Gregor Kresal: Decembrski dnevi so postajali vse krajši, vreme pa čedalje lepše in sem se kar čez noč odločil, da nikoli več ne bom čakal na razmere, ampak zgolj na vreme...
Smo plezali/Nismo splezali
Od Triglava do Loške stene, z Junaki našega časa
Decembrski dnevi so postajali vse krajši, vreme pa čedalje lepše in sem se kar čez noč odločil, da nikoli več ne bom čakal na razmere, ampak zgolj na vreme...
Čeprav mi Miško po svojem poletnem mega-štosu, ki je dokaj podoben temu kar sledi v nadaljevanju, že od konca poletja ni več niti najmanj dišal, sam ga vseeno pobaral, če bi slučajno bil za. Po ogledu Kristusovega pasijona sem se itak odločil, da je potrebno brezpogojno odpuščati in, da lahko v to samoterapijo vključim tudi njega. In, glej ga zlomka, res se je hitro zagrel.
»A kar? Uredu, hehe,« je bil njegov kratek komentar.
Jupi! Obrnil sem še mobi od Izija in še preden sem dokončal, je ta ustrelil kot iz topa:
»Že od nekdaj sem hotel v Triglav pozimi!«
Uf, uf! Fino, fino...
»V formi sem pa tudi, sem sajtal eno težko v Babni danes,« je še dodal.
Prima, se slišimo jutri zvečer, da dorečemo detajle, pa gas! Noro, ekipa je zbrana!
Naslednji dan sem zašibal v Vrata in si pobliže ogledal Steno, da bi imel čim boljše informacije iz prve roke. Zvečer smo premlevali kaj bo kdo vzel s seboj, kdo bo snemal itd, itd... V nedeljo zjutraj se je javil Miško češ, da gre v Vrata pogledat kakšna je kaj Stena...
»Kwa?!« Glede na to, da se dan poprej sam nisem mogel pripeljati dlje kot do Peričnika, vem pa, da Miško nima zelo dobrega avtomobila, oziroma ga sploh nima, sem ga vprašal, kolikokrat misli tega dne prehoditi dolino? Če ne bi nemara raje ostal kar tam, saj smo zvečer itak namenjeni tja, v zimsko sobo spat.
»Ne, pridem nazaj v Ljubljano,« je gladko odgovoril.
»Kako to misliš,« sem postajal nervozen. »Zvečer gremo itak v...«
»Ni panike Kreso,« me je prekinil, »Saj je kul, ni panike!«
Začenjala me je grabiti panika, saj sem zelo dobro vedel, kaj pomeni Miškotov »ni panike«. »Uredu,« sem si rekel, »sedaj se mora oglasiti le še Izi s turnega smuka na Sonnblicku...«
In ker je nekoč živel nek razgledan gospod Murphy, se je Izi potem zelo kmalu tudi zares oglasil.
»Veš, zelo sem si želel plezati v Triglavu pozimi, vendar sem že cel teden bolan in v Steni gotovo ne bom v redu. Upam, da vama bo šlo dobro od rok!«
Gledal sem v ekranček svojega mobilca, pa nisem mogel verjeti. »Kdo zdaj mene že spet nateguje?! Kwa je to za en klinčev klinc?!« Kako bolan, cel teden bolan, če je pred dvema dnevoma v Ospu sajtal...?! Jebemu...!« Popizdil sem na tretjo potenco in mu vrnil grozilni SMS.
Do popoldneva se potem ni zgodilo nič drugega, kakor to da sem vztrajno bogatil svoj slovar iztirjenih kletvic in čakal. Bila je že noč, ko se je izkazalo, da se vendarle lahko vsedem v avto in odpravim na Brezovico po Izija. Miško pa je tudi menda že bil doma. »No, mogoče bo pa le šlo,« sem razmišljal, ko sva z Izijem pred domačo stolpnico čakala na Miškota, ki je zgoraj v nahrbtnik menda tlačil še zadnje kose potrebne opreme. Dobre četrt ure kasneje pa sem precej na široko »zazeval,« ko sem zagledal Miškota, kako je iz smeri železniške postaje, po Miklošičevi tekel proti svojemu domu...
Potem se je zgodilo še marsikaj, vendar: Splezali smo.
Dober teden dni kasneje smo opravili dolgo in mrzlo ogledno turo za Rampo v Votlaku. K sreči, se sredi noči nismo zapodili naravnost v steno, tako kot je bilo najprej v planu, saj je po našem načrtu v enem dnevu nikakor ne bi bilo mogoče preplezati. Čista diretisima bi morda terjala celo dva bivaka. Naredili pa smo dobre fotografije celotnega ostenja po delih. V njem je nanizanih kar nekaj pasti, kjer bi nam fotografije kasneje prišle še kako prav.
Minil je slab mesec in po lepi novi smeri v Bavhu sem se ponovno počutil dovolj motiviranega za Rampo. Miško je bil takoj za, Izi me je oni dan tako že klical, na decembrske bedarije pa sem zaradi obilice piva malo tudi že pozabil.
V četrtek sem prinesel na ferajn ves razpoložljiv material, ki sem ga imel za to stvar in plan se je hitro izkristaliziral. »Če bo vreme le za en dan, bomo že kaj, sicer v Rampo!« Potem smo se dogovorili, da gremo v soboto zvečer, kot ponavadi verjetno spat k Lukežu v Log in da, če bo vse po sreči, bomo plezali v nedeljo in ponedeljek.
Preveril sem še enkrat pri Iziju, če v ponedeljek resnično nima nobenih obveznosti:
»Ne, sem pogledal na koledarček, lahko gremo,« mi je zagotovil.
Naročil sem še Miškotu naj naredi »ta dobre« fotke od stene na format A4 in si nujno izposodi nekaj klinov, kar je tudi storil in to je bilo to. V soboto zjutraj sem ga spet poklical, da bi pred odhodom morebiti razčistila še kakšne nejasnosti...
»Živjo, tle sem! Zapotoški slap plezamo!«
»Kwa?! A boš pol kar ostal tam, pa te pobereva zvečer nekje v Trenti,« sem mu odvrnil.
»Ne, pridem nazaj v Ljubljano,« je gladko odgovoril.
Situacija mi je postala bolano poznana. »OK, kdaj pa ti potem boš doma?«
»Ma ne vem, saj ni panike Kreso, bomo že!«
Zavrtelo se mi v glavi in moral sem se vsesti. Poklical sem ponovno. »Prosim, če ostaneš tam nekje ali pa vsaj v Kranjski Gori, da ne bomo šli spet spat ob dveh, vstali pa nato ob štirih,« sem se drl v slušalko.
»OK, samo da pogledam, če imam s sabo vso opremo,« mi je odvrnil Miško.
Če ne bi imel povsem novega telefona, sem prepričan, da bi ga tisti hip zagnal v steno. »A ne veš kaj si zjutraj vzel s sabo, al" kaj?!«
»Klinov nimam...«
Zveza se je ponovno prekinila... Ko sem se malo nadihal sva se slišala še enkrat.
Razložil mi je kako lahko pridem do njegove kleti in kje je oprema. »Fino, to smo rešili.«
Pa sem se potem kar brž spet nekaj spomnil in mu napisal. »Ali imaš fotke?«
»Ne! Fotke so v ... (nekem...) avtu, ... (nekje...) v Ljubljani...«
»Ma klinc, gremo brez njih.«
Spet pokliče Miško: »Nimam spalne vreče, bi si jo moral nekje doma še izposoditi!«
Ne vem ali je bil nov potres v okolici Cerkna ali so se samo meni majala tla pod nogami. »Ne vem zakaj nimaš vsega že s sabo, če si v Trenti, mi gremo pa zvečer v Trento,« sem komaj zadrževal histerijo. »Pa zmatran boš zvečer, pa vse boš imel mokro! Bomo dobili kakšno spalko pri Lukežu!«
Sploh ne vem, če me je poslušal...
»OK, sej je kul, Kreso...«
Občutek sem imel, da se mi bo utrgalo! »Kako je možno, da je vedno isto, kako je to možno?! Preklet drek!« Preklinjal sem spet za deset, potem pa pobasal vso kramo in odšel po Izija, da bova čimprej tam. Še preden sem naložil zadnjo vrečko v avto, se je javil Izi: »Grega, jest bi odpovedal. Sem razmišljal, da bi jutri začel delat diplomo...«
Tokrat sem prisiljeno skušal ohraniti mirno kri, saj bi me v nasprotnem primeru lahko kar pobralo. Ni mi uspevalo najbolje in pritisk se mi je dvignil na dvesto. Ko se mi je najhujši tornado polegel sem na brzino obvestil Zormana, ki je bil nekje v hribih, naj takoj priteče domov in se spakira, da bo šel zraven, sam pa sem medtem odpeljal Briniko v živalski vrt. Ko sem bil ravno v vivariju, pri velikem južnoameriškem, piskajočem ščurku me je ponovno poklical Miško: »Jaz mogoče ne bi šel. Sem še kar zmatran, pa vse imam mokro...«
Potem se ni zgodilo nič več: Nismo splezali.
Gregor Kresal,
pozimi 2005