Delo - Dejan Ogrinec: ... prek nenevarnega ledenika - Dachstein
Turna smuka, ki je privlačna tudi spomladi
V tej nekam netipično zasneženi pomladi bo obisk Dachsteinskega pogorja – vožnja z gondolo nanj in potem turno smučanje na drugo stran proti jezeru Halstatt – nedvomno eden od vrhuncev sezone, ki letos kar traja in traja. Ampak, gremo po vrsti.
Gondola na Dachsteinski ledenik je nedvomno ena od najatraktivnejših športno-turističnih znamenitosti Štajerske. Pozimi z njo prepeljejo na tisoče alpskih in turnih smučarjev in tudi tekačev na smučeh, med katerimi nikakor ne manjka niti naših najboljših, saj je naša reprezentanca stalni gost ledeniških tekaških smučin. Pogled med nogami in skozi steklo na silne globine zbuja srh in užitek hkrati. Domačini, turistično modri in uspešni kot so, so na vrhu gondole zgradili atraktivno ploščad s steklenim dnom. Ploščad in bližnja restavracija sta oblegani že samo zaradi čudovitega razgleda.
Večina smučarjev, s srcem na pravi strani telesa, pa se v pomladnem obdobju spoprime z neko drugo športno atrakcijo. Ne reče se ji brez razloga avstrijska nacionalna turna smuka, če jo nekako prevedemo iz izvirnika. Gre za starodavni turni smuk prek ledenika, ki je, potem ko je bil že kar malce pozabljen, v zadnjem desetletju znova postal priljubljen. Po planotastem svetu, podobnem naši Komni, lahko izpod skoraj tritisočaka Dachstein (2995 m) smučamo približno 20 kilometrov, do spodnje postaje gondole Dachsteinbahn (blizu je tudi Krippensteinbahn, ki odpelje poletne izletnike do izrazite apnenčaste glave s tem imenom) pri kraju Obertraun. To pomeni kar nekaj ur smučanja po svežem snegu ali po progi, široki za širino teptalca. V lepem vremenu bomo ves čas deležni daljnih in mogočnih razgledov po čudovitem gorskem okolju, v slabem ali megli pa turo močno odsvetujem. Seveda bomo na koncu precej oddaljeni od izhodišča, ampak ker je za vse poskrbljeno, nas bo tam čakal taksi ali pa bomo sedli na avtobus in za nameček dobili dodaten turistični ogled območja Hallstatt.
Zima zgoraj, pomlad spodaj
Med smuko nas bo zamikalo obiskati vsaj dve koči, mimo katerih nas bo peljala pot, Simonyhütte (2205 m) in Schilcherhaus (1738 m). Pri slednji je daljši postanek skoraj obvezen. Sonce že močno pritiska, žeja v grlih tudi in množica smučarjev, ki se naslajajo nad pijačo in jedačo, je preveč vabljiva, da bi odbrzeli mimo. Ko si bomo privezali dušo, bo za nekaj dvajset višinskih metrov klanca prišla prav enostavna vlečnica (pri koči), ki nam bo prihranila izgubo sape zaradi verjetno polnega trebuha. Sledilo bo še malce potiskanja in kmalu bomo na smučišču in urejenih progah. Od tam gre v dolino dosti lažje, še posebno če so proge urejene čisto do vznožja. Iz zime bomo prismučali v pomlad, za nami bo neverjetno doživetje, ki je vredno tudi daljše vožnje in nekaj več denarja, kot bi bilo treba odšteti za dnevno smučarsko vozovnico.
Tisti, ki imajo več časa, lahko združijo turno smuko s tekom na smučeh na legendarnih tekaških progah pri kraju Ramsau, vsak kolikor toliko resen gornik pa bo stopil še na vrh očaka Hoher Dachstein. Mogočno nas vabi levo nad smuško potjo in od vrha nas loči manj višine, kot je vzpona na Šmarno goro, seveda obvezno z derezami, cepinom in drugo zimsko opremo.
Dejan Ogrinec, besedilo in fotografiji