Boris Strmšek: Kakor skoraj vsa ta leta (25 jih je minilo od prvega), smo tudi letos sodelovali na tečaju Manang Mountaineering School pod Anapurnami
Slovenski inštruktorji v Manangu
Kakor skoraj vsako leto, so tudi letos slovenski inštruktorji alpinizma sodelovali na tečaju v Gorniški šoli v Manangu (Manang Mountaineering School) pod Anapurnami v nepalski Himalaji. Letos je bil vodja slovenske ekipe gorski vodnik Roman Robas iz Medvod, kot inštruktorja pa sva sodelovala še gorski vodnik pripravnik Boris Strmšek iz Maribora ter inštruktor Gorske šole Slovenske vojske Miha Larisi iz Gorij.
Na prvem delu tečaja, ki je bil v Katmanduju, slovenski inštruktorji nismo sodelovali, ker se je pričel že 15. avgusta, na pot proti Nepalu pa sva z Larisijem odšla šele 23. avgusta, medtem ko se nam je Robas zaradi drugih obveznosti pridružil šele v Manangu.
Takoj po prihodu v Nepal so tečajniki, inštruktorji ter ostalo osebje odšli z avtobusom do Besisaharja, kjer se prične tudi treking okoli Anapurn. 31. avgusta so po petih dneh hoje prispeli vsi skupaj v šolo v Mananški dolini, med dostopom pa so tečajniki vsak dan delali vaje iz orientacije in obenem trenirali vozle, kar se je pokazalo kot zelo koristno pri nadaljnjem delu.
Po prihodu v šolo je bilo nekaj dni namenjenih predavanjem in vajam v šoli in njeni okolici, nato pa smo se odpravili do dva dni oddaljenih ledenikov v bližini jezera Tilicho. Po treh dneh praktičnih vaj iz hoje in plezanja v ledu na ledeniku se je vreme poslabšalo in po dnevu dežja in sneženja smo se vrnili nazaj v šolo.
Ostali program in nekaj izpitov smo nato izvedli v šoli ter 18. septembra zaključili tečaj. Ostali izpiti, predvsem iz plezalne tehnike in reševanja smo nato izvedli v Katmanduju oziroma stenah parka Balaju v bližini.
Poleg nekaterih težav, ki jih prinaša nestabilna politična situacija v Nepalu, se je letos pokazalo, da nepalski inštruktorji še vedno niso sposobni organizirati in izvesti tečaja na primerni ravni. Letos so vodstvo tečaja namreč prevzeli Nepalci, kar je imelo za posledico nekaj nejasnosti okoli predstavljenih tematik, program pa je bil zaradi različnih vzrokov okrnjen. To je bilo sicer pripisano slabemu vremenu in razmeram na ledenikih, vendar je bila to bolj posledica pomanjkanja delovne vneme in neizkušenosti, kar so na koncu tudi sami priznali. Pokazalo se je, da bodo morali tečaj v prihodnje še vedno voditi slovenski inštruktorji, če želimo, da bodo tovrstni tečaji na primerni ravni.
Prav tako je veliko nejasnosti okoli tega, kaj naj bodo tematike osnovnih in kaj nadaljevalnih tečajev. Nepalski inštruktorji so pripravili tudi svoj priročnik, ki je nekak povzetek slovenskega, ki je bil doslej v uporabi pri tečajih v Manangu, vsebino pa so kombinirali še z nekaterimi drugimi tehnikami in izkušnjami. Pokazalo se je, da je vsebina nekoliko preveč »natresena z vseh vetrov«, vendar pa je knjiga osnova, ki jo lahko z nekaj dodatnega dela in pomočjo bolj izkušenih gornikov oblikujejo v povsem primeren učni pripomoček.
Kljub vsemu, da so nepalski inštruktorji in vodniki v zadnjih letih precej napredovali, pa so njihove želje po članstvu v raznih mednarodnih organizacijah, predvsem UIAGM, še precej oddaljene. Manjka jim predvsem praktičnih izkušenj, kar je nekoliko pogojeno tudi z možnostmi, ki jih nudi Himalaja, večina pa še vedno premalo obnavlja svoje znanje in nadgrajuje izkušnje.
Kar se tiče slovenskega sodelovanja v mananški šoli, letos mineva že 25 let od njenega nastanka, kjer je pomembno vlogo odigrala slovenska planinska organizacij in pokojni Aleš Kunaver, pa tako PZS kot NMA (Nepal Mountaineering Association) želita, da se nadaljuje tudi v prihodnje. Težave s slovenske strani so večinoma finančne narave, saj je zagotavljanje sredstev, gre za okoli milijon in pol slovenskih tolarjev, vselej negotovo. V zadnjih letih predstavlja rešitev pogodba o sodelovanju, ki sta jo sklenila PZS in Slovenska vojska, ki na račun sodelovanja vojaških gorniških inštruktorjev prispeva del sredstev. Kljub vsemu pa je nekaj sredstev še treba zbrati pri sponzorjih, kar pa seveda ni enostavno. Druga zgodba pa je tudi pripravljenost slovenskih inštruktorjev za sodelovanje v mananški šoli. Prav veliko jih za to ni zainteresirano, po drugi strani pa je težko dobiti tudi vsaj pet tednov prostega časa za odhod v Nepal, še posebej, če gre tukaj za prostovoljno oziroma neplačano delo. Če se nekako še najdejo inštruktorji, pa je sodelovanje zdravnika še precej bolj problematično. Tako je letošnja ekipa odšla na pot brez zdravnika, kar je imelo za posledico tudi nekaj zdravstvenih težav, tako inštruktorjev, kakor tudi tečajnikov, na srečo brez hujših posledic. Zagotovo je to zelo pomembna tema razgovorov okoli šole v prihodnje.
Nekoliko žalosti dejstvo, da se ob 25. obletnici prvih tečajev v Manangu, v slovenskih medijih tega nihče ne spomni. Krivda je deloma tudi na slovenski planinski organizaciji, ki temu ne posveča posebne pozornosti, tovrstne objave pa bi morebiti pripomogle tudi k lažjemu financiranju slovenskega sodelovanja v šoli. In tako za osvežitev spomina – prvi tečaj v Manangu so leta 1979 vodili Aleš Kunaver, Nejc Zaplotnik, Danilo Cedilnik in dr. Jože Andlovic. Leta 1980 je bila dograjena stavba šole, ki pa bo naslednje leto končno doživela nujno potrebno obnovo in preureditev, kakor so letos zatrdili na NMA. V stavbo naj bi napeljali tudi elektriko.
Do sedaj je v šoli sodelovalo že okoli 50 slovenskih inštruktorjev, mnogi po večkrat, znanje pa je prejelo skoraj 700 tečajnikov, večinoma Nepalcev. Letos je na tečaju sodelovalo poleg treh slovenskih še šest nepalskih inštruktorjev, tečajnikov pa je bilo 33, eden celo iz Hong Konga.
Boris Strmšek
Avtor teksta je letos posnel z digitalno video kamero za okoli šest ur materiala, ki bi lahko bil zanimiv tudi za televizijo, pripravlja pa tudi dia projekcijo o šoli v Manangu, saj je doslej že trikrat sodeloval na tamkajšnjih tečajih. Več:
bstrmina@yahoo.com ali 031 592 437