V goste mu lahko stopimo s trentarske in gorenjske strani
Ima lahko gora bolj prikladno, bolj pomenljivo ime, kot ga ima naša. Na vse strani so jo sami prepadi, le proti zahodi, h Kriškim podom kaže bolj milo lice, a se še vedno strmo vzpenja z Dovških vrat k vrhu, ki velja za eno najbolj razkošnih razglednih prestolov na kralja Julijcev. In verjetno res od nikoder ni Triglav tako popoln v vsem svojem veličastju kot prav s Stenarja. Pa saj se zreta iz oči v oči prek globoke doline Vrat.
Stenar (2501 m)
V goste mu lahko stopimo s trentarske in gorenjske strani. Trentarski pristop je daljši, a nas na Kriških podih prijazno povabi k počitku Pogačnikov dom (2052 m), od koder je do vrha le še dve uri zmerne hoje. Bolj naraven in logičen je gorenjski pristop iz Vrat, saj prav Stenar tej dolini daje poseben čar s svojo baročno postavo, ki ji veljavo jemlje le triglavska katedrala v zatrepu doline. Največ Stenarjevih občudovalcev se vzpne k njemu po poti čez Sovatno, kjer se pridružijo tistim, ki prihajajo od Pogačnikovega doma. To je naporna, vendar tehnično nezahtevna pot. Terja le zvrhano mero fizične pripravljenosti. Mi pa bomo krenili nanj s severne plati, mimo Bivaka IV na Rušju (1980 m) in prek Stenarskih vratc (2295 m).
Na pot se odpravimo izpred Aljaževega doma (1015 m), vendar ne po triglavski magistrali, ampak takoj krenemo ostro proti severu, po poti ki pelje na Škrlatico. Tej poti sledimo dobri dve uri, do Bivaka IV, ki stoji na rušnati glavi levo nad potjo. Tu naša pot, ki je bila nekoč celo označena, zdaj pa je opuščena in gre bolj za brezpotje, krene proti zahodu, v globok zatrep pod Stenarjevo severno steno. Po razbitem kraškem svetu, ki pa je lahko prehoden, iščemo primerne prehode, dokler pod Stenarskimi vratci ne stopimo na neprijeten grušč, a ga moramo vzeti v zakup, če želimo zajeti nekaj plezalske sproščenosti po lahkih, vendar krušljivih skalah tik pod vratci. Sem in tja bomo naleteli na kakšno obledelo markacijo. Torej smo na pravi poti. Na Stenarskih vratcih stopimo iz mračnega severnega zatrepa na sončno zahodno plat naše gore, ki ji do vrha ni več kot pol ure hoda. In to po dobro uhojeni poti tistih, ki so do sem prišli prek Sovatne oziroma od Pogačnikovega doma. Tu se namreč vsi trije pristopi na Stenar združijo.
Naša pot res ni najlepša in je manj običajna (največ jo uporabljajo plezalci, ko sestopajo v dolino po plezanjih v Stenarjevih ostenjih), je pa najbolj samotna in prvinska. Na njej je človek odvisen predvsem od svojega znanja in iznajdljivosti. Kadar vse to imamo, nam gore nudijo največ – svobodo gibanja in bivanja.
O razgledu z vrha smo že govorili – v njem kraljuje Triglav, okrog nas pa stoji vse najlepše in najvišje kar ponujajo Julijci. Na Stenarju se človek počuti kot bi sedel na elitnem balkonu vesoljnega gledališča. Za več gotovosti na poti poglejte v knjigo Tineta Miheliča Julijske Alpe (Planinska zveza Slovenije, 2003), za popolnejši razgled pa vzemite s seboj zemljevid Julijske Alpe – Triglav 1:20.000.