V spomin na Polono Bajt so prijatelji pripravili pohod na Bevkov vrh. Ljubiteljica gora in sončnih vzhodov je zdrsnila v smrt z Grintovca na svoj 41. rojstni dan.
Tina Horvat: Na prelepo februarsko soboto pred petimi leti si je Polona Bajt iz Sovodnja v Poljanski dolini za 41. rojstni dan podarila zelo posebno gorsko doživetje. Mamica dveh otrok, takrat sta bila stara devet in dvanajst let, zaposlena kot prodajalka na bencinskem servisu OMW v Škofji Loki, je bila namreč velika ljubiteljica gora, tudi sončnih vzhodov in zahodov, zato je vsak prosti trenutek izkoristila za obisk vršacev.
Tako sta se tudi tistega dne s partnerjem Daretom Š. že navsezgodaj odpravila na 2558 metrov visok Grintovec, najvišji vrh Kamniško-Savinjskih Alp, in ujela prihod sonca. A žalostna usoda je hotela, da je bilo to njeno poslednje jutro in da ni dočakala nobenega sončnega vzhoda več. Pri sestopu je nesrečno zdrsnila z zaledenele in zasnežene poti in padla čez steno Grintovca.
Vsi so jo imeli radi
Tragedija je povsem strla družino, njena otroka in starše Marijo in Dušana Bajta, pretreseni pa so bili tudi njeni prijatelji iz gorniške skupine Gorski svedri, kjer je Polona zaradi svoje dobre volje in nasmeha pustila velik pečat, saj je veljala za eno najbolj srčnih, prijaznih in nasmejanih članic, ki so jo imeli vsi radi.
Neverjetno, kakšen velik vtis je naredila na vsakogar, s katerim se je srečala.
Prav presunljivo je bilo na dan njenega rojstva in smrti spremljati njen profil na družbenem omrežju, kjer se je najprej zvrstilo skoraj 300 rojstnodnevnih čestitk, nato pa je v trenutku zavladala bolečina in vesele želje so zamenjali izrazi sožalja. »Toliko lepih spominov me bo vezalo nate. Boli, oh, kako boli. Kaplja na veji si človek, ti, veter potegne, pa je ni ... Vedno boš nekje v mojem srcu. Hvala ti za vso prijaznost in toplino, ki sem jo vedno dobila od tebe. Bila si ena od tistih, ki jih je človek vedno vesel,« so se poslavljali od nje njeni prijatelji, znanci in sodelavci.
Klopca
A spomin na Polono še dolgo ne bo zamrl. Polonini prijatelji, starši, gorski svedri in domačini iz Sovodnja so se letos že petič ob žalostni obletnici podali na spominski pohod do 1051 metrov visokega Bevkovega vrha v Cerkljanskem hribovju, ki ga je Polona tako rada obiskovala. Pri kapelici na vrhu so že prvo leto po smrti gorski svedri za svojo Polono postavili leseno klopco, ki jo je lastnoročno izdelal njihov vodja Jože Fortuna.
Bila je mamica dveh otrok, takrat sta bila stara devet in dvanajst let.
Kot že vsa štiri leta poprej so se zbrali pri cerkvici v Novi Oselci, pozdravili svojo Polono, ki počiva na tamkajšnjem pokopališču, in se odpravili proti vrhu. Po krajši slovesnosti pri kapelici in Polonini klopci so jih Polonini starši prav vse povabili k njim domov in jim postregli hrano in pijačo.
Na pohod je prišla tudi izjemno pogumna in vztrajna Mirsada Hadžić, ki je tako kot Polona pred petimi leti grozljivo padla v gorah, le da je padec preživela. Čeprav si verjetno ne bo nikoli povsem opomogla, s pomočjo moža Hasana Felića in tudi s pomočjo svoje neverjetne volje in želje še vedno hodi v hribe, in tako je tudi v nedeljo dosegla Bevkov vrh.
Iz nebes jim je pomagala
»Nedelja je bila vsekakor nekaj zelo posebnega, zelo čustvenega. Na spominski pohod smo se odpravili kljub slabi vremenski napovedi, a kot da bi nam naša Polona iz nebes pomagala, se je prav takrat, ko smo hodili proti vrhu, za nekaj ur skoraj zjasnilo in je padlo le nekaj kapljic dežja,« nam pove vodja pohoda Iris Slana, ki niti po vsem tem času ne more pozabiti Polone in njene neverjetne pozitivne energije.
5 let je minilo od tragedije.
»Bila je človek objemov in toplih besed, nikoli je nisem videla slabe volje. Bila je eno veliko sonce in vsakogar je začarala s tistimi svojimi prelepimi očmi in nasmehom! Spoznali sva se službeno, a sva kmalu vzpostavili tudi prijateljski odnos. Nikogar podobnega ne poznam, ki bi bil tako prijazen in topel človek, kot je bila Polona. Neverjetno, kakšen velik vtis je naredila na vsakogar, s katerim se je srečala. Na pohodu smo si brisali solze žalosti, a smo bili hkrati srečni, da je spet združila toliko ljudi, objemov in nasmehov,« se spominja svoje prijateljice.