Že dva dneva in tri noči nepretrgoma dežuje. In že prav toliko časa sta kamniška alpinista, Tomaž Humar in Aleš Koželj, premočena do kože, z mokrimi oblačili in spalnimi vrečami v Messnerjevi smeri.
Alpinizem: Humarja ovira toplo in deževno vreme
Podmornica na 5280 m
Bazni tabor pod Nanga Parbatom – »Sva kot v podmornici,« se z višine 5280 metrov zjutraj po radijski postaji oglasi Tomaž Humar. Že dva dneva in tri noči nepretrgoma dežuje. In že prav toliko časa sta kamniška alpinista, Tomaž Humar in Aleš Koželj, premočena do kože, z mokrimi oblačili in spalnimi vrečami v Messnerjevi smeri. Posledica visokih temperatur, dežuje celo na 5000 metrih, je južen, tudi do pasu predirajoč se sneg, stopinje brez opore, namesto ledenih slapov teče voda. Slabe razmere botrujejo nekoliko počasnejši aklimatizaciji, a načrt zaenkrat ostaja: 24. julija naj bi Tomaž Humar vstopil v prvenstveno, direktno smer Rupalske stene na vrh 8125 metrov visokega Nanga Parbata.
Od naše posebne poročevalke
Šestčlanska odprava je teden dni po odhodu z Brnika prispela pod južno steno devete najvišje gore na svetu. Skoraj tono opreme je 78 nosačev in oslov pritovorilo v bazni tabor na višini 3500 metrov. Že naslednji dan sta Humar in Koželj začela z aklimatizacijo v Messnerjevi smeri. Spomnimo, da po vzponu Reinholda Messnerja in njegovega brata Günterja, ki ga je pri sestopu na severni strani gore odnesel plaz, te smeri v 35 letih ni ponovil še nihče. Humarju in Koželju pa bo služila le za aklimatizacijo ter morda za sestop (druga možnost je sestop na severno, diamirsko stran, kjer trenutno na vrh gore poskuša sedem odprav).
Slovenska alpinista sta na višini 4250 metrov postavila pomožni bazni tabor, ABC (advanced base camp), in prvi vzpon zaključila na višini 4900 metrov. Koželj, ki se je z najvišjo in eno najnevarnejših sten prvič srečal, je po prihodu v bazo povedal: »To so nepredstavljive dimenzije. Zelo, zelo velika stena je to ... Tu se začneš močneje zavedati, kako majhen si. Nenavadno pa je predvsem to, da na 5000 metrih dežuje, da je vse gnilo, na vsakem koraku moraš paziti, skala je zelo lišajasta in spolzka. Potrebna je res velika previdnost.« Višina alpinistoma ne dela težav. Očitno je, da se je aklimatizacija s 6440 metrov visokega Cholatseja, na vrhu katerega sta stala konec aprila, obdržala, sicer ne bi zmogla v enem popoldnevu do 5000 metrov.
Tomaž Humar, ki bo drugič poskušal izpeljati zastavljeni cilj – pred dvema letoma je zaradi slabih razmer in bolezni odnehal že sredi aklimatizacije, ne da bi sploh vstopil v načrtovano smer – pa pravi: »Spodnji konec ima veliko brozge, kot pred dvema letoma, sneg je gnil, udira se do kolen in čez ...«
Da so razmere obupne, pove podatek, da so korejski alpinisti, ki skušajo ponoviti Messnerjevo smer, od 80 dni, kolikor so pod Nanga Parbatom, imeli le sedem plezalnih dni; Švicarji, na čelu z Jeanom Triolletom, ki so načrtovali na vrh po Mezano Ridgu, pa so imeli v 45 dneh le 4 plezalne dni.
Glede na zastavljeni cilj časa ni na pretek. Korejci so privolili v zamenjavo postavljenih šotorov na gori z našimi novimi, v steni bodo pustili tudi fiksne vrvi. Načrtovali so, da bodo do 13. julija zaključili odpravo. A se to ni zgodilo. Ko sta se Humer in Koželj skupaj s hrvaškim alpinistom in snemalcem Stipetom Božićem odpravila ponovno v steno, so sporočili, da je tabor tri uničen. Šotor je popolnoma zasul sneg. A to še ni vse. Potem ko v torek zaradi slabih razmer trojica ni dosegla tabora ena na višini 5280 metrov in so v zasilnem bivaku deževno noč preživeli 400 višinskih metrov nižje, so naslednji dan našli polomljen in popolnoma zalit z vodo tudi korejski tabor 1.
Zelo izkušeni Himalajec Božić se je zaradi neprestanega dežja in megle odločil za sestop. Slovenska alpinista pa sta doživela prvo, na srečo le skorajšnjo dramo. Medtem ko sta popravljala šotor in iz spalnih vreč iztiskala deževnico, se je nad njima odtrgal kamnit plaz. Na srečo je vse zgrmelo mimo njiju. Odtrgane skale so zadele že štiri korejske alpiniste. Enega so štiri dni z zlomljeno nogo reševali z višine 7600 metrov. Ko bo Humar (in morda tudi Koželj, ki sicer še nima izkušenj z osemtisočakom) vstopil v načrtovano novo smer, tovrstno reševanje zaradi navpične stene in nezmožnosti sestopa po isti smeri ne bo mogoče.
Četrtkovo jutro je Humarja in Koželja zbudilo s še dvema novicama iz korejskega tabora. Dobra – da sta dva alpinista odrinila proti vrhu, in slaba – da je tabor 2 na višini okoli 6000 metrov zaseden – saj dva Korejca čakata na odločitev svojih kolegov, ki naj bi, čeprav je zaradi obilice snega napredovanje počasno, še danes dosegla vrh. Tako sta slovenska alpinista včeraj lahko sušila svojo opremo.
Maja Roš