Janez Pikon: Sosednji vrhovi in njih travniki pod poraščeno goro, zadnjo nad veliko vasjo spominjajo na njegov delež veliki domačiji. Obsežna in prisojna zahodna pobočja, zgrajena skozi čas jo uvrščajo med večje kmetije na Gorjušah. 
Bohinjski Martin Krpan, Kofčarjev (Klobučarjev) Štefan. Pisalo se je leto 1830. V kmečki hiši, po domače Pr' Četenako na Gorjušah, se je tretjaku Ivanu in materi Uršuli rodil deček, ki so mu pri krstu dali ime Štefan. Bil je krepak otrok, poganjal je kot brina, ko je odrastel je bil visok skoraj dva metra, težak pa cent in štiri funte. Močan pa je bil, da je kulič kamenja peljal z vozom na štiri kolesa samotež. Štefan, ki je odraščal pod Sladko goro, domači kmetiji za vedno pusti svoj pečat. Vedo povedati, da ko je zavrela kri med vaščani Koprivnika in fantov iz Češnjice, se za slednje ni vedno dobro končalo, če je sodeloval tudi Štefan, dva razorja daleč so pristajali na trdih tleh bližnje njive na Koprivniku in ni jim bilo več do izivanja in pretepanja. Oglje v košu je prenašal kot le malokdo. Rudo pozimi in poleti vlačil v dolino s sanmi.
Gradile Štefanove roke, Četenakov Janez, Četenakova domačija, pod Branco
Na Koprivniku si je kupil hišo nekega Klobučarja, po domače se je zato reklo Pr' Kofčarjo. In Štefana so odtistihmal klicali Kofčarjev Štefan. Preživljal se je s kuho, prodajo oglja in kopanjem rude za fužino na Bistrici in tudi na Javorniku pri Jesenicah. Še najraje pa se je potepal po gozdovih in goščah in lovil preprostemu človeku prepovedano divjad. Triintrideset let star se je menda oženil s kajžarsko hčerjo Marijo s Koprivnika in imel z njo sina in hčer.
Kakor je bil močan, tako je ljubil prostost. Ob rojstvu so mu sojenice napovedale, da bo svoboden človek, a bo to svobodo drago plačal. Prerokba se je začela izpolnjevati, ko je bil star dovolj, da bi služil cesarja - bil je njegov vojak polnih šestnajst let. Štefanu pa to ni preveč dišalo, zato se ji je skrbno izogibal v gozdove. Dvakrat so ga vseeno ujeli. Prignali so ga k vojakom, a obakrat je ušel. Toliko, da je skusil surovost vojaškega reda, ko so ga kaznovali - skoz dvojno vrsto vojakov s šibami je ponesel svoj hrbet. A ujeli so ga tudi v tretje. Odpeljali na Bistrico v zapor uklenjenega. Po nekaj dneh so ga odpravili v Ljubljano. Za stražo mu je bil trd žandar, ki se mu je predstavil: Ni ga svinja strila, ne mat rodila, da b' se ga bau.
Šla sta skozi Štenge (Štene) proti Ljubljani. Štefan se je poslavljal od Bohinja, pogledoval v robove Pokljuke in zraven drgnil, rahljal vezi na rokah. Žandar je hodil slep in gluh. Na Beli, Gostilna Pod Kvancem se je želel odpočiti, sesti v travo, prižgati pipo. Štefan je čakal poleg in napenjal mišice pa naenkrat raztrgal verige. Žandar pa pokonci in s puško v njega. Prepozen je bil, Štefan je že zgrabil puško. Tudi sabljo je prestregel pa zamahnil po žandarju z njo in poleg kože odsekal še uho. Potlej pa se je s puško zakopal v breg. Žandar pa za njim, na kolena in je prosil za puško, češ da bo ob službo že tako. Štefanov znanec Kocjan se je z Bele proti domu obrnil pravi čas, da je žandarju pregovoril Štefana in vrnil puško - brez nabojev, potlej pa sta s Štefanom stopila po poti na planino Za Jamo domov. (Po ljudskem izročilu obstaja tudi druga verzija: Štefan naj bi mu vrnil orožje, vendar je orožje prej vpel med skalovjem in skrivil puškino cev).
Kofčarjev Štefan je bil tako spet pri svojih opravkih in družini. A žandarjem se je moral kar naprej skrivati, se zmikati po gošči. Ko ga niso mogli ujeti, so ga razglasili za brezpravneža, ki ga bi lahko vsak ubil brez kazni, celo za nagrado. Poziv so nabili na javnih mestih po Bohinju. Pa se je uklonil in se pustil ujeti. Tokrat ga je skupina oboroženih odpeljala v Ljubljano, v stroge grajske zapore. Imel je priti pred sodišče. Obtožen je bil izogibanja vojaški dolžnosti, upiranja oblasti in naklepnega poškodovanja uradne osebe, se pravi žandarja.
Sorodstvo je najelo odvetnika, ki ga je zvito podučil in na sodišču zagovarjal. Dokazal je, da se je Štefan branil žandarjevega napada in ne narobe. A vsej spretnosti navkljub ga obtožbe izogibanja vojaški dolžnosti ni mogel obraniti. Obsodili so ga in prikovali k težki skali. Podnevi in ponoči, v soncu in vročini je trpel na robu grajskega drevoreda. Njegovi stražarji pa v hladni senci velikega kostanja. So ga zmerjali in se posmehovali, ga vabili v senco, češ premakne naj se skupaj s težko skalo ... Potem nekoč ni strpel. Zbran v misli na bohinjske vasi in gozdove, je napel nečloveško moč in se s skalo vred premaknil v senco k stražarjem. Jih v strah spravil, da so ga odkovali in v celico odpeljali. In javili pristojnim čudež.
Prišli so vojaški dohtarji in ga pregledovali. In sklenili, da je res premočan, prepameten za vojaško službo, da bo še reberijo naredil, nemir v drugih povzročil pa omajal oblast. Spoznan je bil za nesposobnega služiti cesarju. Vrnil se je v Bohinj, domov. Pa spet oglje kuhal in prodajal, rudo kopal in lovil prepovedano divjačino. V 71. letu starosti (leta 1901) ga je odnesla pljučnica na oni svet.
Vir: Fedor Bevc, njemu v spomin in slovo
Janez Pikon