AS Ajdovščina - Barbi Močivnik: Simon je držal besedo ter 10. in 11. avgusta organiziral plezalni vikend na območju Viša.
Javili smo se ta najbolj mladi in ta najbolj stari bivši tečajniki oziroma sveži pripravniki. Skupina je bila kot iz filma, nekaterim po žilah tečejo le še hormoni, drugi pa že imamo sive lase. No pa se je vse skupaj dobro izteklo, vmes pa ... nekaj od tega najdete spodaj, vsega pa ne bom opisala.
Izhodišče je bila koča Pellarini v dolini Zajzera. Boštjan, vodja prve naveze, Vid in Matic so tja prispeli že v petek zvečer in v soboto navsezgodaj odrinili v steno. Plezali so smer v V steni Viša Krobath - Metzger (IV+, V, 700 m). Če so si mladi člani želeli "trad plezanja" so ga tukaj gotovo dobili. Pa še učno mero orientacije. Pa še kaj za povrh. Več o teh dogodivščinah pa nekje drugod.
Mi smo od doma štartali v soboto ob 4h zjutraj in prišli v kočo okrog 8h. Malce postanka ter nato pot do izhodišča vzpona. Tja prispemo ob 10h. Plezali smo smer S raz Pinnacola v Trbiški Krniški Špici (IV-/III, 400 m). Tako kot je obljubil Simon, prvinsko dogajanje, tudi dostop. Bila je megla in malce hladno vreme, vmes kaka kaplica dežja in spomnila sem se Heleninega opisa smeri, ki sta jo je plezala z Boštjanom, v zgleda identičnih razmerah, pred enim mesecem in pomislila: ‘‘Ojoj, sestop ...''
Začeli smo v upanju, da nas bo vseeno obsijalo sonce, pa nas ni, vsaj ne v steni. Plezanje je bilo tekoče. Najprej sem šla kot tretja, ker je bil Marijan prvič v steni in ga nismo hoteli obremeniti z vsem naenkrat, potem pa kot druga, saj je hotel delati čim več stvari, da si pridobi malce rutine. Pa še en velik vzrok je bil, meni gre izbijanje klinov zelo slabo. Simonovi pa držijo kot ‘pribiti'. Tu se je izkazal Marijan.
Z orientacijo ni bilo težav, saj je bilo možno več variant, vse sprejemljive. Da gremo prav pa smo opazili po nekaj starih klinih in vrvici. Špico smo obšli po žlebovih na levi, kjer je bilo bolj gruščasto vendar lažje plezanje.
Na vrhu je bila megla in Simon si je na glas zaželel, da se malce razkadi in se je to zgodilo kot na ukaz, tako, da smo zagledali prehod navzdol: po gredi do škrbine in nato po grušču navzdol in kmalu naletiš na stezo in rdeče oznake. Veselili smo se srečanja z drugo navezo v koči, vendar tisti večer nekako ni bilo razloga za sproščenost, ker so bili fantje še vedno v steni. Slike iz tega vzpona so v galeriji.
Naslednji dan je bil na vrsti vzpon na Srednjo Devico, smer Kamin Y (III-II, 250 m - vmes gotovo kakšen detalj spodnje IV stopnje). S Simonom sva se naslednji dan najprej naspala, saj je bilo pristopa le za eno uro. Najprej v hrib po stezi, potem pa nekaj previdne hoje in plezanja do vstopa v smer. Plezala sva tekoče, jaz kot druga. Simon je zabil le en klin in nato hitro opusti misel na take štante, saj mi tega klina ni uspelo zbiti. Potem, ko je nekaj časa poslušal nabijanje mojega kladiva, pardon Ožbejevega kladiva v mojih rokah, se je pozanimal, če se klin sploh kaj maje. Priznala sem, da ne in mu je bilo jasno, da je klin izgubljen. To je bila naveza najboljšega zabijalca klinov in najslabše izbijalke teh železnih zadevic na katerih večkrat visijo naša življenja.
Smer mi ni delala težav, vendar sem v mislih ves čas primerjala smeri z istimi ocenami in ja, tudi to je relativno. Pa tudi daljša je, kot je v vodiču. Mihelič pravi, da je to smer primerna za tolažilno turo ali kot kratki večerni sprehod, za začetnika pa že kar resna tura. Tudi po tem se vidi, da sem začetnica.
Določeni detajli so me spominjali na detajle nekaterih smeri v Beli vendar, ko je pod tabo toliko metrov prepada, te skale občutiš na drugačen način. Smer se konča z ravno prostorno polico, okrog pa skale in vršaci. Poiskati je bilo treba še prehod na vrh, kar nama je hitro uspelo. Navodila, ki sva jih imela so bila dvojna: Miheličev in še italijanski vodiček. Eden zelo skop v opisih, drugi pa je z opisi pretiraval, da po branju spet nisi točno vedel kje je kaj. Pot na vrh, pa je, ko jo odriješ zelo enostavna. Vendar to še ni konec zgodbe. Po strmem travniku sva odšla previdno navzdol, nato spet plezarija na Malo Devico, potem pa nekaj ‘abzajlov' navzdol. Problematično, ker se je vrv zapletala kot ‘francoska solata' (Simonova primerjava), obenem pa je sprožala kamenje, da je kar deževalo. Simon je zelo umirjen in dober alpinist ter ne izgublja živcev, da jih sploh ima, sem opazila šele, ko je vrv pri abzajlu začela prožiti kamenje. Po zadnjem spustu pa se je še zataknila. Kljub vsemu sem v teh spustih uživala in res se ne strinjam z Miheličem ko pravi, da je tura za začetnike težka predvsem zaradi sestopa.
Ko sva bila na travniku nad potjo, sva zagledala še drugo navezo, ki je končno korakala proti koči.
Tam je sledil še ‘Vid & Matic stand up show'. Izvedeli smo vse podrobnosti njihove plezarije, bivakiranja in tudi osebne poglede na to dogajanje. Slednje je bilo še posebej zabavno. Vendar to ni za naprej govort. Mene še danes bolijo vse smejalne mišice. Iz teh fantov zanesljivo nekaj bo!
Le kje ste bili tisti, ki ste na Vršiču na zadnji tečajniški vaji izjavljali, da greste le še kake težje stvari plezat? Tu bi bili sigurno zadovoljni, saj dobiš v paketu s smerjo ponavadi še dolg dostop in sigurno problematičen sestop.
Ko sem bila v steni, sem razmišljala, kako je bil ta vikend res tisti pravi odklop in kako bom v ponedeljek kos vsem neumnostim vsakdana. A ko sem prišla v dolino in se peljala proti domu, so mi misli uhajale k naslednjemu vikendu. Le kam bi se lahko povzpela čez en teden? ...
Barbi Močivnik