inPlaninec: ... po znanje o inPlaninstvu
Na Boč sem prišla v prav kislem vremenu. Pa tisto reklo, »po jutru se dan pozna« ni veljalo. Nanj so prišli srčni predavatelji in predavateljice, ki so z nami delili vse izkušnje in prelivali svoje znanje nam poslušalcem. Niso sadili rož in teoretizirali kot je pogosto na izobraževanjih, ampak so z nami delili praktične izkušnje in primere dobre prakse.
Še več, med nami so bili srčni ljudje, ki so svoj »primanjkljaj« preusmerili v humor in pomoč sočloveku.
Kot vsako leto sem bila zadnja tedna v avgustu z mislimi že pri naslednjem šolskem letu. Med iskanjem dodatnih idej sem na spletni strani Planinske zveze Slovenije zasledila tudi zapis o inPlanincu in usposabljanju. Slišalo se je zelo zanimivo, predvsem pa uporabno. V vrtcu namreč že vrsto let sodelujemo v projektu Ciciban planinec. Pri tem se vsako leto srečujem z otroki, ki jih stroka tlači v predal s kratico OPP: naglušni, slabovidni, gibalno ovirani, otroci z motnjami v razvoju ...
Pa vendarle so to povsem običajni otroci, polni otroške radoživosti in iskrenosti. Ti otroci s »posebnimi potrebami« se na pohodih umirijo, sprostijo, opazijo markacijo, ki kuka iz listja, opazujejo deževnika, ki leze čez cesto, objemajo drevesa in poslušajo njihovo zgodbo, opazijo noge dinozavrov, ki jih odrasli imenujemo korenine ... Njihova posebna potreba je čas, ki ga odrasli prepogosto nimajo, objem, ko niso kos viharju čustev, ki vihra v njih, pa ga ne znajo ubesediti, toplina osebe, ki te sprejema takšnega kot si. 
To skušam(o) otrokom dati v vrtcu in vsebina izobraževanja je obetala ravno to. Praktična znanja, kako gore, naravo približati ljudem, ki so najpogosteje postavljeni na stranski tir naše družbe. Kako zmanjšati na videz nepremagljive ovire.
Pika na i je bil pohod, kjer vse slišano preizkusiš v praksi. Ko te objame tema in zaupaš glasu, ki ti govori, kje hodiš in kam moraš iti, kdaj se pred tabo pojavi ovira, ko si v vozičku, ki ga šest rok varno potiska v hrib ali spušča v dolino, da varno prispeš na cilj, občutiš takšno hvaležnost in toplino, da jo moraš deliti z drugimi. Z ljudmi, ki so skromni in veseli, da najdejo osebo, ki jim pomaga videti, slišati, premostiti oviro na njihovi poti.
Če mi uspe samo del tega prenesti na otroke in jim pomagati razumeti drugačnost, potem lahko rečem, da mi je uspelo. Z izobraževanja sem odšla polna doživetij, novih prijateljskih vezi in idej, kako z otroki naprej. Naprej v boljšo družbo.
Barbara Rogina
Ko smo pred leti s kolegoma iz vrtca opravljali tečaj oziroma usposabljanje Planinske zveze Slovenije (PZS) za mentorja planinskih skupin, smo bili deležni marsikaterega pogleda malce postrani - v smislu a s predšolskimi otroki se boste šli planinstvo, oni tega ne zmorejo, imeli boste težave in poškodbe, bolje, da se sploh ne lotite ... Pa jih nismo poslušali in smo z malimi pohodniki osvojili marsikateri slovenski vrh, med drugim tudi Zelenico, Prevalo, da o kopici manj zahtevnih kuceljčkov sploh ne govorimo. In to v zelo različnih, tudi zahtevnih vremenskih razmerah - a vedno s prešernimi pogledi in z zanosom v srčkih naših mini planincev!
Podobno smo občutili na tokratnem tridnevnem usposabljanju PZS inPlaninec, ki je vrhunske predavatelje povezalo s praktično izpeljavo dejanskega pohoda, kar je preseglo vsa pričakovanja. Poudarek je bil na športu in planinstvu oseb z različnimi vrstami posebnih potreb in invalidnosti, ki v bistvu za večino njih sploh ne predstavljajo ovire, kot bi si morda lahko marsikdo mislil. Ne! V posebnostih in originalnosti je njihova in naša moč; je motivacija za osvajanje vrhov naše čudovite dežele in osvajanje src vseh spremljevalcev, strokovnih delavcev in tudi ostale laične javnosti, ki se zaveda, da je planinstvo in pohodništvo namenjeno čisto vsem, še posebej pa radovednim in dobrovoljnim dušam, ki se skrivajo tako v naših otrocih, kot tudi v najrazličnejših osebah z najrazličnejšimi potrebami. Vsi jih imamo, predvsem potrebo po samostojnosti, napredovanju in osvajanju novih ciljev. In to zmorejo oni, zmoremo mi, zmoremo vsi, zmoremo skupaj!
Hvala inPlaninec za vrhunsko ter čudovito izkušnjo ter neprecenljivo novo znanje.
Mina Pišljar