Večer, 15.06.2005, Reportaže, zanimivosti: Kavkaškega Elbrusa Evropejci nimajo za svojo goro
Ledena neskončnost belega vrha (osrednje) Evrope, 4810 m visokega Mont Blanca
Razsvetljenstvo je seglo tudi na najvišje vrhove
Kavkaškega Elbrusa Evropejci nimajo za svojo goro - Spoštovanja vreden žičničarski sistem na vrhu osrednje Evrope - Posebni varnostni ukrepi v predoru Mont Blanc
Če je nebo brez oblačkov, je vožnja pod masivom Mont Blanc nepozabno doživetje, ki jo lahko prekosi le še vzpon z žičnico na Opoldansko iglo (Aiguille du Midi) in od tod je tudi nealpinistom oziroma izletnikom vrh Evrope "skoraj dosegljiv". Njegova navidezna bližina je kot fatamorgana, za marsikoga je bila že usodna. Zato naj se tisti manj izurjeni hribolazci raje zadovoljijo s pogledom nanj in se tolažijo s tem, da ga v Evropi po višini prekaša 5633 metrov visoki kavkaški Elbrus, vendar ga večina prebivalcev stare celine ignorira.
Evropejci smo prej odkrili Ameriko kot lasten visokogorski svet in šele z žičnicami v zadnjih sto letih smo ga dokončno osvojili. Naši predniki so se dolgo bali in se izogibali "kaotičnih" Alp. Samo trgovci, rokovnjači, vojaki in romarji so hodili po bivših rimskih cestah in se prebijali preko prelazov. Končno je razsvetljenstvo spremenilo odnos do zadnjega neznanega kotička našega kontinenta.
Lepote divjine so sprva razkrili naravoslovci. Švica je postala priljubljen cilj botanikov, geologov in znanstvene elite nasploh, ki niso le opazovali in zbirali vzorcev, temveč tudi vneto opisovali idilo. Najbolj so jih navdušili nedosegljivi vrhovi in zanimanje zanje se je razmahnilo prav po osvojitvi Mont Blanca. Ženevski znanstvenik Horace Benedict de Saussure je leta 1760 ponudil nagrado za ta podvig. Po dvajsetletnem raziskovanju Alp je bil sploh prvi pisec, ki je orisal "razgled z vrha gore", kar so kasneje poimenovali "panorama". Večina se je zgledovala po njegovi opremi in merilnih inštrumentih, ki jih je uporabljal in nekatere celo sam izumil.
Različna vzpona
Prvi vzpon sta leta 1786 v dveh dneh opravila dr. Michel Paccard in Jacques Balmat ter 8. avgusta osvojila vrh. Chamonix je bil iztočnica in njegovi prebivalci so lahko naskok spremljali z daljnogledi. To je bil tudi razlog, da Balmat ni že prej sam osvojil Mont Blanca, saj ga je oviralo slabo vreme. Celo prenočiti je moral na prostem. Ko mu je to uspelo, je premagal vraževerni strah domačinov, saj so ti do tedaj mislili, da je kaj takega nemogoče. Leto dni po pionirskem vzponu je še Saussure naskočil Mont Blanc. Spremljalo ga je osemnajst vodnikov, med njimi tudi Balmat, povrhu vsega je imel s sabo še služabnika in obilno prtljago. Poleg opreme in hrane so mu na 4808 metrov nadmorske višine odnesli šotor, montažno posteljo z žimnico, rjuhami in odejami, dva brezrokavnika, tri jopice, tri puloverje, šest srajc, potovalno obleko, belo obleko, škornje, gamaše, čevlje z velikimi in malimi konicami, normalne čevlje in, da ga tudi zvečer ne bi zeblo v noge, še copate!
Legendarni alpinistični podvig Balmata in Saussureja je pomenil vzor naslednikom in tako se je dvodnevna tura uveljavila kot najbolj priporočljiva. Najpogosteje se na vrh odpravljajo s končne postaje montblanške železnice Nid d"Aigle (Orlovo gnezdo) na višini 2372 m ali pa nekoliko nižjega Plan de l"Aiguilla, kjer je edina vmesna postaja žičnice na Aiguille du Midi (visok 3842 m). Nekaj metrov pod njim je druga najvišja evropska žičničarska postaja in od tod lahko turisti opazujejo alpiniste, kako kot mravlje sopihajo na mogočno belo piramido. Ta se zdi z razgledne terase na dosegu roke, vendar pretijo nevidne ovire od reliefa, višinska slabost (posebno močno jo občutijo ljudje z nizkim tlakom) ter večni sneg in led. Kdor ni vajen višine in mraza, mu ne pomaga ne gorski vodnik, in tudi ne dobra oprema ali nekajdnevni tečaji, ki so na voljo v teh krajih. Sicer pa je tudi razgled v lepem vremenu z Opoldanske konice enkraten in seže od Ženevskega jezera, gora Breventa, Grand Jorassesa, Aiguillov in preko ledenikov do drugih visokih vrhov z Matterhornom na čelu.
Letos bodo nadaljevali raziskovanje vrha Mont Blanca. Zato bodo prevrtali njegovo snežno belo kapo. Brez nje je skalnata gmota visoka 4792 metrov. Tako so vsaj pokazale radarske meritve in z njimi so tudi odkril, da leži pod do 28 metrov debelo ledeno odejo in da je najvišja točka dobrih 40 metrov zahodneje od "uradnega" vrha. Komu pripada, ni jasno, saj si Francozi prisvajajo cel vrh, medtem ko Italijani rišejo državno mejo po njegovi sredini.
Spoštljiv tehnični dosežek
Poleg zgodbe osvajanja Mont Blanca je zanimiva tudi stoletje dolga zgodovina poti gondole na Aiguille du Midi. Ob izgradnji je porušila vse tehnične rekorde, zagotovo največji podvig pa je bil transport 1700 metrov dolgega jeklenega kabla na Opoldansko iglo. Niso ga smeli "razrezati", zato je povezal nenavadno kolono tridesetih alpinistov. Vsak je plezal s približno trideset kilogramov težkim kolutom kabla. Vsem naporom in težavam navkljub so nalogo opravili po osmih urah in pol. Obstoječa in leta 1991 obnovljena različica žičnice je mlajša, stara pet desetletij. Čeprav ni najvišja na svetu, ostaja mogočen tehničen dosežek, vreden spoštovanja. Na prvi etapi na Plan de l"Aiguilla so samo trije stebri, na drugi jih sploh ni, zato je pred zgornjo postajo nagib stoodstoten. Nikjer ni večjih razponov med postajami, tako da kabina "preleti" kar 5367 metrov v obeh etapah na drogovih s hitrostjo do 43,2 km na uro (za kar skrbijo trije motorji z močjo 750 oziroma 780 konjskih sil). V dvajsetih minutah kabelska vzpenjača premaga skoraj 2800 metrov nadmorske višine od Chamonixa do Aiguilla du Midi. Z njega so pred petdesetimi leti preko večno zasnežene bele doline potegnili še eno gondolsko žičnico do italijanskega vrha Helbronner. Tudi ta kar pet kilometrov dolga povezava je unikatna, ker so zanjo prvič drogove zasidrali in napeli.
Na Helbronner je z druge strani speljana žičnica iz Courmayerja in doline Aoste, ki sta tako preko žičnic povezana s Chamonixom. Vendar samo poleti, kajti le takrat obratuje panoramska žičnica nad ledenikom med Opoldansko konico in Helbronnerjem. Tako ostaja primarno izhodišče za "obisk" Mont Blanca Aiguille du Midi nad Chamonixom.
40 let predora
Pot do njega je pred štirimi leti skrajšal tunel skozi Mont Blanc, ki bo 19. julija praznoval štirideseti rojstni dan. Po katastrofalni nesreči 24. marca 1999 (zahtevala je 39 žrtev) je bil zaprt in so ga z 300 milijoni evrov prenovili in posodobili. Promet skozi 11,7 kilometrov dolg predor je zaradi varnosti delno ohromljen. Hitrost vozil je med 50 in 70 km/h. Razdalja med vozili ne sme biti krajša od 150 metrov, na to opozarjajo dvoje modrih in rumene luči ob cestišču; vsega skupaj je v predoru kar 4640 svetil. Vsakih sto metrov so na razpolago telefoni za prvo pomoč in na tristo metrov zasilni izhodi z izoliranimi prostori. Promet preko 160 kamer spremlja stalna ekipa v kontrolnem središču. Za vsak primer pa morajo vozniki poslušati še določene radijske postaje, kar zlasti velja za voznike avtobusov in tovornjakov. Ti lahko zapeljejo v predor samo v omejenem številu in morajo prej mimo senzorjev, da ti registrirajo pregrete motorje. Tako je možnost nevarnosti ponovne nesreče v predoru minimalna in se lahko potniki posvetijo čudoviti naravi najvišjega gorskega grebena osrednje Evrope, zlasti če zavijejo še v Chamonix in na njegovo Opoldansko konico.
Miroslav Bertoncelj