eden od najbolj popularnih plezališč Španije, vanj zahajajo plezalci z vsega sveta. Oktobra nas je bilo tam tudi deset Slovencev – Martina Čufar
Rodellar
je eden od najbolj popularnih plezališč Španije in vanj zahajajo plezalci z vsega sveta.
Oktobra nas je bilo tam tudi deset Slovencev; v treh "odpravah". Sledi poročilo zadnje izmed njih, ki jih je iz Rodellarja predčasno pregnal dež.
Ekipa: Maja in Katja Vidmar, njun trener Roman Krajnik in Martina Čufar.
V Rodellarju sem bila prvič pred dobrimi petimi leti. Meseca aprila, ko me je Španija sprejela s snegom, po kanjonu Rodellarja pa je tekla tako močna reka, da so bili najboljši sektorji nedostopni (čez reko namreč ni mostu) in sem lahko le opazovala popolnoma namočene kapnike, in si zamišljala kako dobre smeri morajo to biti v suhem vremenu. Od takrat naprej sem si vsako leto govorila, da nujno moram iti še enkrat tja, a med tekmami in drugimi vabljivimi plezališči, mi za Rodellar zaradi oddaljenosti (1700 km) vedno zmanjkalo časa.
Letos smo se odločili zelo na hitro. Na treningih na umetni steni, po tekmah, v deževnem vremenu… smo najprej samo govorili, kako dobro bi bilo iti malo v skalo, na toplo sonce in kmalu je beseda nanesla na Rodellar. Časa med tekmami smo imeli le 12 dni, zato smo se odločili za malo dražjo a bolj udobno varianto; letalo iz Benetk do Barcelone, potem pa rent a car do slabih 300 kilometrov oddaljenega Rodellarja.
Potovanje je postalo zabavno na letališču v Barceloni, kjer smo morali kar precej prtljage naložiti v ubogega malega Hyundaya Getza.
Po dobrih treh urah vožnje smo bili v Rodellarju, kjer smo si rezervirali prijeten bungalov v kampu El puente (info@campingelpuente.com), kar se je na koncu izkazalo za zelo pametno potezo. Takoj smo šli pogledat v kanjon; o reki, ki je bila pred petimi leti prava pošast, ni bilo ne duha ne sluha, vse smeri so bile suhe, tako da smo komaj čakali prvi plezalni dan.
06.10.: V Rodellarju je mnogo sektorjev, najbolj znana sta gotovo Gran Boveda in Las Ventanas de Mascun. Znana zato, ker nudita ogromno dolgih, lepih, težkih smeri; težavnost se vrti tam okoli 8a.
Prvi dan smo šli v sektor Grand Boveda, kjer so smeri dolge tudi 40 metrov, previsne pa okoli dvajset. Maji je skala po dolgem času treningov na plastiki takoj dala krila in je že prvi dan na pogled preplezala najbolj markantno smer sektorja, Colisuem (8a), midve s Katjo pa sva se še vplezavali v malo lažjih smereh. Katja je po skoraj letu dni treninga balvanov prvič dala gor plezalni pas in se podala v dolge smeri, tako da jo je prve dni malo bolj "navijalo", a ji je šlo iz smeri v smer bolje.
Tudi Roman si je malo pretegnil mišice in šel v dve smeri….sicer malo s pomočjo visečih grifov (kompletov).
Srečali smo tudi Slovence; koga drugega kot Klemzyja & Co, ki je v Rodellarju že pravi domačin - tu bil že četrto leto zapored.
07.10.: Las Ventanas de Mascun: v tem sektorju so nas čakale še bolj previsne smeri. Vse smo plezale dobro, a se nam ni posrečilo preplezati nobene 8a, 8a+ na pogled; vedno se je zalomilo malo pod vrhom. Še bolj naporno kot plezanje navzgor pa je bilo pobiranje kompletov iz smeri.
Občudovali smo francoske "dedije", skupino sivolasih Francozov iz Pauja (je pogovor nanesel na košarko in poznali so precej slovenskih velikanov)), ki so sicer z malo počitki plezali v smereh z oceno 8a+ in 8b. Pravi dokaz za to, da za plezanje ni nikoli prepozno in spodbuda za nas, da imamo še dosti časa za to, da preplezamo (pre)veliko število smeri v Rodellarju. Katja je od njih dobila kompliment, da je podobna Isabelle Patissier.
Zvečer sta se Slovencem pridružila še dva, Klemen Bečan in Anže Štremfelj, ki sta imela za sabo že dober teden španskih plezališč (Montgrony, Terradets). Človek je imel občutek, da je v Mišji…
08.10.: Prvi dan počitka smo izkoristili za ogled znamenitih konglomeratnih stolpov v Riglosih. V 200-300 metrskih smereh, ki so na vrhu kar pošteno previsne, se je pražilo mnogo navez. Španci pač ne vstajajo zgodaj.
09.10.: Deževno jutro. Ko smo se usedli v avto in prižgali CD predvajalnik, je Sidharta zapela: "Zdaj umiram na dežju…". A ni bilo hudega. Kmalu je posijalo celo sonce in spet smo lahko zelo dobro plezali. Tokrat spet v Grand Bovedi. Izkupiček je bil dober. Z Majo sva na pogled preplezali 8a, Katja pa 7c. Mene je Coliseum čisto izmučil, a na srečo na drevesih rastejo okusne fige, kjer sem vsak dan dobila malo dodatne energije za dolge smeri.
10.10.: Sektor Surgencia: še daljše smeri… nekakšni previsni maratoni po šalcah, ki se zdijo zaradi utrujenih podlahti vedno manjše. Najlepša smer je gotovo El corredor de la muerte 8a. Maja je tako uživala, da bi po vpetem vrhu še kar nadaljevala, jaz sem bila srečna, da je konec, Katja pa je komaj še rekla "daj me dol". Pri Maji je tako kot pri Bečanu; nikoli se ne smeš zanašati na njune besede, če rečeta, da je lahko.
Maja je zatem na pogled preplezala svojo prvo 8a+, Paiedo. To je motiviralo tudi mene, da sem pozabila na utrujenost in šla v smer. Do kamor bo pač šlo. In je šlo do vrha! Potem so me čakali še kompleti v 7c, ki jo je preplezala Katja. Klemen in Anže sta imela dan počitka in sta prišla malo na sprehod po kanjonu, pa se je Klemen ponudil, da namesto mene lahko prepleza smer in pobere ven komplete. Kar v čevljih. Kljub temu, da je detalj smeri v platki, kjer je dobro imeti dobro plezalke, mu je smer uspelo splezati, za kar si je prislužil pico.
11.10.: Dan počitka za nas = delavni dan za mobilne telefone. V Rodellarju ni signala, zato smo se vsak dan nekam zapeljali in tipkali SMS. Tokrat smo šli pogledat slikovito mestece Alquezar, ki je obdano skalami - plezališčem. Zgleda privlačno. Bo treba enkrat priti tudi s plezalno opremo.
Vsak rest day je bil seveda namenjen tudi za nakupe hrane v supermarketih. Trgovinice v Rodellarju so bolj borno založene, predvsem za moj okus manjka sadja in zelenjave.
Popoldnevi in večeri pa kot vedno v znamenju kart; enke ali taroka. Maja je nepremagljiva tudi v tem. Ne vem ali je vse v rozinah, ki jih je pojedla toliko, da smo jo preimenovali kar v Rozi.
12.10.: Spet deževno jutro. Tokrat je dež vztrajal po malem cel dan in v zadnji smeri sem že plezala po popolnoma namočenih oprimkih…
Kjlub temu smo dan dobro izkoristili. Majo je v Gladiatorju (8b) sicer ustavil dolg gib, a je potem imela še dovolj energije, da je na pogled kot osmo smer dneva preplezala 8a, za tem pa še 7c+. Jaz sem preplezala dve 8a, Katja pa v drugem poskusu tudi svojo prvo letošnjo 8a.
Do avta smo prišli že kar mokri, na nebu so grozili črni oblaki, vedno bolj je lilo… Nič obetavnega za naslednji dan.
13.10.: Res smo bili veseli, da smo na suhem v naši hiški, saj je celo noč lilo kot iz škafa. Smo se že sprijaznili s prisilnim dnevom počitka. Le Maja je bila prav neučakana.."Jaz bi plezala!". Na recepciji smo zvedeli za sektor La Cueva de los canzadores, kjer se smeri nehajo pod previsom, in naj bi bile suhe. In smo šli. Dostop je bil pravi "adventure race", ker seveda nismo našli najbolj idealne poti smo hodili eno uro levo in desno med velikimi balvani še vedno suhe struge Rodellarja. A se je splačalo, saj je bilo plezanje res nekaj posebnega; še bolj previsno, kjer brez haklanja pet ne prideš daleč; Maja, ki je mojster za to, se je še za ogrevanje sprehodila čez Maskokinga (7c+/8a), meni pa se je smer zdela težja od vseh 8a, kar sem jih sajtala. Tudi Katja je bila v njej uspešna v drugem poskusu.
14.10.: Po deževni noči nas je prebudilo jasno jutro, a je bilo sonce čudno blede barve. Menda je to slab znak, a sem upala da ni res. Jaz sem dan izkoristila za treking po kanjonu, ogled ostalih sektorjev in vzpon čez via ferrato, ki vodi čez Pared de la Virgen. Čakalo me je presenečenje; reka. Včeraj nič, danes čisto prava deroča, do kolen in več globoka reka. Neverjetno od kod toliko vode! Drugo neprijetno presenečenje - vsi kapniki so bili črni - mokri. Stanje enako tistemu pred petimi leti. Le čudež bi omogočil, da bomo lahko zadnje dva plezalna dneva plezali v Rodellarju. V načrtih smo imeli še toliko lepih smeri!
A s čudežom ni bilo nič. Popoldne je spet začelo liti, brez prestanka celo noč.
15.10.: Vsi malo zamorjeni zaradi ropotanja dežja po strehi in žuborenja vode povsod naokoli smo začeli delati načrte, kam bi šli lahko plezat. Roman mi je rekel: "Če pa danes najdeš suho smer, pa vse peljem na večerjo!"
Začela sem spraševati francoske dedije, kje bi bilo kaj za plezat in eden mi je dal idealni "informacijski center" - telefonsko številko od Danija Andrade. Pokličem. Bil je ravno na poti v Santa Linyo, veliko previsno luknjo, ki da je gotovo suho. Smo mu zaupali, na hitro napakirali Getza, se poslovili od mokrega Rodellarja in se odpravili v dobri dve uri oddaljeno "Danijevo luknjo". Dovoz je bil pravi Paris-Dakar po razmočenem kolovozu, dostop pa hoja po živem blatu. Luknja veličastna, a na žalost je tudi tu kapljalo od vseh kapnikov. Suhe so bile štiri smeri: 7a, 7b, 7c in 8b. (Zaslužena večerja!) Vse so bile zasedene, pred njimi vrsta lokalnih plezalcev, ki so nas gledali, kot bi se vzeli iz vesolja, Danija pa nikjer. Ko smo začele plezati so nas gledali že malo drugače, bolj z občudovanjem, aplavz pa je požela Maja, ki je v tretjem poskusu preplezala smer, ki se imenuje po plezališču, Santa Linyo (8b).
Torej smo imeli kljub neobetavnemu začetku dneva prav uspešen dan. Srečo smo imeli tudi pri iskanju prenočišča; za zadnji dve noči smo se nastanili v Refugiu pri plezališču Terradets.
16.10.: Zadnji plezalni dan. Sonce! Končno! Tudi pogled na steno Terradetsa je bil obetaven; kapniki čudežno suhi, le vrhovi smeri so bili še malo mokri.
Motivacija je bila na vrhuncu, čemur so sledili naši vzponi. Maja je na pogled preplezala Latido del Miedo, smer, ki je bila leta 2000 moja prva 8a na pogled, potem je malo manjkalo, in bi preplezala še eno 8a+. Katja je uspela v Occidentu (7a), jaz pa v Maneras de vivir (8a).
V drugem poskusu sem preplezala še Millenium (8a+), potem pa tudi motivacija ni mogla več premagati utrujenosti rok… Kljub toliko vabečim smerem, je bilo treba zaključiti. S težkim srcem!
17. 10.: Na poti proti Barceloni smo se povzpeli (z Getzom) še na Montserrat. Na ogled muzejev in samostanov se je valila kolona turistov, sem in tja je bil tudi kakšen plezalec; me smo še malo poplezale, kar po obzidju; je bilo treba do konca izkoristiti španske skale.
Še seznam naših vzponov
Maja – NP: Paieda (8a+), Coliseum (8a), El corredor de la muerte (8a), Gracias fina (8a), Ambicion cero (8a), Maskoking (7c+/8a), Les vielles gloires (7c+) Akelarre (7c+), Los pilares de la tierra (7c/c+), Nanuk (7c) in L’any que ve tambe (7c), vse Rodellar, ter Orient (7c/c+) in Latido del miedo (8a), Terradets; z RP: Santa Linya (8b), Santa Linya
Martina - NP: Paieda (8a+), Coliseum (8a), El corredor de la muerte (8a) Gracias fina (8a), Ambicion cero (8a), Maskoking (7c+/8a), Spasiba (7c+), Los pilares de la tierra (7c/c+), L’any que ve tambe (7c), Extension de la cena de Isadoro (7c), vse Rodellar, ter Maneras de vivir (8a), Terradets, in Asaltin bankins (7c), Santa Linya; z RP pa Millenium (8a+), Terradets.
Katja – NP: L’any que ve tambe (7c) in Pro man (7c), Rodellar in Occident (7c), Terradets; RP: Ambicion cero (8a) in Maskoking (7c+/8a), Rodellar.
Martina Čufar
fotografije: Roman Krajnik