Delo, 08.06.05 - Milan Vogel: Roman Visoki tujec je drugo srečanje Željka Kozinca z žirijo za Delovo nagrado kresnik
Književni listi
Željko Kozinc
Stezosledsko pero
Roman Visoki tujec je drugo srečanje Željka Kozinca z žirijo za Delovo nagrado za najboljši roman preteklega leta kresnik; prvič je bil v mlinu leta 1993 z romanom Lovci na Rembrandta.
Z Željkom Kozincem sva bila v isti »hiši« skoraj tri desetletja, dobesedno v isti, od kar se je Delo preselilo v temno stolpnico na takratni Titovi in danes Dunajski cesti, a bi komaj lahko rekel, da sva si izmenjala za tipkano stran besed. Je pa komunkacija – vsaj z moje strani – presegla branje premnogo avtorskih pol njegovih besedil, natisnjenih po časopisnih, revijalnih in knjižnih straneh ali prelitih v zvočno in vidno podobo. Morda pa bi Kozinc odgovoril s svojo primero o slovenskih krajih: »Vsak kraj je kot človek. Vsakemu se poznajo gube in rane – ali pa kozmetika. In človek, ki je nagnjen k razmišljanju, čutenju stvari, se z nekim krajem lahko hitro zmeni. Ni pa nujno, da z vsakim.«
Še kako drži, kar je zapisala novinarska kolegica, da »zaljubljen v besedo nenehno išče pravo literarno posodo, v katero bi prelil tisto, kar priteče iz njegove fine stiskalnice vtisov, podob, misli«. Pač v skladu z njegovim vodilom, da si človek izbira medije: »Česar ne moreš izraziti v tem, poskušaš v drugem mediju … Dramatik piše za občinstvo, pesnik piše za knjigo, namenjeno občinstvu, scenarist pa ne piše za občinstvo, marveč za filmsko ekipo,« je povedal leta 1983, ko je Božo Šprajc po njegovem scenariju posnel film Dih. In to v času, ko ni vedel, ali ima v delovni knjižici zapisano, da je svobodni umetnik ali svobodni kulturni delavec, eno pa je bil prepričan: »Natančno pa vem, da sem scenarist, permejduš, edini sem, ki ima ta poklic in živi od tega.«
Njegova pisateljska žilica je nabreknila ob vsaki zvrsti, ki se je je lotil v svojem osnovnem »poklicu« – novinarstvu, najpogosteje seveda reportažni obravnavi najrazličnejših tem (»Po duši sem reporter,«, se je na tiskovni konferenci ob tretji izdaji uspešnice Lep dan kliče označil sam, reportaža pa je zanj »kraljica literarnega žurnalizma«). Vsake se je lotil v ustrezni jezikovni barvi, pa naj je bilo to na obisku pri Kralju Matjažu v »dolinah prelepih imen Bistra, Koprivna, Topla« pod Peco, pri učiteljici Hani, ki je bila pojem ženske emancipacije na Kosovu, ko je bilo »sodelovanje med narodoma zgledno«, o sejemskem dogajanju v Pilštajnu takrat, ko je na naslednji strani časopisa Mitja Ribičič (še) zapisal, kako »bliskoma je mimo nas steklo tisoč devetsto triinsedemdeseto leto, razgibano in nemirno, jugoslovansko in slovensko, kot tudi evropsko in svetovno«, ali o skritem nočnem obisku Tita v Kumrovcu, katerega motiv s Krležo nista znala označiti drugače kot s slovensko besedo domotožje: »Stal je pred hišo, tiho dihal, zrl v temo in ni šel naprej. Nebo je bilo oblačno, južno, škripala so nepodmazana vrata, kajti gospodarji niso imeli maziva. Niso imeli petroleja, niso imeli soli, kruha, ničesar, razen ubitega sna. Spomnil se je na materine žgance, ki so jih jeli iz jedne zdjele, a gladne bi oči zdjelu pojele. Spomnil se je žalostnega detinstva in vsega svojega uporniškega življenjskega kroga, ki ga je pripeljal na čelo delavskega gibanja. Poslušal je, kako Kumrovec smrči, kako smrči zaplankani svet v naših malih mestih in intelektualnih kuloarjih, a svet se pripravlja na svoj največji brodolom; in čutil je praznino srednjeveške zakasnitve, prekletstvo kumrovške teme, v kateri bedijo samo kum-rovški psi in Stojadinovićevi žandarji, drugo pa kot zakleto stoji pri miru. Kako dolgo bo še vse smrčalo, se je vprašal.«
V Kozinčevi biografiji je zabeleženo njegovo rojstvo v Zagrebu (leta 1939), kasneje pa študij primerjalne književnosti v Ljubljani. Za preživljanje se je zaposlil kot korektor, kmalu pa kot novinar pri Mladini, nato pri najljubšem Tovarišu v Delovi hiši, v kateri je dočakal status mladega upokojenca, ki mu omogoče uresničevati načrt z začetka novinarske poti, da se bo vsaj pol ure pomudil v vsaki slovenski vasi, a kaj, ko bi za to »moral imeti vsaj tri življenja«. Bodo pa zagotovo še mnoge vasi, gore in skrite poti v takšni ali drugačni obliki zaživele pred nami, kot so doslej v Poletu in bodo lepi dnevi še klicali. Kajti: »Ne jenja, ne jenja lažni sen planincev: da se bomo gori znebili težav, ki jih tovorimo iz doline. Ampak dokler ne bo jenjal, bomo hodili gor, že zato, da bomo prezirali tisto doli.«
Bogata in raznorodna je tudi njegova bibliografija. Poleg reportaž, objavljanih v knjižni in revialini obliki, ter filmskih scenarijev in iger (sedem celovečernih filmov, več je bilo nagrajenih, za koprodukcijsko nadaljevanko o Kugyju je prejel avstrijsko državno priznanje) podpisuje še pet pesniških zbirk: Jastrebja zibel (1989), Kača pod kamnom (1989), Pot podob (1991), Vrtinec (2000) in Svetla praprot (2002). Gotovo ni naključje, da imajo vse naslove iz narave, kritika pa jih označuje kot izpovedna reflek-sivna poetika, kritično-prizadeto pesništvo, črpanje iz glasbe in starogrške mitologije, pa tudi umaknjenost vase, nov odnos do samospraševanja o sebe in ljubljenih. Njegovo »tovariško« sodelovanje s fotografom Jocom Žnidaršičem se uteleša v monografijah: Dobimo se na tržnici, Deset let je Slovenija država, Moja Slovenija, Lipicanci, himalajski potopis Pot k očetu …
Poleg za kresnika nominiranega Visokega tujca, ki je bil lani med okrog štiridesetimi deli že izbran za najboljši roman na natečaju Sveta knjige, Kozinc podpisuje še romane Živ (1991), Lovišča (1993), Lovci na Rembrandta (1993) in Libero (2001). Kritiki njegovo prejšnje pisanje označujejo dokaj različno, glede kakovosti nominiranega Visokega tujca pa so si enotni: »Mojstrsko, vrtoglavo napeta žanrska pripoved o temnih in spletkarskih plateh slovenske denacionalizacije, kot jih ozre oko tujca«; »Roman ima vse značilnosti dobro začinjene kriminalke, v kateri se prepletajo psihološki, družbeni, moralni in erotični tokovi in zapleti«; avtor sam pa: »Visoki tujec je zame predvsem ljubezenski roman, saj sem v njem napletel tudi obilo prizorov iz sodobnega in polpreteklega življenja na Slovenskem, nekaj žolčne družbene kritike in kriminalnih zapletov, ki dišijo po aktualnosti. Ni romanca, prej je balada z neskritim prizadevanjem, da bi bilo čtivo realistično in stvarno, napeto, polno preobratov, dobro povezano in tekoče.«
Milan Vogel