Išči

Napovedi

Napovedi akcij, izletov in raznih prireditev, tudi vremena, razmer ... 
Ker je akcij, ki jih pripravljajo (in napovedujejo) veliko, bomo objavljali le izbore.

Napovedi

Objavljalci

Authors

Arhiv

Stanko Hodnik

Janez Pikon: Osredkov Stanko je dopolnil 90 let, njegova dolga življenjska pot se je začela 6. novembra 1930, rodil se je v Stari Fužini, po domače Pr' Lušo.

Stanko Hodnik

V svojem pestrem življenju je bil zelo dejaven tudi v lokalni skupnosti in v Bohinju ga verjetno dobro poznate. Veliko je doživel v teh letih, pravi sam. Med drugim je zelo rad hodil v gore, na Triglav se je povzpel devetkrat, v izviru Savice je bil petkrat, vsako leto vsaj enkrat na Pršivcu, Debelem vrhu, večkrat na leto ste ga lahko srečali na poti na Črno prst. Bil je mednarodni sodnik za smučarske teke in mednarodni sodnik za sankanje. O svojem življenju nam je sam zapisal nekaj besed, ki vam jih v nadaljevanju ponujamo v branje. Kot pa je na koncu dodal mu največ pomeni zlato in srebrno priznanje Občine Bohinj za vse delo, ki ga je uspešno opravljal. Sedaj pa, kot pravi, si želi: »... da bi še dolgo ostal zdrav in skrbel za svoje živali. Z njimi podoživljam spet mladostniška leta, ko sem s svojo mamo moral skrbeti za živino.« Ob letošnjem jubileju se željam pridružuje tudi župan Občine Bohinj Jože Sodja skupaj z uredniškim odborom Bohinjskih novic. Na daljavo, kot se za razmere spodobi, mu voščimo vse najboljše.

Stanko Hodnik o svojem življenju pripoveduje, da je večji del svojega otroštva preživel s staro mamo. Moja mama je morala služiti, da je lahko oba preživljala. Kot nezakonski otrok nisem bil preveč cenjen v tistih časih. Imel sem brata, ki je bil 17 let starejši od mene. Pri gospodu Pohlinu se je izučil za ključavničarja in se zaposlil v železarni na Jesenicah.

V šolo sem do tretjega razreda hodil v Zoisov grad. Moja učiteljica je bila gospodična Štefka Jazbar. Kot učenec sem bil pri njej priljubljen, bil pa sem tudi dober učenec. Znak, da me je spoštovala, so bile vsakoletne voščilnice za god in rojstni dan, še ko sem bil že odrasel. Med vojno leta 1943 smo hodili v šolo v Srednjo vas – takrat smo v šolo hodili še bosi. Učiteljici sta bili dve dekleti s Koroške, ki nikoli nista spregovorili slovensko. Kot dober učenec sem bil v polletju prestavljen v višji razred. Po osvoboditvi smo morali opraviti 6-mesečni tečaj slovenskega jezika, da smo lahko dobili izpisnico iz šole.

Bil sem član gasilskega društva v Stari Fužini. Kot strojnik sem sodeloval pri gašenju v velikem požaru v Srednji vasi in v požaru, ko je gorelo pobočje Vogarja.

Za ključavničarja sem se tudi jaz izučil pri gospodu Pohlinu. Zaposlil sem se v Gozdnem avtoparku na Bledu. V službo sem se vozil z vlakom. Leta 1950 sem šel v vojsko, bil sem v Titovi gardi v topniškem oddelku. Leta 1951 sem sodeloval v prvem gardijskem ešalonu na paradi za prvi maj v Beogradu. Paradni korak smo vadili en mesec, tudi po šest ur na dan. Na tej paradi je bil prvič uporabljen stari jugoslovanski korak in ne več ruski. Po paradi sem bil premeščen v 118. specialno enoto. Nekaj časa sem delal kot mehanik, pozneje pa sem bil šofer komandanta enote, ki je varovala vsa pota, kjer je potoval Tito. V tej edinici sem podoživljal najlepši del vojaškega roka. Domov sem prišel za praznik 1. novembra 1952, ker so mi skrajšali vojaški rok.

V Bohinjsko Bistrico sva se z mamo Anco preselila 1. maja 1948, kjer sem dedoval po stari mami. Po odsluženju vojaškega roka 1952 sem se zaposlil na takratni žagi Tomaža Godca v Bohinjski Bistrici. Že po enem mesecu sem bil izvoljen za predsednika sindikata, kar se je nadaljevalo še v štiri mandate. Vključil sem se v pevski zbor, kjer sem pozneje spoznal bodočo ženo Minco. Vključil sem se tudi v folklorno skupino Turističnega društva Bohinjsko jezero, kjer sva z ženo skupaj plesala. Poročil sem se pri svojih 27 letih, v zakonu sta se mi rodili dve hčeri. Zaradi vlage v stari hiši sta dekleti pogosto zbolevali, zato sva z ženo zgradila nov dom.

Bil sem ustanovitelj sankaškega kluba Bohinj. Tekmoval sem na dveh svetovnih prvenstvih v Imstu v Avstriji in Krynici na Poljskem. Predsednik kluba sem bil 25 let. Zgradili smo novo sankaško progo in imeli več kot 50 tekmovalcev.

Ob priliki folklornega nastopa v hotelu Jezero, ki smo ga priredili za ruskega kozmonavta Titova, je zaradi kapi umrl predsednik folklorne skupine Anton Ogrin. Po njegovi smrti sem skupino vodil 25 let. Bil sem v upravnem in prireditvenem odboru Turističnega društva Bohinjsko jezero, preživel pet predsedniških mandatov društva. Dobil sem več priznanj Zveze kulturnih organizacij Radovljica in Turistične zveze Slovenije. Škofija Ljubljana me je postavila za ključarja farne cerkve v Bohinjski Bistrici. S takratnim župnikom gospodom Simonom Fortuno sva zelo dobro sodelovala, bil je eden tistih, ki je obnovil vse cerkvene objekte. Ob sodelovanju faranov, ključarjev župnijskega sveta in občine smo cerkev prekrili z bakreno pločevino, obnovili fasado in prebelili notranjost. Iz takratnega hleva smo naredili spodaj sanitarije, dve učilnici, dvorano in kuhinjo, zgoraj pa skupna ležišča, kapelo in prostor za spoved. V vse prostore smo napeljali centralno ogrevanje.

V času predsednikovanja krajevni skupnosti gospoda Andreja Šiljarja sem bil podpredsednik krajevni skupnosti, po njegovi smrti pa predsednik, do ustanovitve nove Občine Bohinj, bil sem tudi samostojni svetnik v prvem občinskem svetu.

Mnogo let sem poleg službe imel tudi kovinsko obrt. Največ dela sem vložil v Agrarno skupnost Bohinjska Bistrica. Kot večletni tajnik sem veliko truda vložil v denacionalizacijski postopek, ki je potekal več let. Vodil sem obnovo in opremljanje sirarne na Zadnjem Voglu, dokler ni sirarna začela z obratovanjem.

Z ženo sva bila poročena 58 let, skupaj sva proslavila tudi zlato poroko. Žena je zaradi bolezni leta 2015 preminula. Skupaj sva ustvarila veliko lepih spominov.

V devetdesetih letih življenja se je gospodu Hodniku nabralo veliko prigod, ki so se mu zgodile v času njegovega udejstvovanja pri vseh organizacijah, v katerih je deloval. Kot svojo pripoved zaključuje Stanko Hodnik: » ... bile so dobre in slabe, kot je to normalno za življenje.«

Bohinjske novice: Katarina Košnik


Janez Pikon

Moja gorska pot skozi čas ...Arhiv: Bohinj

Video: Stanko Hodnik

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 467

NAPOVEDI

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.