Večer, Reportaže, ljudje - Slavica Pičerko Peklar: Znamenitost Donačke gore je bukov pragozd, trije vrhovi gore pa vabijo planince, da se povzpnejo na najvišjega in se spogledajo s svetom tam spodaj
Najvišja vrhova zahodnih Haloz - Donačka gora in Boč - vabita v razkošje jesensko obarvanih gozdov. A tudi na nočne pohode. Na 884 metrov visoko Donačko goro, se da prebrati nekje pod vrhom, je sicer vodila prva označena planinska pot v Sloveniji, ki jo je 1853 "nadelal" Ernest Froelich za zdraviliške goste iz Rogaške Slatine.
Štirje Ptujčani so 7. julija 1991 na vrhu Donačke postavili drog. To je bil tretji vrh v Sloveniji, na katerem je zaplapolala slovenska zastava.
"Dvanajst let že organiziramo nočni pohod na našo hišno goro, kot rečemo Donački, zadnja leta v okviru občinskega praznovanja, in vselej se nas na pohod poda za avtobus planincev, pridružijo pa se nam tudi sovaščani, ki si želijo kak prijeten popoldan preživeti v naravi," je med vzpenjanjem do Rudijevega doma pripovedoval Jože Majerhofer, predsednik Planinskega društva Hajdina in vodja tokratnega nočnega pohoda. "Vsako leto gremo na Triglav, prehodili smo že Prekmurje, Pohorje, pa to našo haloško planinsko pot imamo v nogah. Ob polni luni nas ni doma, saj se takrat pridružimo ptujskim pohodnikom, podamo se seveda tudi v visokogorje, a za nas, doma na ravnici, so še posebej mikavni planinski pohodi, ki vodijo po gozdnih poteh," pravi predsednik hajdinskih planincev in se pohvali, da je med tistimi, ki se skoraj vsak teden odpravijo na Donačko goro. Ta, dodajo njegovi planinski kolegi, je svojevrsten izziv, ki jih ob nedeljah zjutraj ali ob popoldnevih vodi tja gor.
Hajdinski planinci na poti na vrh domače gore
Sekunda preveč
"Naj bo dež ali sneg, mi se odpravimo na goro," pravi Franci Sagadin, ki je s Kupčinjega vrha na vrh Donačke prišel v 35 minutah in eni sekundi. Še zdaj, se smeje, mu tista sekunda "odveč hodi", pa bo treba ta rekord v kratkem zrušiti. "V mlajših letih sem bil, kar se pohodništva tiče, bolj med lenimi, potem pa se je začelo in letos sem z vrha pogledal dol po polju vsaj že petdesetkrat. Tudi med tednom se s kolegom odpraviva na vrh in gora se nama vselej razkrije v drugačni podobi. Še posebej nepozabni so zimski pohodi. V tišini, ko pod nogami škriplje le sneg in tisto brezčasnost zmoti le kak prelet ptice," dodaja Franci, ki ga na njegovih pohodih večkrat spremlja tudi žena Vera. Branko Lešnik ima najraje bolj strmo in že malo adrenalinsko pot preko zajle, da ima človek občutek, da ni le pohodnik, pač pa pravi planinec, skoraj plezalec in alpinist. Nel Cartl, prvošolec, je bil tokrat najmlajši član odprave, in ker se je fantiču stopanje v koloni zdelo premalo hitro, je prvi del poti prehodil kar dvakrat, malo gor, spet dol in gor, no, od Rudijevega doma na vrh je šlo počasneje, saj je pot bolj strma, ozka, paziti je treba na korenine in skale, ki se kažejo iz sicer dobro uhojene in markirane poti.
Z domačih planin na tuje
Na vrhu, od koder se je ponujal čudovit razgled po Dravski dolini pa čez Boč tja na zahod, so hajdinski planinci kar malo postali, se veselili še enega druženja, Slavko Burjan, društveni tajnik in tisti, ki skrbi za promocijo planinskih aktivnosti, je poskrbel za fotografiranje, da bodo oni, ki so ostali doma, na oglasni občinski tabli planinskega društva lahko videli, "kakšno priložnost za druženje so izpustili iz rok". "Takšni pohodi so vselej dobrodošli, saj je že nekaj ur dovolj, da se človeku zbistri um in mu vzvalovi kri po razgretem telesu. Če le gre, se pridružim planincem, in kot se za pravega slovenskega očeta spodobi, sem na vrh Triglava popeljal tudi sina in hčer. Tako, da bosta vedela, kje sta doma," se je nasmihal Franc Grušovnik s Ptuja. Helena Ferš se je pohoda tokrat udeležila z možem Jožetom: "On je s koroškega konca in ga vleče v domače planine, a sva bila skupaj že nekajkrat tudi na Triglavu, sva pa prehodila tudi planinske poti po Bolgariji, Grčiji, Makedoniji, za nama so planinski pohodi po Poljski in Slovaški, a ta nočni pohod na Donačko goro, ki jo imamo dobesedno pred hišnim pragom, je nekaj prav posebnega in ni ga, ki bi me na tak dan zadržal doma. Smo šli že v snegu in dežju. Enkrat samo šest, ker je bilo resnično nemogoče vreme, a smo se že drugi dan, ko se je zjasnilo, na Donačko odpravili še v drugo."
Mato Strmečki se je na Hajdino, od koder so planinci krenili na vrh Donačke gore, pripeljal iz Gradca, saj ne gre, da bi zamudil tradicionalni nočni pohod na hišno goro domačega planinskega društva. "Z družino živim v sosednji Avstriji, a žena je s Ptujske Gore in korenin s svojimi domačimi, no, moje segajo še malo južneje, nisva nikdar pretrgala. Tako, če je le mogoče, greva z njimi po slovenskih planinah," je med potjo čez travnike, ki so jih obdajali jesensko šelesteči gozdovi, omenjal sogovornik in se skupaj s Francem Hazimalijem, prvim predsednikom Planinskega društva Hajdina, spominjal številnih planinskih dogodivščin, ki pa so se vselej srečno in dobro končale.
Ko smo se v prvem mraku spustili z vrha Donačke, so planinci, ki iz izkušenj vedo, kako se je za nočni pohod treba opremiti, drug za drugim prižgali naglavne lučke, prav je prišla tudi baterija v roki, a srečne vrnitve v dolino smo se veselili tudi tisti, ki smo "v temni noči" bolj tipali kot videli pot pred seboj.
Tekst in foto: Slavica Pičerko Peklar