Slovenske novice: Poleti 1912 pripeljal prvi vlak pod razgledno ploščad pod znamenito goro Jungfrau.
WENGEN – Lani so Švicarji praznovali 200-letnico prvega vzpona na Devico, eno najbolj znanih gor in prvi štiritisočak znamenitega alpskega trojčka v bernskih Alpah. Jungfrau z Eigerjem in Mönchom (Menih) tvori veličasten gorski ansambel, nekakšen velik Triglav na meji med kantonoma Bern in Wallis, ki je od nekdaj privlačil in navdihoval planince in turiste, pesnik Schiller jo je opeval v Viljemu Tellu, lord Byron pa v pesnitvi Manfred. Decembra 2001 so območje zapisali v Unescovo naravno dediščino. Prvi vzpon na 4158 visoko goro je avgusta 1811 uspel bratoma Josephu in Hieronimu Meyerju iz Aaraua v spremljavi dveh domačinov vodnikov, Josepha Bortisa in Aloisa Volkna. Devico, ki je dobila ime v čast samostanu na vznožju pogorja v Interlaknu, so po prvem vzponu poimenovali tudi Madame Meyer. Je nevarna gora, ki je terjala že veliko žrtev, med zadnjimi je bila poleti 2007 skupina šestih vojakov, ki jih je odnesel plaz.
Eno najlepših razgledišč v Alpah
Letos pa je minilo stoletje, kar so zgradili panoramsko gorsko železnico do Jungfraujocha na nadmorski višini 3554 metrov. Zaradi sorazmerno ugodnega terena v visokogorju so progo prvotno nameravali zgraditi skoraj do vrha, a stroški bi bili mnogo previsoki. Obletnici so združili v celoletno dogajanje, 3. avgusta letos so se nanjo povzpeli še v tradicionalni opravi in prireditve končali z enotedenskim slavjem. Proga v živi skali je dolga devet kilometrov in vodi skozi predore, seveda ponuja spektakularne poglede v prepade in na okoliško gorovje. Gradnja gorske železnice je bila švicarski odgovor na industrijski konstruktivizem, ki sta ga v Evropi utelešala pariški Eifflov stolp in železniški most v portugalskem Portu. Prva kompozicija je do najvišje ležeče evropske železniške postaje zapeljala na švicarski nacionalni praznik, 1. avgusta 1912, še danes je to eden najbolj priljubljenih turističnih ciljev v Alpah. Danes je tam tudi prava indijska bollywoodska restavracija, saj imajo največ obiska prav iz Indije in azijskih držav, podjetnik iz dežele vzhajajočega sonca je tam uredil najvišje ležečo prodajalno ur, Kitajce pa vodniki pozdravijo v mandarinščini. Švicarji danes vse skupaj tržijo pod znamko Top of Europe.
Izjemen izziv za ljudi in stroje
Gradnja v ledenem svetu je bil izjemen izziv za ljudi in opremo, pravi tehnični čudež, ki je pozneje tudi navadnim smrtnikom razkril pogled v svet, ki so ga poznali le ekstremni plezalci. Progo je zasnoval izumitelj Adolf Guyer-Zeller, ki je ustanovil še železniško družbo, odprtja proge pa ni dočakal, umrl je leta 1899 za pljučnico, na postaji so mu postavili poprsje. Drzna proga, kombinacija navadne in zobate električne železnice, se vzpenja z vznožja skozi velika predora v Eigerju in Menihu, vzpon s 1393 metrov višinske razlike do zgornje postaje premaga štirikrat na dan v 52 minutah, ustavi se na postajah, ki so jih poimenovali ledenik, stena in ledeno morje. V družbi je zaposlenih 700 ljudi in je najpomembnejši delodajalec med Interlaknom in Grindelwaldom. Predvsem v zimskem času je proga še danes povezana s pravcatimi pustolovščinami. Graditelji, ki so goro premagovali z dleti in kladivi, zmrzovali pa v preprostih platnenih šotorih, so tvegali življenja. Pozneje so dobili lesene barake, po trije so si delili posteljo. Plačilo je bilo borno, največ delavcev je bilo domačinov iz okoliških vasi, kjer je manjkalo vsega za preživetje. Projekt najvišje evropske železnice, ki so jo gradili v živo skalo kar šestnajst let, je vzel 30 življenj.
16 let in podvojen vložek
Obiskovalci se danes z dvigalom povzpnejo do razgledne ploščadi na Sfingi, kjer se pred njimi odpre Olimp štiritisočakov. Obišče jo okoli 750.000 obiskovalcev na leto, kar dve tretjini jih prihaja iz Azije. Slovito gorsko progo so opevali pesniki, slikarji, učenjaki in obiskovali imenitneži, saj območje trojčka obsega ledenike, slapove in jezera. Na območju so že v prvi polovici minulega stoletja zrasli mondeni hoteli. Prvi načrt turistične ureditve so predstavili že leta 1869, prva proga je vodila le do vznožja, naprej so načrtovali pasje vprege, sani s severnimi jeleni čez znameniti ledenik Aletsch v Wallis. Oktobra 1889 je padel predlog za električno železnico v petih etapah, pozneje še predlog za žičnico do vrha. Fantast Eduard Locher je hotel v goro položiti kar dve ravni cevi, v njej bi z uporabo stisnjenega zraka vagon potiskali do vrha. Temu načrtu so se uprli zdravniki, ki so bili prepričani, da je zadrževanje v takšnih višinah za človeka škodljivo in nevarno. Zadnji predor klasične proge so prebili 21. februarja 1912 ob 5.35, 16 let po začetku del se je na nacionalni praznik odpeljal na prvo vožnjo svečano okrašen vlak s povabljenimi gosti, ki so se na koncu peš podali še skozi 200 metrov dolgo galerijo in na razgledišču dvignili švicarsko zastavo. Cena projekta se je podvojila na 16 milijonov frankov, a namesto pričakovanih 20.000 obiskovalcev se jih je prvo leto z vlakom pripeljalo kar 77.000, lani je Jungfraujoch obiskalo 765.000 ljudi.
A. G.