Gorenjski Glas - Jelena Justin: Cima di Fanis Sud (2980 m) - Vrh je dosegljiv po ferati Tomasseli, a če nam ferate niso ravno najbolj po godu, se ji lahko tudi izognemo. Čeprav ne povsem.
Doživljanje Dolomitov z Vikijem Grošljem je treking po Dolomitih. Kaj treking pomeni? Pomeni hojo in če je nujno oz. ni druge možnosti, pomeni tudi vzpon po ferati; ni pa ferata prva in edina možnost. Četrta tura, ki vam jo bom predstavila, je vzpon na Cima di Fanis Sud oz. Južna Fanis špica, na katero pelje zahtevna, 450 metrov dolga ferata Tomaselli z oceno D. Vendar naš cilj ni bil vrh po omenjeni ferati, temveč smo se na vrh povzpeli po ferati na severni strani.
S sedla Campolongo se zapeljemo v Arabbo, kjer zavijemo proti sedlu Falzarego, ki je izhodišče za opisano turo. Zapeljemo na parkirišče ob spodnji postaji gondole, s katero se zapeljemo do zgornje postaje, do koče Riffugo Lagazuoi. Ko se pripeljemo z gondolo na vršni plato, na svoji desni zagledamo oster, stol-pičast greben, in tisti izraziti stolp, približno na sredini, je naš cilj. Naj omenim, da je bilo področje Lagazuoi v času prve svetovne vojne fronta. Ohranjeni so v skalo izklesani tuneli, kaverne, tako avstroogrskih kot italijanskih alpinov. Na tem delu so vojaki preživeli dve leti. Težko si predstavljamo grozote, ki so jih doživeli. Dne 19. junija 1917 je italijanska vojska na Lagazuoiju sprožila 33 ton dinamita; vendar avstroogrska vojska je povsem nepričakovano že prej odšla. Lahko se odločimo za obhod vseh tunelov, za kar bomo potrebovali dve uri in pol. Prizorišča krvavih bitk in nesmiselnega ubijanja so danes spokojni simbol miru in zgovoren spomenik preteklosti.
Za še boljši pogled na našo špico Fannes se povzpnemo na Lagazuoi Piccolo, 2778 m, ki je od zgornje postaje gondole oddaljen pičlih deset minut. Vrnemo se do gondole in se spustimo po poti št. 20 na prostrane kraške pode. Na razpotju sledimo oznakam št. 20 b, ki označujejo vstop do ferate Tomaselli. Pot gre povsem pod navpičnimi stenami in se mestoma precej strmo vzpenja čez prostrana, trda melišča. Umetno narejene police pripovedujejo vojno zgodbo. Divje strmali nad nami so neme priče krute preteklosti. Počutimo se majhne. Največja strmina na melišču ima v oporo debla, da je vzpon lažji. Kmalu pot zavije ostro desno in nas pripelje na škrbino Forcella Granda, kjer je vstop v ferato. A ta nas tokrat ne zanima. Morda kdaj drugič. S škrbine sledimo levi poti, ki obide špico Fanis in se na severovzhodni strani začne strmo vzpenjati po krušljivem ozebniku. Vmes je dvometeski skalni skok, ki ga je potrebno premagati, nato pa sledi strm, a krušljiv vzpon. Na vrhu ozebnika je vstop v ferato, ki predstavlja sestopno ferato z vrha. Omenjena ferata je dolga približno 200 m, njena ocena pa je največ C. Vstop poteka po ozki polici v levo, nato zavije desno in nas hitro pripelje do navpičnega kamina. Kmalu nad kaminom sledi najtežji del, ki je rahlo previsen, brez skob za pomoč, ko se je potrebno potegniti navzgor. Do vrha nas čaka uživaško poplezavanje. Iz ferate izstopimo tik pod vrhom, do katerega nas čaka še nekaj korakov. In na vrhu se čudimo, kam smo priplezali, saj je bil steber od spodaj videti nedosegljiv. O razgledu ne bi izgubljala besed, a dejstvo je, da je pogled na Tofane vabljiv in privlačen. Divje, prepadne, drzne …
Po ferati sestopimo nazaj do vrha ozebnika in potem previdno tudi skozi njega do križišča poti, kjer nadaljujemo po poti številka 20 b, levo navzdol, do sedla Forcella Travenanzes, kjer se pod nami pokaže spodnja postaja gondole, s katero smo si zjutraj skrajšali pot. Čaka nas še dobre pol ure sestopa po poti št. 402. Vmes si lahko ogledamo še muzej in situ, muzej, ohranjen na mestu samem, kjer se je pred sto leti pretakala kri v vojnem nesmislu.
S sedla Falzarego se nazaj do sedla Campolongo odpeljemo čez sedlo Passo di Valporola, s katerega se spustimo v La Villo, nato pa le še mimo Corvare do hotela.
Nadmorska višina: 2980 m
Višinska razlika: 700 m
Trajanje: 7 ur
Zahtevnost: 5 / 5
Jelena Justin