Janez Pikon: Kdo bo prostranstva, ki jih zima spremeni v bleščeče belo morje, prvi približal smučarjem? Pobudnik je bil Bohinjec, takratni predsednik Skale, znani skladatelj in filmski ustvarjalec, domačin Janko Ravnik (Zotlarjov Janko) iz Bohinjske Bistrice. 
Nalogo je opravil na novo ustanovljeni »Turistovski klub Skala,« ki so si zgradili lep in izjemno razgleden Skalaški dom na Voglu (1540), ki je bil ustanovljen leta 1921. Tiha želja skalašev je bila že dolgo, da bi imeli nekje v naših gorah svojo kočo. Slišati je bilo razne predloge, kje in kako. Ena od verzij je bila koča na Kriških podih, vendar je ta možnost zaradi državne meje z Italijo padla v vodo. Leta 1922 in leta 1923 je imela Skala najeto kočo na Veliki planini v Kamniških Alpah, v letih 1924 do leta 1926 pa Hajnriharjevo kočo na Spodnjem Voglu (planina Zadnji Vogel) nad Bohinjem. Skalaški klub je tudi opremil to kočo, vendar je bilo vse to le začasen provizorij za Skalaški dom.
Prof. Janko Ravnik in še nekaj drugih članov je predlagalo gradnjo na Rjavi skali nad Bohinjskim jezerom. Ogledali so si tisti svet, bila je res edinstvena lega na strmi pečini, ki pada naravnost proti Bohinjskemu jezeru z razgledom proti severu na jezero, Pršivec, pogled na vso Triglavsko skupino z očakom Triglavom v sredini, čez Pokljuko na Karavanke. Proti jugu se kažejo vse Spodnje Bohinjske gore od Rodice, Šije, Vogla, Podrte gore do Velikega špičja in obeh Tičaric. Rjava skala je pravo orlovo gnezdo nad Bohinjskim jezerom.
Mislim, da si lepše lege za naš dom ne bi mogli izbrati. Dom na Komni z okolico je bil že tako znano smučarsko področje in izhodišče za smučarske ture, koča na Voglu bi to področje še razširila do Črne prsti in Ratitovca. Lega teh terenov je idealna, ker je osojna, sneg obleži daleč tja v pozno pomlad.
Smučarski svet okrog Vogla so Skalaši že tako poznali, saj so ga neštetokrat presmučali v vseh smereh, le vprašanje prenočevanja na Voglu je bilo za smučarje pereče vprašanje. Planšarske koče na Spodnjem in Zgornjem Voglu (danes planina Zadnji in Prvi Vogel) so bile le zasilne, mrzlo prenočišče, pa tudi kmetje - lastniki koč so neradi dajali ključe svojih koč smučarjem. Bali so se, da jim v kočah napravijo škodo ali celo zanetijo požar.
Po dolgem preudarjanju je končno leta 1932 klub Skala sklenil, da zida svojo postojanko na Rjavi skali. S predvajanjem filma »V kraljestvu Zlatoroga« se je nabralo toliko denarja, da je bilo mogoče začeti z gradnjo doma. Zemljišče na Rjavi skali je dobil klub v najem za 100 let od dveh lastnikov, posestnikov - kmetov iz Bohinjske Bistrice in Kranjskega verskega zaklada (upravljavec Šumska uprava). Načrt za stavbo je napravil Herbert Drofenik, ki je tudi ves čas osebno vodil gradnjo. Vse administrativne in finančne posle pri gradnji je vodil tajnik kluba Milan Kham. Delavce je klub najel v bližnjih bohinjskih vaseh. Gradbeni material in vse drugo so pa Skalaši znosili sami udarniško, peš iz doline, po poti čez planino Stareč rovn do gradbišča. Priprave, predvsem sečnja lesa in ureditev temeljev so se začela leta 1932. Ugodno je bilo, da smo dobili gradbeni les v bližini gradbišča in je bil transport kratek. Gradnja se je začela februarja leta 1933, dom pa je bil zgrajen do jeseni istega leta. Septembra leta 1933 je bil dom že zasilno odprt, otvoritev Skalaškega doma pa je bila (sobota) 19. avgusta 1934. Na predvečer otvoritve je dom zažarel v bengaličnem ognju, ognjemetu tisočerih zvezd, ki so se v rdečem, zelenem in modrem sijaju razpršile visoko nad dolino. Skalaški dom na Voglu je bil le majhen dom s 40 ležišči na skupnem ležišču in 5 ležišč v eni sobi, kar udoben. Imel je veliko jedilnico s kmečko pečjo pa čudovit razgled na Bohinjsko jezero in Triglavsko skupino. Obisk koče je bil že spočetka zelo velik, prihajali niso samo Skalaši, vendar tudi drugi obiskovalci. Vojna je tudi Skalašem prekrižala račune, kajti (sobota), 27. junija 1943 je bil dom požgan.
Začela je z 16-timi leti na Kredarici, konec leta 1936 je Cilka prevzela prvo oskrbništvo Skalaškega doma na Rjavi skali (Vogel), ki ga je oskrbovala do okupacije v aprilu leta 1941. Skrbna Cilka je takoj po okupaciji oskrbela prenos vsega inventarja, razen pohištva in žimnic, s Skalaškega doma na Voglu na varno, k Jeromu v Srednjo vas številka 15, ko so kmalu zatem Nemci zahtevali od Cilke ključ doma na Rjavi skali, so tudi ukazali, da Cilka na svoje stroške spravi ves inventar nazaj na Vogel, kar je seveda morala izvršiti.
Leta 1942 se je Cilka poročila z Janezom Hodnikom, bratom bohinjskega akademskega slikarja Valentina Hodnika. Janez je bil Cilki močna opora pri oskrbovanju planinskih domov po vojni, do 4. oktobra 1966, (ponedeljek) ko se je smrtno ponesrečil v Komarči. Leta 1947 je bila oskrbnica Staničeve koče, leta 1950 je bila oskrbnica Koče pri Triglavskih jezerih, ki jo je upravljala do upokojitve (sreda), 31. oktobra 1963. Cilka je s svojo prirojeno ustrežljivostjo in delavnostjo predvsem pa s pravilnim pojmovanjem oskrbništva odlično opravila svoje poslanstvo. Prejela je številna priznanja in pohvale od Planinske zveze Slovenije in Jugoslavije. Zrasla je v osrčju planinskega sveta, ki ga je že od otroštva rada obiskovala. Cilka je bila ena zadnjih oskrbnic starejšega predvojnega kova.
Klub Skala je lepo napredoval, zraslo je število članstva, tudi v plezalni odsek so vstopali novi mladi plezalci. S svojimi fotografskimi izdelki, filmi, plezalnimi vzponi, »Našim alpinizmom« svojo lepo postojanko na Rjavi skali v Bohinju si je pridobil ugled v našem planinskem in alpinističnem svetu.
Vir: Razmišljal in nato s črnilom zapisal dr. Mirko Kajzelj
Janez Pikon