Večer, 21.09.2005, Narava, gore in ljudje: Ture so nekaj povsem drugega kot ture po naših gorah
Ture so nekaj povsem drugega kot ture po naših gorah
Popularni štiritisočaki
Tudi poleti pogosto prečimo ledenike, se vzpenjamo po snežnih grebenih, to pa je združeno tudi z nizkimi temperaturami
Po več letih zahajanja v gore in raznovrstnih turah v zimskem in letnem času je nekako logična posledica, da si vsak gornik zaželi nekaj višjega ali težjega. Težjega v tem smislu, da se nekdo loti brezpotij, težjih zavarovanih plezalnih poti ali celo alpinističnih vzponov. Brez družbe izkušenih ali brez kakšnega tovrstnega tečaja, tudi brez alpinistične šole pa vsekakor ne gre. Kadar se odpravljamo v gorski svet, je namreč treba postaviti na prvo mesto varnost. Če si zaželimo višjih gora, takšnih, ki presegajo višino našega Triglava, je treba preko meja Slovenije. V Visokih Turah in Dolomitih že lahko presežete višino 3000 m. Višini pa se kmalu pridružijo ledeniki, ki jih pri nas ni. Vsaj takšnih pravih ne, ostanki triglavskega ledenika v gorništvu ne štejejo veliko. Tovrstne izkušnje slovenskim gornikom najbolj manjkajo pri turah v visoke gore. Ledeniške tehnike se najbolje naučimo na ledenikih, se pravi, da se je treba udeležiti kakšnega tovrstnega tečaja. Ko gremo na turo v ledeniške gore, moramo ledeniško tehniko že obvladati.
V Sloveniji je opaziti vse več zanimanja za vzpone na visoke vrhove, predvsem na štiritisočake v Alpah. Najbolj je v središču zanimanja nekaj najbolj znanih vrhov: najvišji alpski vrh Mont Blanc (4808 m), druga najvišja gora Monte Rosa (4634 m), koničasti Matterhorn (4478 m), Gran Paradiso (4061 m) in drugi. Nekoliko skrbi, da se vzponov na takšne vrhove lotevajo tudi takšni, ki za to nimajo dovolj izkušenj, pogosto tudi z nestrokovnim vodstvom. Zavedati se je treba, da naziv planinski vodnik še ne pomeni, da lahko nekdo vodi ture vseh težavnosti. Na štiritisočake lahko vodijo le tisti s kategorijo za vodenje ledeniških tur, v tujini pa prostovoljni vodniki takšnih pristojnosti niti nimajo. Le gorski vodniki so izobraženi in izurjeni za vodenje vsakovrstnih tur in imajo tudi mnogo več izkušenj za vodenje ledeniških tur. Vsekakor je dobro vedeti, komu zaupamo svojo varnost, ko se lotevamo tur v spremstvu vodnikov. Alpinist, gorski reševalec in podobni nazivi nikakor ne pomenijo, da so to pravi vodniki. Njihove izkušnje so običajno dovolj velike za tovrstne ture, vendar le za samostojne ture, nikakor pa ne za vodniške, tovrstnih pristojnosti nimajo. Gre namreč za vprašanje odgovornosti, s čimer se ukvarjajo ob raznih nesrečah zavarovalnice in pravniki. Pod štiritisočaki lahko naletite tudi na takšne vodnike, ki nimajo nobenega od omenjenih nazivov, se pravi niti formalno pridobljenega znanja, temveč so le nekajkrat izkusili ledenike, ledeniška naveza jim je zelo slabo poznana, kakšno reševanje iz ledeniških razpok in podobne tehnike pa so jim popolnoma tuje. Vprašanje je, ali se sploh zavedajo, kako neodgovorno je, da s seboj vodijo ljudi, ki imajo še manj izkušenj, očitno pa niti vodeni nimajo pravega čuta za lastno varnost. To je lahko zelo nevarno, v primeru nesreče in reševanja tudi zelo drago.
Ture na štiritisočake so vsekakor nekaj povsem drugega kot ture po naših gorah. Tudi sredi poletja to pomeni sneg in led, saj pogosto prečimo ledenike, se vzpenjamo po snežnih grebenih, to pa je združeno tudi z nizkimi temperaturami. Zelo dobro je, če imamo pred tem že nekaj zimskih gorniških izkušenj, predvsem pa je pomembno, da obvladamo hojo s cepinom in z derezami. Obenem se je treba zavedati, da je dolžina tur v osrednjih Alpah nekoliko večja kakor v slovenskih. Običajno se pričnejo sredi noči in trajajo ves dan. V nočnem času pa to pomeni tudi precejšen mraz, temperature pod ničlo, včasih tudi veter, zato je treba imeti s seboj več opreme. Hoja v navezi je skoraj obvezen del vseh tovrstnih tur. Pogosto potrebujemo za vzpone na alpske štiritisočake najmanj dva dni, čeprav nas dokaj visoko pripeljejo žičnice ali celo zobate železnice. Vendar brez skrbi, to so izredna doživetja in odprejo vam povsem druge dimenzije gorništva. Le primerno pripravljeni se moramo lotiti takšnih podvigov. Ture je treba načrtovati in si ob tem vzeti tudi čas za pripravljalne ture, ki naj bi bile po težavnosti in dolžini podobne. V osrednjih Alpah se namreč tehničnim težavam pridruži še višja nadmorska višine, kar pomeni večje napore. Nekajurne ture po slovenskih Alpah so s turami na štiritisočake težko primerljive. In še nečesa ne smemo pozabiti - vremena. Poslabšanje vremena na visokih gorskih vrhovih pomeni tudi v poletju nizke temperature in sneg. Na to moramo biti vselej pripravljeni. Popoldanske nevihte so lahko prava snežna neurja, zato je tudi hitrost premikanja zelo pomembna, pri tem pa je spet pomembno poznavanje terena oziroma določene ture. Gorski vodniki imajo ob tem prednost zaradi poznavanja gorskih poti in tudi zaradi izkušenj. Torej, preden se odpravite na alpske štiritisočake, je vredno razmisliti, kako in s kom boste to storili. Naj bodo tudi tam vaši vzponi lepi in predvsem varni.
Boris Strmšek