Polet, 01.12.05 – Grega Kresal: ... dokler ne pridejo Slovenci, ki hočejo plezati
Soba z razgledom
Severna puščava
Znanstveniki, rudarji in medvedi so praktično edini prebivalci arhipelaga Svalbard. A le dokler ne pridejo Slovenci, ki hočejo plezati.
Primož me je takoj, ko je predlagal odpravo na Svalbard, povsem prepričal. »To bo pravo! Nekaj čisto novega,« sem si mislil in potem kakšen teden vneto zbiral gradivo. Ko smo čez nekaj dni že mislili, da veliko vemo o vsem, nam je kar hitro vzelo zalet. Predvsem stroški.
Šok cene
Prevozi z ladjami, različna dovoljenja, obvezen najem vsemogoče opreme ... Vse je bilo drago kot žafran. Drugi razlog je bila neverjetno zapletena logistika premikanja tam okoli v poletnih mesecih. Pozimi, ko je vse pod snežno odejo, morje pa globoko zamrznjeno, se da povsod, kamor je le dovoljeno, priti z motornimi sanmi. Poleti pa se z vozili, razen štiridesetih kilometrov cest, ki jih premorejo, ne sme nikjer premikati. S čisto posebnim podnebjem, ki na otočje vrže samo 200–300 mm padavin letno, označujejo ponekod Svalbard kar za severno puščavo. Narava tukaj je izredno občutljiva. Vsak »skok« s ceste se na občutljivi tundri pozna še desetletja. Ker je tudi edina notranja letalska linija, v Ny Alesund, skoraj izključno rezervirana za znanstvenike, helikopterski poleti pa namenjeni samo za reševanja, si enostavno vezan na potovanje s takšnimi ali drugačnimi ladjami. Za nas, ko smo zapuščali Longyearbyen, je bila to šestnajstmetrska jadrnica Eltanin poljskega morskega mačka Rožanskega, v drugo smer pa velika norveška arktična križarka Nordstjernen.
V mesecu in pol smo se »nagarali,« kot bi odhajali na luno. Preklicali smo na stotine številk in odposlali na stotine e-pošte ... Da bomo za tritedensko pot potrebovali več kot še enkrat več časa, da si jo bomo organizirali, pa je bilo kljub vsemu proti koncu že skoraj malo preveč. Začelo se je cincanje, da ne bo dovolj denarja. A kjer je volja močna, tam je pot odprta. Z veseljem danes razlagamo naokoli, da nas je na koncu prišlo samo 350 jurjev na osebo in da še sami ne vemo, kako nam je to uspelo. No, vemo že ... Svalbard je vseeno najdražja destinacija v Evropi.
Ko si lačen, ga poči
Svalbard je s posebnim sporazumom šele leta 1920 prišel pod norveško upravo. Nadzira ga guverner oziroma »sysselmanen«, ki ga izberejo na Norveškem in pride tja kot upravljalec in nadzornik z veliko skupino pomočnikov za en mandat, ki traja tri leta. Ves Svalbard je brezcarinska cona. Davek na dohodek,
ki je na Norveškem med najvišjimi v Evropi, meri tukaj samo vabljivih 17 odstotkov. Več kot dve tretjini ozemlja je zavarovanega z naravnimi parki, zavetišči rastlin in živali in močno varovanimi naravnimi rezervati, ki se jim tudi ladje ne smejo približati na več kot 300 metrov od obale. Če na Svalbardu v divjini ostaneš brez hrane, si lahko tudi ustreliš kakšnega severnega jelena ali ujameš polarno lisico, ki jih je v izobilju. Le medvedi so strogo zavarovani. Geološka zgradba otokov je neverjetno raznolika. Najti je vse vrste kamnin, kar se močno pozna oblikam gora, ki se od fjorda do fjorda zelo razlikujejo.
Od povsem mizastih do močno ošiljenih. Tudi zlata je menda veliko, a ga zaradi varovanja narave niti ne kopljejo. Pri Sysselmanu ti vsako stvar natančno razložijo. Glede na zahtevnost ture,
ki jo moraš prijaviti že od doma, ti določijo tudi višino zavarovalne vsote, ki jo moraš imeti pokrito z zavarovalno premijo za primer iskanja ali reševanja. Za nas je bila to kar najvišja možna vsota.
Baraka za tisoč evrov
Število prebivalstva na Svalbardu niha bolj ali manj med dva in tri tisoč. Večinoma so to Norvežani in Rusi. Naselja so samo na Spitzbergnu. Skupno jih je pet. Največje, Longyearbyen, je nekakšno glavno mesto Svalbarda, čeprav niti nima pravega statusa mesta. Na vrhuncu sezone šteje okoli 1500 prebivalcev. Od Tromsoja na visokem severu Norveške, od koder poleti tja večinoma poletijo letala, ga loči skoraj 1000 km. Prvi pogled na mestece je osupljiv. Barakarsko naselje na kolih, travniki polni motornih skuterjev. Na obali ni proda, ampak premog, strma pobočja hribov nad mestom pa krasijo opuščeni sistemi za transport materiala iz rudnikov. K sreči je začudenje kratkotrajno. Kmalu ugotoviš, da si kakšna baraka zasluži tudi pet zvezdic in da je tam mogoče prenočiti za tisoč evrov na osebo, kakšna je lahko tudi perverzno urejena, čudovito opremljena univerza za študij arktičnih ved in tako naprej. Cerkev. Uuauu! Muzej. Uuauu! Guvernerjev urad. Uuauu! Presenečenja se vrstijo iz koraka v korak. Vse stavbe stojijo na kolih, saj bi se poleti zaradi odtajanega permafrosta, skoraj večno zamrznjenih tal, drugače pogreznile v zemljo.
Tri hiše iz ene plače
Večina drugih krajev je manjših, Barentsburg in Pyramiden sta povsem ruska, Svea je zelo mednarodna, vsi trije pa so tam zgolj zaradi rudnikov. Scena z njimi je zelo zanimiva. Medtem ko Rusi, ki so na Svalbardu menda samo zato, da so, v svojih rudnikih zaslužijo po 150 evrov na mesec, lahko sega plačilo v rudniku Svea vse do 13.000 evrov. Na mesec! En teden v rudniku, en teden si prost.
Naš novi prijatelj Milan se je sem preselil po vojni na Balkanu, zdaj pa si je na Hrvaškem postavil že tri hiše. Pravi, da bo kakšno leto, dve še vztrajal, dokler ne bo vsem, ki jo potrebujejo, postavil hiše. Nad gostoljubnostjo njegove družine, katere gostje smo bili kar dvakrat, smo bili močno presenečeni. Ko smo se povsem naključno srečali, se nas je tako razveselil, da sploh nismo več prišli do besede. Vozil nas je gor in dol, kuhal in pekel in točil, da smo se obakrat komajda še lahko odkotalili v svoje šotore pod aerodrom …
Plezanje?
Tudi plezanje, kot vse drugo tukaj, najbolj otežujejo zapletena logistika in občasni močni polarni viharji. Na Svalbardu še ni bila preplezana niti ena zahtevna smer, kar smo si zadali za cilj. Veliko vrhov je še neosvojenih. Tudi to je bilo na našem seznamu. Plezanje se mnogokrat začne kar od morske gladine. Nekatere relativne višine gora in sten so tudi za Evropo, ravno zato, dokaj velike. Hornsundtid, 1431, na primer, zelo veličastna gora na jugu Spitzbergna, pravi arktični Matterhorn, premore verjetno eno najvišjih sten v Evropi!
Takoj ko nas je poljski kapitan Rožansky izkrcal na Kaffioyi, arktični postaji, ki jo oskrbujejo njegovi rojaki, je Špela spremenila barvo obraza v bledo belo, vreme pa se je takoj začelo kvariti. Kar prehitro nam je postalo jasno, zakaj tem krajem pravijo tudi megleni otoki. Megla lahko traja tedne. Temperatura se poleti giblje okoli šestih stopinj Celzija, a je zaradi močnega vetra občutek mraza ves čas precej večji. Ker po pripovedovanju naših gostiteljev niti nismo pričakovali izboljšanja, smo kar kmalu naskočili prvi vrh, Kristino. Teren in vse drugo je bilo osupljivo, kamnina katastrofalna. Šele na vrhu smo z gepeesom ugotovili, da smo na vrhu. Od tam sva z Nedo po zahodnem grebenu navzdol in nazaj navzgor odplezala še proti vrhu Prinsen. Vrvi nisva niti vzela. Bilo bi nesmiselno. Tiste krušljivosti ni več mogoče opisati, prav tako ne težavnosti, za katero bi kdo morda rekel, da je bila med dva in šest. Megla je bila tako gosta, da k sreči nisva videla navzdol. Brez satelitske navigacije in specialk bi bila kakršna koli tura v teh okoliščinah popolna bedarija. Za nas je delal samo štiriindvajseturni dan.
Je slabše sploh še mogoče
V naslednjih dneh, ko smo mislili, da slabše vreme sploh ni več mogoče, se je megla spustila prav na morsko gladino, že tako stalni veter se je še okrepil in ves čas je po malem rosilo. Poljaki so nas tolažili z 98-odstotnim alkoholom, ki so nam ga v »znanstvene« namene veselo vlivali v čaj. Vseeno smo kmalu opravili tudi nekaj atraktivnih lednih vzponov v odlomih megaledenika Aavatsmark. V popolni divjini smo jih začeli naravnost iz morja. Pozneje sva z Nedo po zahodnem grebenu sama odplezala še na vrh Fivehundered.
Zaradi vremenskih razmer, ki so v nevarnem ledenem morju terjale celo smrt nekega poljskega znanstvenika iz sosednje postaje, se ekipa Kaffioye, ki nam je bila drugače zelo pripravljena pomagati, ni hotela izpostavljati in nas prepeljati na otok Prins Karls Foreland, kjer bi morali opraviti še plezanje v eni od deviških špic gore Monaco. Zadeva se je celo tako stopnjevala, da nas na koncu niso mogli odpeljati niti do Ny Alesuda, do križarke za prevoz nazaj v Longyearbyen.
Marš čez otok – garaštvo kariere
Ker je časa zmanjkovalo, je to pomenilo samo eno. Zadnjo turo črtati s seznama in takoj spakirati opremo za večdnevni marš čez otok. Dobrih 50 km, ki smo jih v naslednjih treh dneh prek petih ledenikov, dveh prelazov, komajda prehodne tundre in nešteto rek morali narediti peš do Ny Alesunda, je bilo verjetno največje garaštvo v moji dvajsetletni plezalni karieri. Polovico opreme je tako ali tako ostalo pri Poljakih, a je nahrbtnik vseeno imel 37kg. Samo za prečkanje reke pod ledenikom Comfortless smo potrebovali šest ur. Voda tam ima nič stopinj. Po petnajsturni etapi tudi ketonal ni več pomagal proti bolečinam. Videti smo bili tako slabi, da se nas je še vreme na koncu marša usmililo in nam namenilo dva neponovljiva dneva. Ta smo, čakajoč na ladjo, dobro izkoristili v najsevernejšem baru na svetu in pozneje na umetni plezalni steni. Najsevernejši. Z veliko, veliko sreče se mi je od TV Svalbard uspelo izposoditi dve profesionalni kameri in kljub začetnemu šoku, ko sem pokvaril svojo, sem vso pot bogato dokumentiral.
Ko medvedi sklenejo obroč
Da je bilo vreme to poletje večinoma res neverjetno slabo, celo za ta konec sveta, priča dejstvo o še eni nesreči gumijastega čolna s tremi znanstveniki, ki so isti dan, ko smo mi zapuščali otočje, komajda izvlekli celo kožo. Ko so se prevrnili, jim je potonila vsa oprema, vključno s puško. Njihova matična ladja Horyzont, ki nam je pred kratkim pripeljala tam puščeno opremo, pa se ni mogla približati obali, kamor so nesrečniki le nekako izplavali. S harpuno za lov na kite so jim na obalo izstrelili le nekaj hrane. Rešilni helikopter jih je po dveh dneh, tik pred napadom lačnih medvedov, ki so medtem že sklenili obroč okoli njih, rešil pred katastrofo. Vodja reševalne akcije, ki je na Svalbardu menda doživel že marsikaj grotesknega, je dejal, da česa takšnega, kot je bil prizor s tremi prestrašenimi, podhlajenimi ljudmi, obkroženimi z lačnimi medvedi, še ni videl. Helikopter jih je izvlekel medvedom skoraj dobesedno iz gobca. Da ne pretiravam, navajam odlomek iz poročila reševanja: »At least three bears looking for a meal were within 20 yards from the men …« En jard je 0,9 metra!
Aprila grem nazaj, Svalbard je vsekakor treba izkusiti še v zimski preobleki.
Grega Kresal
Foto Gregor Kresal, Neda Podergajs, Primož Kunaver, Špela Majcen