AK Vertikala: Letošnji tečajniki smo zaenkrat ...
... s šolo zaključili in to pomeni skrajni čas, da pobegnemo s Turnca v malo višje skale. V preteklem tednu mi je tako uspelo iti na dve turi – v ponedeljek, 14. junija, je Matjaž v navezo vzel naju z Alešem S., v nedeljo, 20., pa smo se na turo odpravili štirje – Tadej, Špela, Maja in jaz.
Z opisom prve ture sem že malo pozna, a ker je to bil moj prvi alpinistični vzpon (oz. sta bila dva), se spodobi, da ji vseeno namenim nekaj besedic. V zgodnjih urah smo se odpravili iz Ljubljane proti Kamniški Bistrici, nato pa naprej proti Koglu.
Do vstopa v steno smo se že pošteno ogreli, zato smo si vzeli nekajminutno pavzo, se pripravili in naša prva smer, v katero smo vstopili, je bila Virensova v Koglu. Ob vstopu nas je spet pozdravilo sonce.
Matjaž in Aleš med pripravo na vstop v drugo smer: Iglič-Verbinc v Štruci.
Dile pod nogami bi med sestopom prišle prav.
Plezanje je bilo prijetnejše od sestopa, saj smo bili med njim že rahlo utrujeni, sneg pa nam je pobral še nekaj dodatne energije.
Utrujenost ob koncu ture je bila upravičena in so jo kljub vsemu spremljali pozitivni občutki ter zadovoljstvo. Dan je bil super (Matjaž in Aleš, hvala!) in komaj sem čakala na novo priložnost za pobeg iz Ljubljane.
Imela sem srečo in se že v nedeljo odpravila po nov vzpon. Izhodišče ni bilo daleč od ponedeljkovega, saj smo se odpravili proti Kamniškemu sedlu. Pot do sedla je ob pogovorih minila precej hitro, zato smo si tam privoščili malico, si s pomočjo vodnička ogledali smeri, ki smo jih nameravali preplezati in se nato odpravili pod steno. Ena naveza sta bila Tadej in Špela, druga pa midve z Majo.
Z Majo sva ob vstopu v Smeri Svetelove našli klin, tako da sva vedeli, da je vsaj začetek obetaven. Nadaljevanje smeri mogoče ni bilo najbolj optimalno, saj sva po vsej verjetnosti preplezali kakšno varianto – pa nič za to.
Vmes naju je ujela megla, zato sva na vrhu smeri čakali in se odločali med spustom po vrvi in še eno smerjo ali pa nadaljevanju po grebenu do vrha Planjave – na koncu sva se odločili za drugo možnost. Pot po grebenu se je precej vlekla in je šla počasneje kot sva pričakovali. Predvsem Maja se je kot prva v navezi precej namučila, saj trenje vrvi ni bilo ravno zanemarljivo. Preden sva prišli do pravega vrha, nama je že dvakrat umrlo upanje, da sva ga že dosegli.
Ko sva ga zares dosegli, ura ni bila več ravno zgodnja, zato sva morali pri sestopu kar malo pohiteti, da nama Tadej in Špela ne bi prehitro pobegnila v dolino. Med potjo pod sedlom smo se zopet ujeli in prijetno zaključili turo. Hvala vsem trem za odlično družbo. Še posebej pa hvala tebi, Maja.
Objavo je napisala Zala