Člani Akademskega planinskega društva so v gorovju Hoggar opravili vrsto pomembnih vzponov - zadovoljni
LJUBLJANA - Pred dnevi so se v Ljubljano vrnili člani Akademskega PD Drago Bole, Janez Gradišar, Igor Herzog, Marjan Osterman, Rudi Rajar, Janez Rupar, Marko Zuccato in vodja odprave Franc Jeromen. V kombiju IMW so konec lanskega leta krenili v Afriko, z željo, da čim bolje spoznajo saharsko gorovje Hoggar, ki sta ga pred njimi obiskali le dve »turistični navezi«. S svojimi dosežki so zadovoljni, sicer pa je vodja odprave Franc Jeromen povedal tole.
Čeprav so jim v Trstu še enkrat potrdil, da bo trajekt na liniji Genova-Tunis peljal kot je družba obljubila, so pot v to pristanišče napravili zaman. Morali so najprej v Neapelj, kamor so prispeli zjutraj in šele zvečer so se lahko vkrcali na trajekt za Tunis.
Na zadnji dan lanskega leta so imeli precej dela na meji z Alžirijo, kjer so se zadržali kar 4 ure. To jim je še bolj porušilo natančno začrtan program in zato dalje vozili praktično skoraj brez prestanka. Za krajši čas so se na novoletno noč ustavili le pred mestom Constantine. In prav zaradi tega so že po planu prišli v Alžir in uredili vse potrebne formalnosti. Skozi oazo Ghardala, kjer so na svojo veliko srečo nabavili posebne pločevinaste perforirane plošče za podstavljanje med izpeljevanjem iz sipin, so nadaljevali v In Salah in nato dosegli makadamsko cesto, ki naj bi jih pripeljala v skupino Moudir, njihov prvi cilj
Že po desetih kilometrih ceste so spoznali, kaj je puščava. Ostali so v nanešenem pesku in če ne bi imeli plošč za podstavljanje, se sami prav gotovo ne bi izkopali. Kamorkoli so stopili, nikjer ni bilo opore, pesek pa je vedno bolj prodiral v usta in pljuča, med obleko in v vse dele vozila. Čeprav so mestoma lahko vozil celo 70 km na uro, njihovi urni povpreček ni presegel 20 kilometrov. O tej cesti se je najbolj slikovito izrazil gradbenik Marko Zuccato: »To je bila sinusoida z amplitudo 30 cm.«
Med saharskimi osamelci
V Moudir so dopotovali 5. januarja, potem ko so pustili za seboj okoli 160 kilometrov ceste, ki jim je pošteno razrahljala vse stike na vozilu. Toda področje, o katerem so jim toliko zanimivega pripovedovali člani italijanske odprave iz leta 1972, jih je razočaralo. Vrhovi so precej oddaljeni od ceste in zato so jim hitro pomahali v slovo, čeprav so med njimi prav gotovo še številni »deviški.« Toda če bi hoteli do njih, jim najbrže tudi landrover ne bi dosti pomagal, sestaviti bi morali karavano iz kamel, to pa bi seveda povsem spremenilo njihove načrte in močno izpraznilo blagajno. Še posebno, ker se za manj kot 14 dni skoraj ne bi splačalo odpraviti na raziskovanje.
Že naslednjega dne so prišli v Tame, kakor večina na kratko imenujejo Tamanrasset, precej razsežno turistično mestece z letališčem! Ker je to stikališče številnih turističnih poti, obiskovalci že kar tu opravljajo obmejne formalnosti, čeprav je do meja povprečno še okoli 500 kilometrov. Največ pa se jih seveda odpravi Hoggar.
Prvi vzponi so prišli na vrsto 8. januarja. Vseh osem je odšlo na turo. Janez Gradišča in Igor Herzog sta vstopila v Iharen. Toda ker sta spoznala, da stena čeprav je visoka le 300 metrov v enem dnevu ne bosta kos (VI, A 3), sta se zvečer spustila iz nje, drugega dne ponovno vstopila in tretjega tudi izplezala. Za to smer sta porabila kar 20 ur čistega plezanja in bila je seveda prvenstvena. Franc Jeromen in Janez Rupar sta splezala na Tilsonz, ki naj bi bil še neosvojen po italijanskih podatkih. Toda potem ko sta uspešno zaključila plezarijo V. težavnostne stopnje sta na vrhu že našla možica. Smer pa je bila kljub temu prvenstvena. Marko Zuccato in Rudi Rajar sta ta dan daleč od igle Assoterda in potegnila na njuno žalost tudi le novo smer, čeprav sta se nadejala prvemu pristopu. Le Marjan Osterman in Drago Bole nista imela sreče. V Adaondi sta si izborila vse do 16 metrov pod vrh (V/VI, A 2 in 3), nato pa sta se zaradi izredne krušljivosti raje spustila nazaj, saj bi bilo nadaljevanje preveč tvegano, kljub vse- stranskem varovanju.
Ker se jim je vozilo na noestie preveč razrahljalo, zlomilo pa se Jim je tudi podvozje, za popra vilo pa so domači mehaniki zahte vali kar desetkratno anormalnos ceno, so se 10. januarja samt lo tili popravila in s pomočjo vodo- vodne cevi, žic in pločevine kar dobro usposobili vozilo. Naslednje ga dne so bili že zopet na poti in so sredi krožne poti okoli Hoggarja pri Assekremu postavili drugo taborišče. Bilo je na višin 2200 metrov in zato na splošno zadovoljstvo brez mrčesa. V soboto so ponovno plezali in se razgledovali v zanimivi okolici. Bole in Osterman sta preplezala novo smer v skupini Taridalt, ki je bila le dve uri hoda daleč in ima le malo preplezanih smeri. Novo smer v isti skupini sta preplezala tudi Rupar in Jeromen. Bole in Osterman sta hotela nadoknaditi zamujeno in sta takoj naslednji dan odšla v steno Zvonika v skupini Tezoulag, toda kmalu sta naletela na klin in zahvaljujoč slabi dokumentaciji vse pogostejših odprav, ki prihajajo pozimi v ta predel, sta lahko opravila le težko ponovitev. Naslednjega dne pa sta navezi Jeromen - Rajar v vrhu Noel (skupina Taridalt) ter Herzog - Rupar v skupini Oul napravili še dva prvenstvena vzpona.
15. januarja so podrli tabor, prevozili še ostanek krožne ceste okoli Hoggarja in se odpeljali v Tamanrasset. Pričel se je povratek v domovino. Šlo je še kar dobro, le pred In Salahom so se sredi noči zopet znašli v sipini, ki jo je veter nanesel na cesti. In pa znova težave s trajektom v Tunisu. 21. januarja okoli 11. ure so pristali v Marseillu in 24 ur zatem so bili že v Ljubljani.
FRANCI SAVENC