Špela Baznik : Potepanje po Piatri Craiului in Brașovu (avgust 2021)
S Turde sva krenila proti Brașovu. Spotoma sva si ogledala še Biertanski grad in srednjeveško mestno jedro Sighișoare. Sighișoara je vpisana v uneskov seznam svetovne dediščine. Je rojstni kraj kralja Vlada III. Drakule, tako sva videla tudi hišo, kjer je nekaj let živel. Glavne znamenitosti mesta so obrambni stolpi in 173 lesenih pokritih stopnic, ki povezujejo spodnji del mesta z zgornjim. Večina hiš v starem mestnem jedru je starosti 300 let in več.
Pozno zvečer sva prispela v vas Zarnesti in za nočitev izbrala kar izhodišče naslednjega dne – 3 km od Zarnestija pri vodnjaku Botoroga, kjer sva si natočila še svežo gorsko vodo.
Tokrat sva si ogledala predvideno pot le preko aplikacije MAPS.ME, ki jo toplo priporočam vsem gornikom. V Zarnestiju naj bi bila turistična informacijska točka, ki pa je verjetno že leta ni več, videla sva samo še avtomobil njihove gorsko reševalne službe, tako da nisva imela planinske karte kot pri predhodnih potepanjih.
Izhodišče Zarnesti, malo nad vodnjakom Botoroga
Dolžina celotne ture: 22 km
Čas hoje (s počitki vred): 9 ur in 15 minut
Najvišji vrh: La Om (2238 m)
Višinska razlika na poti: 1628 m
Kot na vse dolge ture sva se tudi tokrat odpravila še ponoči, tokrat ob peti uri zjutraj. Hodila sva proti zahodu po slikoviti soteski, sprva pet kilometrov po makadamski cesti (kak kilometer je možna še vožnja z avtomobilom – vse do zapornice), kjer sva v soteski videla tudi kočo Gorsko reševalne službe in prečila cesto kar skozi suho strugo soteske (ves čas so prisotne markacije), kjer sva nato v približno uri hoje stopila na gozdne stezice in nadaljevala pot mimo planine (psi so se tokrat oglašali le od daleč). V približno dveh urah hoje sva prehodila 8 km. Šele po tabli z zemljevidom se je pot začela strmeje dvigati. V pol ure sva tako dosegla bivak Grind (je bil bolj v slabem stanju, tla niso bila obdelana, položene so bile le lesene deske za spanje, v njem so bile smeti …) in sledilo je še ura in pol hoje do najvišjega vrha La Om (v prevodu Človek). Na poti sva videla cel trop gamsov, ki se niso bali najine bližine. Pod vrhom naju je skoraj dohitel eden redkih pohodnikov na vrhovih, Izraelec, ki sva ga nato srečala še pri koči. Iskal je gamse. Kasneje nama je povedal, da si je z vodnikom (proti plačilu seveda) ogledal tudi kraj, kjer se zadržuje medved in ga celo videl.
Razgledi iz La Oma so bili čudoviti. Na vrhu sva si privoščila izdaten zajtrk, a kmalu pa so naju začele grizljati mušice, tako da sva hitro nadaljevala s hojo. Gorovje Piatra Craiului je vizualno precej podobno slovenski Košuti. Tudi tu je bila grebenska pot izjemno razgibana, s strmimi pobočji in v tej gorski skupini sva videla tudi več gorskega cvetja, ki jih na predhodnih gorah v Romuniji nisva videla.
Z La Oma sva nadaljevala pot proti grebenskim dvatisočakom Caldarii Ocolite, Sbirii, Vladusca, Timbadul Mic, Dintre Mare, Timbatul Mare vse do Ascuita. Tik pod vrhom Ascuita (2150 m) stoji bivak v obliki igluja, ki pa je bil v boljšem stanju kot predhodni Grind.
Z Ascuita sva se spustila proti koči Curmatura, kjer sva na poti srečala tuja pohodnika, ki sta bila povsem na koncu z močmi. Ko sva ju vprašala, če sta dobro, sta povedala, da jima je že pred časom zmanjkalo vode. Ker sva sama imela še nekaj vode, do koče pa je bilo le slabo uro hoje (po tablah je pisalo sicer 2x toliko), sva jima odstopila polovico najine preostale vode, pohodnika pa naj bi se nama oddolžila pri koči. Koča Curmatura naj bi bila po opisih sodeč ena najlepših v Romuniji. Moram priznati, da na zunaj res zgleda precej lepa, ima tekočo vodo, lepe klopi in mize, vendar naju je gostinska ponudba razočarala. Možno je bilo dobiti le precej vodeno juho in klobaso s kruhom. Spet se nama je tožilo po slovenskih enolončnicah. Ko sva se že dodobra spočila in najedla, sva srečala predhodnika, ki sta nama obljubila pivo, a glej ga zlomka, od tega ni bilo nič, čeprav sva ju tako rekoč rešila hude dehidracije. Ker se je nad grebenom v trenutku pojavil gost oblak, sva odhitela v dolino. V uri hoje sva bila na izhodišču. Naredila sva še eno čudovito krožno turo.
Večer sva preživela v Zarnestiju ob potoku, naslednji dan pa sva si ogledala Rasnov (vzpela sva se z vzpenjačo in šele nato sva ugotovila, da prenavljajo grad in okolico, tako da si pravzaprav gradu znotraj obzidja nisva mogla ogledati) in mesto Bran, kjer sva si želela ogledati grad Drakule. Ker je bila vrsta za vstop v grad izjemno dolga (več kot pol kilometra), sva si premislila in se le povzpela na razgledišče ter si grad ogledala le od zunaj. Popoldne sva preživela v Brașovu, kjer sem se prvič peljala po šestpasovnici, center mesta sva kar trikrat obvozila, saj je bilo izjemno težko najti prosto parkirno mesto. Našla sva ga nekaj km stran ter se nato na skirojih podala proti centru mesta. Brașov (latinsko Corona) leži na JV Transilvanije, od koder se vidi del bližnjih Karpatov. Ogledala sva si center mesta, kjer so številni lokalčki, trg Piața Sfatului in Črno cerkev. Brașov je vsekakor mesto vredno ogleda. Tudi pozimi je razvit turistični kraj, saj se v bližini nahaja priljubljeno romunsko smučišče Poiana Brașov.