Nobenih izjemnih višin, brez neznanskega napora, le v užitek. Na vsakem koraku in ob vsakem dogodku.
Četrtkova zgodba
Trojček nad Lipanco
Gorski potep izključno v užitek
To področje gorske narave je nekaj posebnega. Drugače si ne znam razložiti, da so na zemljevide poti vrisali tudi napačno in da nekaj markiranih odsekov niti ni včrtanih – eden takih je celo zavarovan z jeklenicani. Kdo ve, če so pravilno označeni tudi vrhovi. Kot da bi vsak doživljal ta košček narave po svoje in na drugačen način.
Namerno zavlačevanje. Igram se z odlašanjem ure odhoda. Zvečer bo Martin S. igral na kitaro v Petelinovi dvorani Ivanovega doma. Rad bi šel tako pozno, da se vrnem točno pred začetkom koncerta. No, nazaj grede bi se moral doma ustaviti za kratke četrt ure, ker… Za današnjo časovno pot na minute natančno določim krajevne postaje in grem ob odločenem času. Prvi korak s parkirišča na koncu Medvedove konte naredim z prvo zamudo. Desetminutni zamik me preseneti, vendar ne vem, ali ga bom lahko nadomestil. V kolikor bo potrebno, lahko izlet skrajšam na več krajih. Označeno povezavo na gornjo gozdno cesto sem se v tistem brezpotnem gozdu šel iskat že pred mesecem dni. Ob nenatančno vrisanima zaključkoma cest nad Medvedovo konto sem se takrat spraševal, kje sem, pa tudi zakaj sploh tam vandram. Ha, vsaj obračališče še vedno stoji na svojem mestu! Potko v dol, na zemljevidu črno črtkano, prepoznam le v domišljiji. Ozrem se in zdi se mi, da ima gozd na trasi te navidezne poti drugačen barvni odtenek. V Kotlu samodejno preverim, če kdo na lovskem štantu (po SSKJ na čakališču) ne meri vame. Tiho je. Verjetno se jasi z okolico ogibajo celo ptiči.
Užitek. Naravnost zarisani potki bi lahko sledil po ozki poseki. Višje naletim na občasno boljše ostanke prave poti. Vem, da moram v druge pol ure iskati priključek na markirano pot nekam na desno in ne več naravnost navzgor. Pozornega le na smer hoje me presenetijo stare markacije. Užitek je hoditi po redko obiskani planinski poti, ki na večini zemljevidov niti ni vrisana. Gornji del poti s planine Klek je v naravi speljan drugače, kot so geografi določili na zemljevidu. Ne zmenim se za začetno zamudo in z ostrega levega ovinka poti zavijem naravnost. Radoveden sem, kakšna je pokrajina vzhodno od gaja borovja. Hoj, z Vrh sedla je gora videti daleč, sedaj moram iti naravnost na vrh! Ne mine dolgo, ko se skozi borovje zopet prerivam na košček golega grebena, vse za boljši razgled. Preseneti me drugačen pogled na Debelo peč, iznenadi pa me tudi sončni zahod, ki sem ga načrtoval doživeti na vrhu. V žepku ima listek z geslom za današnji izlet. Na njem piše Užitek. Uživati hočem čisto na vsakem koraku. Na trenutke, ko se zamude vseeno zavedam, palice uživaško zabadam še dlje pred seboj.
Debela peč z Vrh sedla
Večerni sprehod. Oddaljenosti Brd ne znam oceniti in vsak odsek poti se mi zdi rahlo daljši, kot ga imam v spominu. Začetno napetost takoj umirim s postanki za nekaj posnetkov. Všeč mi je igra oblačkov večernega neba. Na prevalu ovinkarim okoli skal, ki jim mrak daje spremenjene oblike. Gori sem doživel eno za drugo in na skromnejšem vrhu Brd dobim prijetnejši občutek kot na mogočni Debeli peči. V dolini, kamor bi se morala spustiti tema, je svetlo od mlečne beline. Zamudi sem dodal novih pet minut. Še vedno uživam. Najlažji a tudi najslabši čevlji ob sestopu zlahka zdrsnejo po mešani podlagi ene od nevrisanih poti. Tudi v takšnem nadzorovanemu zdrsu noge najdem užitek. Pomislim, da se ne bojim niti nočnega padca, ko se z levo roko že prijemljem za tla. Da bi ne bilo užitka prehitro konec, začnem stopati malo previdneje.
Lipanski vrh. Z vrha grebena brez imena prehitro zavijem navzdol. Moral bi prijeti že za jeklenico, ko se domislim, da markacij nisem opazil. Strmo zdrsano sled sem zamenjal za bližnjico. Nič zato, še bom pravočasno v Ljubljani. Prepričan sem v to, ko se vzpenjam nazaj na greben. Pod jekleno žico sem prisiljen prižgati luč. Nimam dobrega občutka, če vidim samo črno temo, v katero lahko padem ob zdrsu. Sedaj sem začel uživati tudi v zamujanju. Namesto takojšnjega povratka izberem novo krajevno postajo današnje časovne poti. Lipanski vrh je razgleden. V čistem zraku se vidi zelo veliko zvezd. Da naslednjega vrha imam še zadnji dol/gor z nekaj vmesnimi klini. Kopasti vrh Mrežic spoznam po prijetnih travah, na katerih žal ne vidim uhojene poti. Zaman svetim za mestom, kjer se leva pot prevesi čez rob in usmeri proti Lipanci. Uživam v napaki, da sem sestop ocenil kot najlažji del poti in zemljevid tokrat pustil doma.
Debela peč z dolgega grebena nad Krmo
Preboj v zimski čas. Za hip zamuda prevzame pobudo. Na slepo se usmerim v razsut graben. Pod njem pričakujem vezno pot, ki pripelje čez Blejsko konto. Za povratek sem izbral drugo pot, kot sem jo uporabil za vzpon. Ne morem si pomagati z občutkom videnega ali s pridihom znanega. Narediti moram preboj v miselnosti, v načinu kombiniranja poti, predvsem pa se moram prebijati navzdol že v temi, saj so ure pravkar premaknili na zimski čas. Prečna pot, po kateri hitim, po občutku zavija preveč v desno, naravnost v smeri luči pokljuške vojašnice. Na kateri poti sem in zakaj nisem s seboj vzel zemljevida? Spet se podlegel zamudi. Odločen, da se vrnem pravočasno, se poženem nazaj in poševno navzgor. Ko bi le še malo vztrajal na tisti poti! Moram se prebiti do avta… kot bi v žepu nosil pergamentni papirček z geslom Preboj.
Svetloba v brezpotju. Hoja na slepo je nova vrsta užitka. Dodatna zamuda mi je malo mar in ne bojim se, da bi zašel. Višje opazim svetlobo rdeče luči. Za borovo vejo soj rdeče sveče osvetljuje malo skalo. Nekomu na prvi novembrski četrtek osvetljuje konec poti. Ugibam, če lahko taka sveča v naravi zaneti požar. Poti še vedno ni videti. Brezskrbno hitim po redkejšem gozdu, v katerem so macesni pomešani s travami in z manjšimi otočki borovja. Pod nogami začutim spolzkost prave poti. Nisem opazil, s katere strani je prišla – z leve ali ne leve. Po njej priti do razsvetljenih oken koče je planinska rutina.
Krma in Kepa, vmes pa Jerebikovec
Rezervni scenarij. Žal nimam časa za skodelico čaja in za klepet z oskrbnikom. Zamuda se mi je nabrala na tričetrt ure. Traktorska pot do parkirišča zdrvi pod ozkim snopom luči, ko dopustim teži, da pride do večje veljave. Smeje se mi. Čutim, kako uživam še zadnje četrt ure. Z močnim izpiranjem kože zadnji dve uri sem spral s sebe prvi pot bolj smrdljivih lastnosti. Dobro se zbrišem, potem pa preoblečem v obleko, ki sem jo nosil v službi. Na ustnice nastavim grlo steklenice, ki sem jo pustil v avtu, in iz nahrbtnika potegnem rezervni kos kruha. Z užitkom drvim proti Bledu. »Ne bom se utegnil ustavljati, le poberem te, potem pa greva takoj naprej,« sporočim v mobilno napravo. Da se je vse izšlo, kot je treba, nisem niti najmanj podvomil. Že pred začetkom koncerta sem se odločil, da bom užival tudi ob vibracijah strun.