gora iz elitne družbe enajstih, ki segajo prek 2600 m
Ko to pišem, zunaj neusmiljeno lije, kar je zgovoren dokaz, da gre sezona visokogorskih potepanj h koncu. Lahko pa nas jesen tja do svojih poznih dni še prijetno preseneti. Zato ne bo odveč vsaj še enkrat stopiti v goste k najvišjim Julijcem, tokrat k njihovemu aristokratskemu lepotcu, ki zanj Kugy pravi, da opazovan izpod sosednjega Križa »nosi nad strmimi, z grušči pokritimi in s ploščami opasanimi pobočji lepo oblikovano skalno krono in prekaša s svojo višino vse, kar je videti naokrog.« Veliki pesnik Julijcev ga je zrl z iste poti, po kateri se na njegov vrh odpravljamo tudi mi.
Razor (2601 m)
Ta visoka gora iz elitne družbe enajstih julijskih vrhov, ki segajo prek 2600 metrov visoko nad morje, je gostoljubna, čeprav ji prav na teme pripelje ena sama pot, speljana po sicer krušljivih, vendar izkušenemu gorniku, tudi tistemu brez plezalnih ambicij, povsem obvladljivih gredinah in policah. Poseben čar temu gostoljubju daje Pogačnikov dom (2050 m), ki leži v Razorjevem naročju, na robu planotastih Kriških podov, okrašenih z ljubkimi modro zelenimi očesci svojih treh jezerc.
Najnaravnejši pristop na Razor je iz Zadnjice skozi sotesko Belega potoka in mimo Pogačnikovega doma na sedlo Planja (2349 m) in od tam po že omenjenih gredinah in policah na vrh, vendar je to zelo dolga pot, saj začnemo gristi kolena zelo globoko, tam nekje na 700 metrih, pri izviru Krajcarice, kar pomeni, da je naš vrh dobrih 1800 metrov visoko nad nami. Toda, saj nam ob poti stoji prijetno planinsko domovanje. Druga, prav tako dolga, vendar z manj višinskimi metri obremenjena, zato pa zahtevnejša pot pripelje z Vršiča po južnih pobočjih Prisanka nad Mlinarico pod Razorjevo zahodno steno, ki jo ob jeklenicah prepleza po prepadnih policah in se na sedlu Planja priključi poti od Pogačnikovega doma.
Naše izhodišče pa je na severni strani gore, kamor zre s svojo elegantno gotsko postavo – iz Krnice torej. Od Koče v Krnici (1113 m) krenemo proti jugu, po poti, ki nas čez Travno brdo brez težav pripelje v zatrep Krnice, imenovan V kotu, približno 2000 m visoko, tik pod znamenito Kriško steno, ki jo preplezamo po razčlenjeni steni, le skromno opremljeni z varovali. Zato velja kar takoj opozoriti na zelo priporočljivo spremstvo gorskega vodnika. Je pa to plezanje po dokaj čvrsti skali za tiste prave zagnance en sam užitek prostega gibanja v zračnih višinah. Po dobrih dvestotih metrih plezanja stopimo iz mračnega brezna na sončno planjavo pod Križem (2410 m), od koder je le še nekaj minut blagega vzpona na Bovška vratca (2375 m). Pod nami zažari v vsej svoji divji lepoti kamnito prostranstvo Kriških podov.
Stojimo tik nad Zgornjim Kriškim jezerom (2158 m), mimo katerega se spušča naša pot h Pogačnikovemu domu, ki ga ozremo na razgledni glavi nad Srednjim Kriškim jezerom (1939 m). Pri Pogačnikovem domu stopimo na pot iz Zadnjice, krenemo po njej na sedlo Planja in na naš visoki vrh. O razgledu bi lahko pisali in govorili v nedogled, saj stojimo na eni najvišjih gora v Julijcih, pa bi ne povedali vsega, zato raje vzemite s seboj zemljevid Trenta 1:25.000 in poglejte v knjigi Tineta Miheliča Julijske Alpe (PZS, 2003) in Julijske Alpe – severni pristopi (Sidarta, 1998).