Spomini - Rado Kočevar: Ko sem 3. avg. 1948 s Petrom Ferjanom iz Jesenic preplezal smer Jesihove v Šitah v desnem delu, se mi je porodila misel za zimski vzpon.
Smer sva preplezala v dveh urah, je razmeroma lahka III tež. stopnje. V zimskih razmerah pa je bila zadeva popolnoma drugačna.
Februarja 1949 sem bil ves teden v Tamarju. V glavnem smo smučali na plazu pod Ciprnikom. Imel pa sem pri sebi vso plezalno opremo. V mislih sem imel Hornovo smer v Jalovcu, pa morda še kaj … Smer v Jalovcu je prvi v zimskih razmerah preplezal Miha Arih iz Podkorena. Potem so jo ponovili Jeseničani. V začetku zime ni bilo dosti snega in tam kjer je ves dan svetilo sonce, ga vsaj na strmih mestih ni bilo veliko. S Tonetom Poljšakom sva ga 8. febr. 1949 v lepem vremenu tudi preplezala v pičlih 4 in pol urah. Bila je to tretja zimska tura. Paziti pa sva morala pri sestopu. Toda sneg je bil trd in ponekod so iz njega »štrleli klini in jeklene vrvi«, tako je bilo varovanje kar dobro. Ker sva pri vstopu pustila smuči, se je turna smuka nazaj do koče kar prilegla.
Leto in pol pozneje sem imel v Graz-u predavanje z diapozitivi Julijcev (posodil mi jih je Vengust) in tam sem srečal Horna že 80 letnika. Pripovedoval sem mu kako smo čistili led iz kaminov v njegovi smeri. Nemalo se je začudil, da sva okno našla brez snega. »Lep vzpon, čestitam ... ,« mi je pritrdil ob koncu. Srečanje s starim alpinistom je bilo zares nepozabno doživetje.
Dva dni pozneje so mi v Tamar prinesli Cicovo dopisnico iz Celja. Sporočil mi je, da je navdušen za moj načrt v Šitah in da v soboto pride. Okoli enih ponoči je prijatelj prišel v kočo. Prej ni mogel zaradi dela. Spala nisva nič in ob pol treh sva že zapustila kočo. Smuči sva seveda vzela seboj. Pod steno sva se nemirno ozirala navzgor. Tu je sneg ostal že od pozne jeseni, bilo ga je precej in majhni suhi plaziči so se neprestano vsipali navzdol. V Hornovi pred petimi dnevi je bilo vse drugače, sonce in skale v strmih delih so bile skoraj kopne. Tu pa vse zasuto in še poledenelo povrhu. Februarja še ne posije sonce! Imela pa sva v nahrbtniku bencinski kuhalnik. Topli čaj se je prilegel, pa še drugo zraven. Morala pa sva neprestano čistiti oprimke. Plezala sva z derezami, varovanja so bila dostikrat problematična, sneg pa preplitev, da bi nudil dobro oporo in varovanje. Spominjam se kako je Cic obstal v nekem previsu. Visel je v njem, kakor pajek in še danes ne vem, kako sem ga izvlekel iz nerodnega položaja. Vem samo to, da sem moral obiti previs, brez ustreznega varovanja seveda. Tudi naprej ni bilo dosti bolje. Ob pol enajstih sva imela že pol stene za seboj. Pogled je že segal čez Kotovo sedlo in pokazali so se prvi vrhovi Zahodnih Julijcev. Spominjam sem kako sem v hudi strmini »zasadil« v sneg cepin in na dveh dobrih stopih varoval prijatelja, da je prišel do mene. Nato sem nadaljeval po strmem snegu do kopne skale, tu sem zabil dva varovalna klina in se globoko oddahnil. Tudi zajeda, deloma poledenela je kazala zobe. Toda ob zabitih varovalnih klinih sva se počutila varna. Pazljivost pa je veljala prav do vrhnje škrbine. Na vrhu sem kakor preko zidu dvignil glavo nad greben in zagledal sončne vrhove na drugi južni strani.
Sedem ur v senci, mrazu, snegu in ledu je bilo za nama. Pred letom dni, poleti sva s Ferjanom lagodno prišla čez v dveh urah. Kako se je prilegel sedaj čaj, pa kavica in ostalo. Vračala sva se čez Travniško škrbino. Bilo je vse zasneženo, toda dereze so v srencu dobro prijele, pa tudi jeklene vrvi in klini, ki so ponekod gledali iz snega so nudili dobro varovanje. Od tu sva v Hornovi smeri na drugi strani zagledala dva plezalca. Njuna počasnost je kazala, da nimata preveč izkušenj. Eden je celo v kaminu obvisel na vrvi. Šele pozno ponoči sta se vrnila v Tamar. Naju pa so čakale smuči in imenitni turni smuk do koče v Tamarju. Tako sta bila v Šitah rešena dva problema: prvi letni (v levem delu stene) in prvi zimski vzpon. Bil pa je skrajno naporen in deloma tudi tvegan. Takrat sva mu v tistih razmerah pripisala »V« tež. stopnjo. Kar se opreme tiče pa je ta bila v tem času na nizki ravni. Fotografijo, ki je priložena z vrisano smerjo v Šitah pa sem posnel marca naslednjega leta nekje s Kotovega sedla.
Rado Kočevar