepoti.« (15)
- Dragi prijatelji okoljevarstveniki in zeleni, brez skrbi za božična drevca, ki krasijo vaše mesta: njihovo moralno vrednost gre primerjati z rožami v cvetličarni. (35)
- Bukev ustvarja in ohranja svoj gozd pri življenju. (57)
Da je knjiga na Slovenskem res zamudnica so »krivi« na primer dr. Dušan Mlinšek, dr. Boštjan Anko, dr. Tone Wraber, pa dr. Robert Brus (sprva s prispevki v reviji Gea), Iztok Geister (z eseji v sobotni prilogi Dela), dr. Petra Draškovič … Res imamo številne, predvsem pa izvrstne avtorje, ki so (slovenska?) drevesa in gozd predstavili ne samo enciklopedično, temveč romaneskno in z vsem spoštovanjem do glavnega junaka … (Seveda ne gre spregledati (vsem kritikam navkljub) tudi – na primer – knjige Skrivno življenje dreves: kaj čutijo drevesa, kako se sporazumevajo – odkrivanje skritega sveta, avtorja Petra Wohllebna, ki jo imamo v prevodu od leta 2018.)
Iz te tradicije izhaja tudi evropsko združenje gozdarjev ProSilva, ki ga avtor mimogrede omeni v predgovoru. Ne pove pa, da je bilo ustanovljeno v Sloveniji, v Robanovem kotu, leta 1989! Združenje, ki v prevodu pomeni »za gozd«, tudi v Sloveniji, po nekaj letih premora, spet promovira način trajnostnega gospodarjenja z gozdom. V ospredje postavlja posnemanje narave, ki vključuje zgradbo in razvoj naravnega gozda, zavračanje goloseka in ohranitev trajne pokritosti tal z vegetacijo, zavračanje enovrstnih nasadov po kmetijskih načelih, pospeševanje domačih drevesnih vrst ter ohranjanje starih in odmrlih dreves.
Knjiga s temi načeli ni docela usklajena, saj je avtor v življenju zasajal tudi drevesne vrste, ki v alpsko okolje nikakor ne sodijo (drugačen zgled je botanični vrt Julijana v Trenti). Pri njihovih zgodbah izstopa boj za preživetje in prilagoditev na tuje, zanje slabo rodovitne rastne razmere. Je pa spletna sodobnost tudi v proces analognega branja vnesla interaktivnost. Tako lahko med branjem poguglamo posamezne knjižne junake – na primer najstarejše iglavce v Evropi – stoletne macesne v Santa Geltrudi v Val d'Ultimu ali fosilni gozd Dunarobba … in se preselimo v virtualno resničnost.
***
Na zavihku platnic beremo, da »pisateljevo ustvarjalno pot zaznamuje trojec gorskih sestavin: rastlinstvo, živalstvo, človek.« Seveda to nikakor niso (zgolj ali samo) »gorske sestavine«, temveč sestavine vsake pokrajine. In čeprav niso posebej omenjene, v posameznih esejih naletimo tudi na manjkajoče prvine – površje, vode, podnebje … Tako v knjigi ne najdemo ukrivljenih (= sabljastih, pijanih) dreves, ki se leta in desetletja prilagajajo in upirajo vsemu, kar jih obdaja.
Aktualno spomnimo: gozd na nagnjenih tleh absorbira dež (izdatne nalive) in ga postopoma izpušča v ozračje. Nižine tako stalno in enakomerno oskrbuje z vodo. Če so drevesa in grmovje odstranjeni, dež spere hribe, kar lahko povzroči poplave v spodnjem delu rek. Tudi krave in obiskovalci zbijejo vrhnjo plast tal, zaradi česar ta postanejo manj prepustna, to pa pomeni, da se lahko vsrka še manj vode. Sistemi za odvajanje vode, izkopani na pašnikih, okrepijo te učinke. Ko se poplave poležejo, se raven vode hitro zniža. (Prekomerna) paša in obisk tako prispevata svoj prepričljiv delež v ciklu poplav in suš.
Kako vrniti divjino v naravo? Ali mikroskopsko: kako vrniti življenje življenju?
- Če hočemo rešiti gorsko naravo, moramo alpskim staroselcem – ne špekulantom zelenega turizma – omogočiti, da jo kakor stoletja dotlej še naprej negujejo, obdelujejo, oblikujejo. (159)
Glavna ovira je sindrom spremenljivega izhodišča: za vsako generacijo je stanje ekosistema, kakršnega smo spoznali v otroštvu, normalno. Zato se ne zavedamo, da je tisto, kar razumemo kot normalno, ko smo bili otroci, pravzaprav stanje izjemne izčrpanosti. V idealnem primeru je območje divjine nespremenjeno ali le malenkostno spremenjeno območje narave, ki ga regulirajo naravni procesi. V območju ni posegov človeka, infrastrukture ali stalne naselitve. Zato je območje praviloma zavarovano in nadzorovano, da se tudi v prihodnje ohrani njegovo naravno stanje in se ljudem (domačinom in obiskovalcem) omogoči, da ponovno izkusijo duha divje, prvobitne narave.
Avtor s svojim nasadom, plantažo, dokazuje, da je dendrološke radosti mogoče tudi poustvariti, jih preživeti in zapustiti zanamcem. Nisem pa prepričan, da je tak »človečen svet« (163) prava pot. Knjiga, ki v drevesih vidi odsev človeka v ogledalu. Ne vidi pa gozda za temi drevesi.
***
Od redakcijskih zatikov (mestoma se brano besedilo zatakne tudi ob nevsakdanji, recimo temu simpatični prevajalčevi zamejski slovenščini) omenimo odgriznjeno mladje (kot škoda, ki jo zaradi prekomernega in ponavljajočega basanja povzroča rastlinojeda divjad), ki bi ga lahko nadomestilo objedeno mladje.
Že dolgo nisem naletel na besedo kolofonija (39), ki jo sicer poznamo vsi, ki smo hočeš/nočeš sodelovali pri tradicionalnem zakolu prašičev. Lepo je, da sta izraza rušje (Pinus mugo) in ruševje (42–43) rabljena ustrezno – kot drevesna vrsta in gozdna/grmiščna združba.
Zanimiva podobnost med naslovnico knjige in mojo fotografijo z roba Slavnika, ki je bila na mojem blogu Razgledi v objavi z naslovom Smisel gore objavljena oktobra 2014. (Fotografija: Borut Peršolja)