Matjaž Čuk: 9. septembra 2012, (12.) etapa Lali Bagar (1950 m) - Kharpu (2120 m)
Tudi vodič, sin divjine, je lahko bolan ...
Jutro je presenetljivo sveže.
Odhajamo zgodaj. Izkušnje prejšnjih dni so nas izučile, da se je vredno potruditi in vstati pred soncem. Izkoriščamo hlad globoke sence v kanjonu med visokimi stenami, svoje doda še reka. Današnja pot je široka, ravna in udobna.
Po dveh urah si privoščimo prvi počitek. Nama z nosačem se kar smeje, kako imenitno smo jo danes odnesli. Vodiču pa ni do smeha. Toži za bolečinami v trebuhu, drisko in slabostjo.
Po počitku še dobre pol ure uživamo v senci, nato pa se pot vzpne. In ker je sonce že splezalo čez visoke grebene, nam nameni svoj prvi jutranji pozdrav. Karnali se je iz krotke, lene reke prelevila v strašno pošast, ki z velikim hrupom melje vse pred seboj. Pot se spet položi in nas čez travnike in riževa polja pripelje v majhno naselje ob reki, Kharpu.
Vodič pride skoraj uro za nama. Videti je slab in izmučen. Vsi znaki kažejo na zastrupitev s hrano ali vodo. Če ni kaj hujšega, si bo do jutri opomogel.
Popoldne je vroče in malce dolgočasno. Kraj je zelo prometen, miru ni. Polno je ljudi in živali, ki se ustavljajo na hrani ali pijači. Blizu je Tibet in glavna trgovska pot vodi tod mimo. Tečne muhe nas obletavajo in se pasejo po nogah in rokah.
Miru ni niti zvečer. Pred našo sobo je skupina glasnih domačinov, ki se nacejajo z rakšijem, domačim vinom. Ne poznajo mere. Glasno govorenje in vonj po pijači se širi naokrog in nam ne pusti spati, kljub pozni uri.
Ob desetih se le poberejo iz gostilne. Končno. Sedaj bo mir.
Vodiču je bolje. Za večerjo je že nekaj malega pojedel.
Jutri gremo v dolgo pričakovano mesto, Simikot.
Hoja 4 ure. Vreme jasno, občasno delno oblačno. Temperatura zunaj 22,5 °C, v sobi 22,9 °C. Prenočevanje v nepalski domačiji, v kraju Kharpu (2120 m).
Matjaž Čuk