Več - 15.04.05 – Marjan Raztresen: Kaj je to 8000 metrov proti 4000 kilometrom!? - Zdi se, da Martin Strel večkrat zamahne z roko, ko govori o drugih slovenskih športnih ekstremistih
OBLJUBA DELA DOLG
Kaj je to 8000 metrov proti 4000 kilometrom!? Zdi se, da Martin Strel večkrat zamahne z roko, ko govori o drugih slovenskih športnih ekstremistih, kot takrat, ko podira plavalske rekorde. Med spuščanjem po Jangceju je z novinarjem MARJANOM RAZTRESNOM stavil, da se bo sprehodil do vrha Mounta Everesta. Morda mu bo celo uspelo, njegovo mnenje o sebi je še veliko boljše.
Strel gre na Everest
Skoraj leto dni je po tistem, ko naju je usoda za nekaj dni združila na kitajski reki Jangce, ki jo je trebanjsko-mokronajzarski ultramaratonski plavalec Martin Strel preplaval v dolžini nekaj več kot 4000 kilometrov do njenega izliva v morje pri Šanghaju. Sam sem o tem podvigu in o delčkih Kitajske, ki se bliskovito odpira svetu, napisal knjigo. Pred kratkim sem v reviji Več zasledil, da poklicnega plavalca niti ta izkušnja in preizkušnja ni postavila na trdna tla. Enako kot takrat in že nekaj let prej je, kot berem, še vedno trdno prepričan, da ni na širnem svetu od njega boljšega in bolj znanega športnika ter da bi se mu lahko celo najslavnejši med njimi globoko priklonili. Slovenski mučilci lastnih teles, ki naj bi jih tako in tako nihče ne poznal, naj bi se ob njegovem imenovanju poskrili v mišje luknje, kamor tudi spadajo. Če naj bi že bil kdo od Slovencev svetovni ambasador alpadrijske države, bi bil to lahko edinole njen edini pravi poklicni ultramaratonski plavalec, saj razen njega v tej deželi ni globalno prepoznavnega človeka.
Rustikalni svetovljan. Z Martinom Strelom se poznava še iz let, ko je zares dobro plaval in je bil pripravljen o teh svojih športnih uspehih kot o realnih dejstvih in brez baročnih okraskov pripovedovati tudi novinarjem. Ker mi je od takrat ostal v prijetnem spominu kot zabaven človek in vztrajen športnik, sem sprejel ponudbo organizatorja njegovega plavanja po reki Jangce, direktorja podjetja SI sport iz Šenčurja pri Kranju Boruta Farčnika, naj bi o Strelovem novem podvigu za Guinnessovo knjigo rekordov napisal knjigo. Na dveh tretjinah njegove plavalne poti po Modri reki sem se pri Wuhanu, velemestu z že kilometer širokim Jangcejem, za nekaj dni pridružil njegovi ekipi na ladji, ki so jo slovenski organizatorji ob veliki pomoči nekdanjega slovenskega in zdajšnjega evropskega parlamentarca Jelka Kacina ter slovenskih in predvsem kitajskih oblasti dale na voljo Strelovi mednarodni posadki.
Pričakoval sem na smrt izmučenega plavalca, ki je bil od zgodnjih dopoldanskih do poznih popoldanskih ur v umazani reki, a ugledal sem dobro razpoloženega človeka: v mestu Wuhanu, kjer je legendarni Mao Cetung predvsem iz političnih razlogov po širini preplaval reko, za njim pa so to storili še številni drugi, pred leti tudi Martin Strel, ki je na enem od temu dogodku posvečenih tekmovanj celo zmagal, ga je sprejelo nekaj več kot sto ljudi in med njimi tudi nekaj novinarjev. Na večernem sprejemu, ki so ga njemu v čast pripravile mestne oblasti, je bil prav razigran: bil je seveda v središču pozornosti, kar mu že dolgo nadvse prija. Dajal je, skratka, vtis rustikalnega svetovljana.
Kitajski horor-skop. Na ladji je bilo popolnoma drugače, saj je že prve dni ekspedicije po Kitajski in Jangceju vbil spremljevalcem v glavo, kdo je kdo: da je on gazda, ki ga morajo vsi ubogati, »sicer bom vsakega nemudoma nagnal domov«. Vsi so delali samo za hrano in »stanovanje« ter seveda za letalsko vozovnico na Kitajsko in nazaj domov. Čeprav se je ob vsaki priložnosti rad pohvalil, da so vsi slovenski športniki v primerjavi z njim, kar zadeva dohodke od športnega udejstvovanja, sirote, je dal vsem spremljevalcem brez izjeme podpisati pristopnico v svoj klub (»Kdor hoče z menoj potovati po svetu, mora biti član mojega kluba«) in poleg tega še vrsto praznih potnih nalogov. Kuharju Pavlu Martonošiju, zares pravemu svetovljanu, je pogosto naročal, naj bo karseda varčen pri nakupih že sicer izredno poceni hrane, pivo, ki je bilo v tamkajšnjih trgovinah za slovenske razmere skoraj zastonj, je bilo v poldrugem mesecu potovanja pri skupni večerji na mizi menda samo enkrat. Švicarski kajakaš in oba ameriška ter vsi Slovenci so si takšne priboljške zlahka privoščili iz lastnega žepa, kitajski prevajalec iz slovenščine pa je kot strastni kadilec še posebno hudo trpel ob šefovi pretirani varčnosti. Ob vsem tem stiskaštvu, ki naj ne bi bila lastnost premožnih ljudi, je večkrat pripovedoval, da bo na naslednjih velikih plavanjih objavil razpis za spremljevalce in vzel s seboj tiste, ki bodo pripravljeni največ plačati ...
Na višavah ega. Tiste tri, štiri večere, kolikor sem bil na spremljevalni ladji, ki je bila hkrati moštvena spalnica in jedilnica, je imel kajpada glavno besedo šef, ki je marsikoga sredi pogovora odločno prekinil, naj neha, ker da že vse ve, najsi je šlo za politično, kulturno, znanstveno ali športno temo. O slovenskih športnikih je imel vedno slabo mnenje; on sam bi bil na vseh področjih mnogo boljši, če bi se le lotil njihovega dela. Le kdo na svetu pozna katerega od slovenskih jadralcev, alpinistov, plavalcev ali Dušana Mravljeta, je pogosto dejal in vedno pribil, da razen njega, Martina Strela, ni bil nihče od Slovencev tolikokrat na straneh svetovnih športnih revij in na sporedih največjih televizijskih postaj ter sprejemih največjih osebnosti iz svetovne politike in športa.
Po eni od teh večerij, ko je dajal v nič vse slovenske športnike po vrsti, sem mu spet ugovarjal, medtem ko so drugi molčali, da ne bi bilo prepira v hiši: prav malo da veljajo v svetovnem merilu vsi celo na videz največji uspehi Slovencev. Kaj pa rekordna teka Dušana Mravljeta čez Ameriko in Avstralijo, vrhunska plezanja Toma Česna in Tomaža Humarja v Himalaji ali smučanje Dava Karničarja z vrha Mount Everesta, sem si drznil oporekati. Ob prvih treh imenih je samo zamahnil z roko, ob četrtem se mu je razvezal jezik: »Zdaj lahko pride na Mount Everest že čisto vsak, in če je prišel celo Davo Karničar, bi prišel tudi jaz!« Ko smo si po nekaj trenutkih opomogli od presenečenja, sem ga vprašal, ali je že kdaj hodil po veliki višini in ali ve, da bi že na 6000 metrih od naporov izpljuval pljuča. Tod sicer še ni hodil, je nerad priznal, se pa bo še to leto nekoliko sprehodil po šesttisočakih, zaradi radovednosti in nič več – in morda kot trening za Everest.
Pred vrati stave. Čeprav je bilo glede na razmere na ladji nadvse nevarno, sem vendarle tvegal: »Martin, stavim za veliko vsoto, da na Everest ne prideš nikoli!« Vzelo mu je sapo, vendar se mu je kot vsevednežu in vsemogočnežu zdela za vrnitev nemogoča. Stegnil je roko in dejal: »Stavim, da pridem na vrh, Slavc pa naj stavo potrdi!«
Segla sva si v roke in radijski mojster Slavko Šetina, ki naj bi na ladji in tudi ves čas Strelovega plavanja v reki Jangce skrbel za delovanje sistema, a zaradi Strelove vsevednosti ni mogel nikoli, je potrdil najino stavo, mojster kuhinje Pavel Martonoši in mojster za zveze Bojan Premelč sta bila priči, plavalčev sin Borut, njegova desna roka, pa ni vedel, kaj naj stori v takšnih okoliščinah. Na moj predlog sva stavila za karton zlate penine, ki naj bi jo zbrana družba popila, ko bi postalo jasno, kdo je plačnik.
O tem terminu se je bilo tudi še vredno takoj dogovoriti, zato sem jezičnega izzivalca najvišje gore na svetu vprašal, kdaj se namerava lotiti te Karničarjeve igračke. »Zdaj imam še nekaj velikih plavalnih načrtov,« je odgovoril, »zato bo Everest pač nekoliko počakal. Sicer pa sem razmeroma mlad in imam za sprehode po hribih še dovolj časa.« Po svojem prepričanju najbolj vsestranski, globalno najboljši in vsekakor najbolj znan slovenski športnik je bil lansko jesen star komaj petdeset let in ima torej za sprehode po najvišjih hribih še zelo veliko časa, medtem ko mu velike reke hitro odtekajo. Ker imam sam o tem kajpada drugačno mnenje, sem ta pogovor o stavi tisti jasen, vroč večer na Modri reki končal takole: »Ker sem sam v primerjavi s teboj razmeroma star, bom poskušal teto Smrt ustaviti za toliko časa, da boš prišel na vrh gore ali sklenil, da v tem življenju tega ne boš storil in mi boš to povedal. Ko s prijatelji popijeva stavo, bom mirne duše odšel s tega sveta.«
Nič ni odgovoril, le vstal je od mize, šel do ograje na barki in se zagledal v tisti večer še temnejše valove, ki jih je odnašalo proti večnemu morju.
Marjan Raztresen
