Slovenske novice, 22.09.05 – Mirko Kunšič: V soboto popoldne ju je zadela strela
Dan v novicah
Reševalci vrnili mrtva Slovaka
V torek zvečer so gorski reševalci Kranjske Gore, Mojstrane in Rateč s Hanzove poti prinesli trupli Slovakov, 17-letnega Mareka Hulmana in 18-letnega Matuša Rosino — V soboto popoldne ju je zadela strela na klinih pod izstopom na greben dvatisočaka Prisanka, v nedeljo, ko so reševalci prišli do njiju, sta bila mrtva — Nesrečna najstnika, oblečena v kratke hlače, so v izjemno tveganem reševanju oteli gori v tretjem poskusu — Oče in sestra sprejela mrtvega Mareka na Vršiču
Vršič, 21. septembra
Gore so mu pomenile vse. Živel je zanje. Z odprtimi očmi je sanjal, skupaj s prijatelji, kaj vse bodo naredili. Minulo sredo so se odpeljali v Slovenijo, oba
Jana,
Matuš in moj sin
Marek. Najmlajši v odpravi. Dan pozneje so sporočili, da so bili na vrhu Triglava. In nato so se v soboto zjutraj odločili še za Hanzovo pot. Pred petimi leti sem sina popeljal skozi Prisojnikovo okno. Hudo je. Očitno so v soboto hoteli preveč. In pod vrhom Prisanka jih je presenetila nevihta s strelami,« nam je v torek zvečer povedal
Erich Hulman iz Bratislave.
S hčerko sta v toploti Poštarskega doma na Vršiču čakala na sporočila vodje reševanja, načelnika postaje GRS Kranjska Gora Janeza Kunstlja. Pripeljala sta se iz Slovaške, da poskrbita za prevoz obeh nesrečnih fantov nazaj v Bratislavo.
»Reševalci smo mu povedali o vseh okoliščinah, ki so se v soboto na Prisanku tako nesrečno pokrile, da se je zgodila tragedija tik pod grebenom, izstopom iz Hanzove poti. Žalujoči pozna Julijce, tudi objektivne nevarnosti, zato je razumel, kaj mu pripovedujemo. Sprejel je tudi dejstvo, da je moral vodja reševanja v soboto zvečer zaukazati umik z gore, ko je ena od strel zasekala v bližino zdravnika, mag. Iztoka Tomazina, in našega reševalca letalca Andreja Robiča. Tudi to, da smo se morali v nedeljo z nočjo vrniti z zasnežene gore,« nam je dejal zdravnik postaje GRS Kranjska Gora Peter Najdenov.
Tretjič
Njegov kolega
Franci Kokalj je v torek zjutraj že tretjič odšel s prvo skupino reševalcev z Vršiča čez Solno glavo po t. i. Slovenski na Prisank. Na nahrbtnik si je pripel beli vreči za mrtva nesrečneža, pripeta na jeklenice v zgornjem delu Hanozove poti. Že v nedeljo sta s kolegom Tomazinom potrdila smrt Slovakov, ki ju je nevihta presenetila na klinih in ob jeklenicah naše najbolj izpostavljene zavarovane plezalne poti. Fanta, 17-letnega Mareka
Hulmana in 18-letnega Matuša
Rosino, oblečena le v kratke hlače, je strela očitno oplazila. Ko je do njiju, po 13. uri, prišel tretji, 24-letni Jan
Wittner, je lahko le z grozo ugotovil, da sta prijatelja še živa, vendar jima sam ne more pomagati. Bil je tako v šoku, da je pozabil, da ima v žepu mobilni telefon, s katerim bi lahko takoj klical četrtega, 19-letnega Jana
Kotuča, ki je obrnil že v vznožju Prisanka in se je z avtom odpeljal na Vršiču ter jih čakal.
Začel je sestopati po Hanzovi in oskrbnici koče na Gozdu nekaj ur pozneje povedal, kaj se je zgodilo na takrat že v meglo oviti gori. »Bilo je okrog 15. ure, ko je vse to povedal. Medtem je na Prisanku nekajkrat treščilo,« se mlada oskrbnica spominja napovedi tragedije.
Nedojemljivo
Ko je dežurni regijskega centra za obveščanje poklical Janeza Kunstlja, vodjo reševanja, sprva ni mogel dojeti, da se je kdo v takem vremenu, tudi opozorila so bila dovolj zgodnja in obsežna, odpravil po Hanzovi na Prisank.
Akcijo so začeli takoj. Dežurna pilota helikopterja LPE na Brniku, tam je v soboto dežural tudi zdravnik Peter Najdenov, zaradi vse slabšega vremena nista mogla poleteti. Tržiškemu zdravniku Tomazinu so prometni policisti, ko je hitel na reševanje, razširjali poti.
Gore je zagrinjala megla, pihal je močan severovzhodnik, ki je ohlajal ozračje. Z nočjo je začelo snežiti. Vse to so napovedovali meteorologi. Vendar, ko so mladi Slovaki odšli v Slovenijo, so si na domačem medmrežju ogledali dolgoročno vremensko napoved. Kot nam je dejal Jan Kotuč, so sicer pričakovali nekaj dežja, še zdaleč pa ne neviht s strelami.
In te so bile usodne za srednješolca Mareka in Matuša. Oče Erich je med pogovorom nekajkrat dejal, naj bo zapis o tej tragediji nauk za vse preostale. Da bodo bolj premislili, preden bi se v slabem vremenu lotili takih sten, kot je Hanzova v Prisanku.
Da je bilo v soboto hudičevo slabo v zgornjem delu poti, nad Hudičevim stebrom, je zdravnik Franci Kokalj potrdil med torkovim transportom mladih.
»Ne upam si pomisliti, kaj bi se lahko zgodilo v soboto zvečer na grebenu Prisanka. Midva s Kunstljem in Alešem Robičem sva bila v drugi skupini v bližini Okna, ko je blisku, ki je prerezal sneženje in meglo, sledil takojšnji grom. Dobesedno vse se je zatreslo. Takoj smo se vprašali, kaj je s Tomazinom in Andrejem Robičem, ki sta bila že nekoliko naprej na grebenu, malo pod 2400 metri nadmorske višine. Le slabih 20 minut od nesrečnih Slovakov. Ko sta se po nekaj mučnih minutah končno oglasila po radijski postaji, je vodja zaukazal takojšen umik z gore. To je v skladu s smernicami IKAR, mednarodne zveze reševalnih organizacij,« nam pove zdravnik Kokalj.
Skupaj s Tomazinom sta v nedeljo, ko so ju reševalci spustili na vrveh do obeh fantov, ugotovila, da Slovaka živa zagotovo ne bi pričakala reševalcev, tudi če bi se tja pripeljali s helikopterjem takoj po strelah. Slabo oblečena in prizadeta od strel ju je začel šibati najprej dež in nato še sneg.
»V ponedeljek smo se z reševalci dol usedli in se temeljito pogovorili, kaj storiti. Ne pomnim, da bi kdaj ukazal umik moštva z gore. V soboto sem ga bil prisiljen. Tudi transport v noči na ponedeljek ni bil izvedljiv. Če bi bila fanta še živa, bi se ga, ne glede na nevarnosti, lotili. Helikopterskemu načinu smo se morali odpovedati. Napoved je bila slaba. Prišla je pomoč kolegov sosednjih Rateč in Mojstrane. Oba načelnika, Franci Košir in Dušan Polajnar, sta prišla, vsak z nekaj reševalci, zraven sta bila še pripadnika Gorske policijske enote in trije zdravniki. Skupaj nas je bilo več kot 30. Dobrih 13 ur smo v torek potrebovali, da smo Mareka in Matuša vrnili staršem. V zahtevno klasično reševanje je bilo vtkanih 13 osemdesetmetrskih spustov obeh gorskih nosil po izpostavljenem, zasneženem in mokrem terenu. Transport je bil objektivno zelo nevaren. Tudi tvegan, vendar nismo mogli več čakati ugodnejšega vremena. Izkazalo se je, kaj pomenijo uigrana moštva, koliko so vredni reševalci, ki natančno vedo, kje in kako narediti sidrišča za spuščanje, kako pripraviti gorska nosila in kako poskrbeti za kar se da optimalno varnost,« nam je včeraj zvečer v koči povedal vodja Janez Kunstelj.
Reševalci so se pred tem spoštljivo poslovili od obeh mladcev iz Bratislave. Vsakemu so natrgali gorski šopek v slovo. Ericha Hulmana in vse preostale žalujoče zdaj čaka še zadnje slovo v Bratislavi.
Mirko Kunšič
Še brez fotografij