Primorski dnevnik - Veronika Sossa: Intervju z dobitnikom dveh zlatih cepinov Luko Stražarjem, 

... ki bo naslednji konec tedna vodil tečaj varnega gibanja in hoje po feratah pri SK Devin

Leta 2012 je Luka Stražar prejel nagrado zlati cepin za prvenstveno smer v zahodni steni gore K7 v navezi z Nejcem Marčičem. Septembra 2019 je za prvenstveni vzpon v severni steni Latoka I z Alešem Česnom in Britancem Tomom Livingstonom dobil še drugi cepin. Letos, natančneje čez teden dni, bo dvakratni prejemnik najvišjega alpinističnega priznanja v Glinščici vodil tečaj plezanja po feratah, ki ga organizira planinski odsek SK Devin.

Celoten intervju v nedeljskem Primorskem dnevniku.

---

Alpinizem na višji ravni zahteva veliko časa, ki si ga danes težko vzamemo

Veronika Sossa

Leta 2012 je Luka Stražar prejel nagrado zlati cepin za prvenstveno smer v zahodni steni gore K7 v navezi z Nejcem Marčičem. Septembra 2019 je za prvenstveni vzpon v severni steni Latoka I z Alešem Česnom in Britancem Tomom Livingstonom dobil še drugi cepin. Letos, natančneje čez teden dni, bo dvakratni prejemnik najvišjega alpinističnega priznanja v Glinščici vodil tečaj varnega gibanja in hoje po feratah, ki ga organizira planinski odsek SK Devin.

Luka, kako ste prišli v stik s planinskim odsekom SK Devin?

Pri planinskem odseku so iskali nekoga in našli smo skupno točko. Predvsem gre tu za pot, po kateri želim ljudem približati poklic gorskega vodnika.

Tečaj varnega gibanja in hoje po feratah boste vodili v dolini Glinščice. Jo dobro poznate?
Tam še nisem bil na feratah. Zdaj delam priprave na turo, skratka, zbiram informacije, sem pa tam že športno plezal. Kot otrok sem bil v Glinščici tudi na planinskem izletu, zdaj pa jo bom še bolje spoznal.

Prejeli ste dva zlata cepina, ki ju na primer lahko primerjamo z zmago na svetovnem pokalu v alpskem smučanju. Težko pa si predstavljam, da bi na primer zmagovalec svetovnega pokala vodil tečaje pri amaterskem društvu, in to še za začetnike ... Zakaj ste vi ta izziv sprejeli?
Primaren vzgib je promocija mojega dela gorskega vodnika. Nato je tu način, kako vsak izmed nas trži svoje dosežke v alpinizmu. Nekateri so bolj spretni, drugi smo manj. Če si sam svoja ekipa, potem tudi recimo opravljaš delo gorskega vodnika. Samega sebe zato vidim kot dvoživko, ki se ukvarja s športom profesionalno, ob tem pa opravlja poklic gorskega vodnika. Bi pa lahko zapeljal na avtocesto čistega sponzorstva in bi bil gotovo bolj prepoznaven. Tako bi bile zahteve drugačne, tam so reklame, promoviranje pa podobne stvari ...

Zakaj pa se gorski vodnik odloči za vodenje tečaja?
V osnovi je naš cilj, da preko svojega dela tiste, ki jih vodimo, tudi čim bolj usposobimo. S tem jim omogočimo veselje ob napredovanju, razvijamo nove sposobnosti in svoje delo tudi obogatimo. Lahko se lotimo novih stvari ali pa jih naredimo varnejše.

Tudi v vaš poklic je močno posegla pandemija. Kako globoko?
V vodniški poklic, ki je del turistične ponudbe in je povezan s potovanji, močno. Delo je padlo na nič procentov. Edina prednost je bila v tem, da smo večinoma samozaposleni in zaradi narave dela nismo imeli tekočih stroškov. To se zdaj vendarle počasi izboljšuje. Kot plezalec pa sem preko kategorizacije in olimpijskega komiteja lahko treniral.

Odprave so najbrž v tem času povečini zamrznili?
V Nepal so šli le redki, če sploh kdo. Sam sem to obdobje preživel v Evropi.

Gore postajajo za mnoge pravi magnet. Je to dobro za alpinizem ali je zaradi množičnosti morda celo prenevarno?
Oboje drži. Aktivnosti na prostem so res vse bolj popularne. Vse več je tudi ljudi, ki obiskuje gore. Zdi pa se mi - morda sem pri takem razmišljanju elitist - , da sam alpinizem, klasičen ali pa na višjem nivoju, ki od človeka nekaj zahteva, ne žanje takih uspehov, ki jih je mogoče zaznati na planinskih poteh in feratah. To pa zato, ker je tako ukvarjanje z gorami prezahtevno za današnji način življenja. Alpinizem kot tak na višji ravni zahteva ogromno časa. In tu je že prvo sito. Nekoč so si ta čas lažje vzeli. Obenem pa tudi ne gre skupaj z družbenimi omrežji. Na družbenih omrežjih skušamo vsak izlet vendarle predstaviti kot uspeh, da je bilo na njem skratka lepo. Alpinizem pa ni tak. Včasih se odpraviš, ne uspe ti preplezati in se nimaš s čim pohvaliti. Izgubil si cel vikend, na koncu pa nimaš česa pokazati. Vsi ostali pa so se imeli fajn na kolesu ali v hribih. In s tega vidika postaja morda neprivlačen, ker zahteva velik vložek.

Kakšen se vam pa zdi odnos javnosti do alpinizma nasploh?
Glede same prepoznavnosti v javnosti je alpinizem izgubil tisti adut, ki ga je imel včasih, ko so se osvajali osemtisočaki. To je bil za splošno populacijo velik magnet. Res pa je, da če pogledamo športni vidik, stvar že dolgo ni več to, kar je v športnem smislu alpinizma zares zahtevno. Če hočeš preplezati po najlažji smeri, tehnično znanje ali plezalne veščine niso več nujne. Oprema je tudi toliko napredovala, da je lažje naskakovati visoke gore. Če uporabljaš kisik, pa je zame to kot doping. In to vse pripelje do tega, da taki vzponi, če bi gledal strogo športno, niso več izziv. Kljub temu pa javnost še vedno privlačijo. Kar pa zanima alpiniste kot športnike, je mogoče težje razložiti tistim, ki so daleč od tega sveta. Ljudje težko razumejo, kaj je res težko preplezati. Da pomeni v bistvu vrhunski športni dosežek neki presek, ravnotežje med višino gore in tehnično težavnostjo. Lahko preplezaš lažjo smer na 7000 m visoki gori, lahko pa tehnično težjo na 6000 m visoki gori. Oba vzpona pa sta vrhunska. To je težje razložiti, navajati imena gora, ki so tistim, ki se s tem ne ukvarjajo, nepoznana. Zato je vse težje delati na tem, da bo alpinizem tako prepoznaven, kot je bil takrat, ko smo skušali prvič splezati na Everest.

Kakšen pa je odnos med alpinisti? Ste prijatelji ali navsezadnje tekmovalci?
Smo ljudje, z vso paleto karakterjev, ki jih najdemo v dolini. Kot pri vsakem športu so tudi tu tekmovalni ljudje. Kam usmeriš to tekmovalnost, pa je druga zgodba. Lahko se bojuješ sam s sabo ali pa tekmuješ z nekom.

Če splezate smer kot prvi, si informacije delite?
Da, zagotovo jih delim. A s tem drugemu vzpon olajšaš: Najtežje je za tistega, ki smer prepleza prvi.

Gre pa v bistvu za tekmovanje v dvojcu ali trojici. Koliko je v alpinizmu pomemben ekipni duh?
Dobra ekipa je osnova. V ospredju sta razumevanje drugega in občutek za sočloveka. V gorskem okolju se ne moreš pretvarjati. Zaradi svoje surovosti – v gorah si morda bolj utrujen, težje počivaš - okolje namreč vsakič znova preizkuša tvoj značaj. Zato moraš imeti občutek za ekipo. Delati moraš skupaj za cilj. Kot naveza.

Imate morda najljubši kraj, kjer najraje plezate?
Ne. Domači kraji in hribi ti prirasejo k srcu. Ker jih poznaš, čutiš, kot da so malo tudi tvoji. Ker si povezan z njimi, tam si pač doma. Ideja alpinizma pa sloni tudi na avanturi, kar je povezano z neznanim. In odkrivanjem tega. Privlačijo te torej tudi tisti kraji, kjer še nisi bil.

Cilj je torej iskanje novih smeri, ki jih drugi še niso preplezali?
V sebi nosiš neke ideje, ki te izzivajo, da bi jih preizkusil. Včasih je to, da mogoče še nisi bil v visokih hribih in bi rad poskusil. Včasih te privlači tehnična težavnost smeri ali neka stena, ki se ti je zapisala s svojo obliko v spomin, drugič neka zgodba okrog določene smeri, ki že obstaja in bi bil rad tudi ti njen del. To so vzroki, ki se prepletajo, in v določenem časovnem obdobju se eden dvigne na površje. Takrat se zanj odločiš, se pripravljaš in ga skušaš preplezati.

Je v zadnjem letu prišlo v vas kaj na površje?
Res je. Poleti načrtujem ponovitev smeri v italijanskih Dolomitih in Zahodnih Alpah, jeseni pa obisk Himalaje, kjer je cilj prvenstvena smer.

Sta vzpona, za katera ste prejeli najvišje alpinistično priznanje, tudi vaša najljubša?
Ne, nista postavljena višje kot drugi. Sem pa ponosen na oba. Že primerjati ju je težko, ker je med enim in drugim minilo nekaj let. Prvi je bil mladostniški, drugega sem opravil v času, ko sem imel veliko več izkušenj. Vsak pa nosi s sabo svojo zgodbo.

Mora alpinist prebrati veliko alpinistične literature?
To ni nujna zahteva, pomaga pa pri ohranjanju širine. Z branjem lahko izbiraš bolj zanimive in bogate cilje. Knjige so napisane z malo več premišljevanja, in to kar nosijo s sabo, lahko da človeku, ki bere, bolj iskrivo idejo, kaj bi rad sam počel s svojo energijo.

V otroških letih ste bili košarkar, kdaj pa se je nato začela pot v alpinizem?
Ker je bil oče alpinist, sem že kot otrok hodil na pohode. V osnovni šoli me je nekajkrat na leto vzel s sabo, da sva preplezala kaj težjega. Košarka pa je bila vse do srednje šole šport številka ena, ko pa sem ugotovil kot najmlajši izmed bratov, da v tem ni prihodnosti, sem prenehal in se vpisal v alpinistični odsek. In tam sem začel plezati v hribih.

Bili ste tudi skavt. Je morda tisti način življenja v naravi pomagal, da ste se prej znašli v gorah?
Je. Takrat sem doživljal res podobne občutke. Skavtstvo nam je predstavljalo druženje s prijatelji in doživljanje nekih dogodivščin. Tisti skupini petih fantov je to pomenilo največ, zato smo to radi počeli.
Skavtstvo pa me je naučilo tudi nekaj čisto praktičnih stvari, kako razmišljati ali pa kaj vzeti s seboj, ko moraš prespati na prostem. To so morda samoumevne stvari, ampak samo če jih doživiš, se zares zapišejo vate.

Pri vsakodnevni hoji v hribe pa tudi v alpinizmu je pot daljša. Vsakič ko prideš gor, si šele na pol poti. Kje je torej cilj?
Cilj je priti nazaj domov, se spočiti in se nasmehniti, ker si nekaj prehodil ali preplezal. Cilj je sicer zelo negotova zadeva. Če gledaš na to, da boš samo nekam prišel, ne da bi bil pozoren na to, kako se boš počutil na poti do tja in na poti nazaj, imaš lahko dokaj grenek občutek večino svojega življenja. Če pa se veseliš tudi ob korakih proti cilju, si zmagal.

Imate vzornika v alpinizmu?
Pravega ne. V navdih so mi značilnosti ljudi, dejanja ljudi, alpinistov prej kot drugih. Nabiram dobre zglede in se poskušam po njih ravnati.

Koliko je pomembna priprava, poznavanje razmer, koliko pa je pri vzponih odvisno od sreče? Letos seje v gorah ponesrečilo veliko ljudi, med njimi tudi taki, ki v gore zahajajo vsak dan ...
Za vsako turo je priprava sestavni in pomembni del, ki ga moraš opraviti, če želiš, da tura dobro steče in da kar se da zmanjšaš človeški faktor. Vsi vemo, da so neke objektivne nevarnosti, ki prežijo nate v gorah ali pa tudi drugje. Včasih si ljudje res ne znamo razlagati drugače kot tako, da nekdo ni imel sreče. Verjamem pa, da gre za majhen odstotek. Na ostale odstotke pa imamo vpliv. In tu je priprava na turo poglavitna: ali jo narediš ali pa ne. Ali poznaš pot, poznaš sestop, veš, koliko si pripravljen, pomembne so izkušnje in tako naprej.

Pomembno je tudi znati reči ne.
To je mojstrstvo, ki ga je treba obvladati.

Zdaj ste tudi oče. So apetiti drugačni kot pred tem?
Dojemanje in apetiti se ves čas spreminjajo. Oblikujejo se že dolgo, od mladostniških let preko izobraževanja in nabiranja izkušenj. Del tega je tudi dejstvo, da sem postal oče, kar bo vplivalo na dojemanje in na to, kateri cilji bodo bolj privlačni, kateri pa manj.

Biografija
Luka Stražar se je rodil leta 1988 v Ljubljani, kjer se je v srednješolskih letih začel ukvarjati z alpinizmom. Leta 2008 je postal alpinist, dve leti kasneje še alpinistični inštruktor. Je tudi mednarodno priznani IFMGA gorski vodnik. Zaključil je študij geografije na Filozofski fakulteti, vendar so alpinizem, plezanje in gorsko vodništvo postali njegova služba. Leta 2012 in 2019 je prejel zlati cepin, kar velja za najprestižnejšo alpinistično priznanje.

Alpinizem ne gre skupaj niti z družbenimi omrežji. Na družbenih omrežjih skušamo vsak izlet vendarle predstaviti kot uspeh, da je bilo na njem skratka lepo. Alpinizem pa ni tak. Včasih se odpraviš, ne uspe ti preplezati in se nimaš s čim pohvaliti. Izgubil si cel vikend, na koncu pa nimaš česa pokazati. Vsi ostali pa so se imeli fajn na kolesu ali v hribih

---

TEČAJ - SK Devin: Po feratah 30. maja in 2. junijaPlaninski odsek SK Devin prireja tečaj varnega gibanja in hoje po feratah z Luko Stražarjem. Dvodnevni tečaj bo v Glinščici v nedeljo, 30. maja, in v sredo 2. junija (rezervni datum v slučaju dežja je nedelja, 6. junija). Tečaja se lahko udeležijo starejši od 12 let, tako začetniki kot nadaljevalci in tudi taki, ki se bojijo višine in izpostavljenosti.
Število mest je omejeno. Za info/vpis: 347 6139495 (Silvia)