O temnih plateh športa

Mateja Štrajhar

Če poškodbe v svetu športa predstavljajo očitno temno plat, se o resnični temni plati – duševnih motnjah v športu – še vedno premalo ve, piše in govori. V zadnjem času je nekaj tako tujih kot slovenskih profesionalnih športnikov stopilo iz sence in javno spregovorilo o svojih težavah in bojih. Zgodbe so pretresljive, saj je vrhunski šport neizprosen: šteje le dosežek, s čim je tlakovana športnikova pot do njega, pa ostaja zamolčano. Prvi, ki se je pri nas lotil preučevanja prisotnosti duševnih motenj v športu, je Kamničan Uroš Perko, nekdaj tudi sam eden izmed vodilnih športnih plezalcev v Sloveniji, ki v knjigi Duševne motnje v športu predstavlja rezultate raziskave, ki je preučevala prisotnost depresije, pitja alkohola in motenj hranjenja pri kategoriziranih slovenskih športnikih. Rezultati so skrb vzbujajoči, a predstavljajo prvi korak k osvetljevanju problema, ki je sicer precej pogosto pometen pod preprogo. »Šport ni samo dober in seveda tudi ni samo slab. Šport je, kakršen je, in od športnika je odvisno, kaj bo iz njega naredil. Prav pa je, da se govori tudi o temnih plateh, da športniki vedo, da niso izjeme in pomoč obstaja,« poudarja 47-letni Perko, ki je s knjigo požel veliko zanimanja v javnosti; le tisti, ki bi jih morala tema najbolj zadevati (trenerji, funkcionarji, klubi, zveze), ostajajo nemi.

V začetku letošnjega leta je izšla vaša knjiga Duševne motnje v športu, napisana na podlagi doktorske disertacije, ki temelji na raziskavi, v kateri ste obravnavali prisotnost depresije, pitja alkohola in motenj hranjenja pri kategoriziranih slovenskih športnikih različnih starosti (od otrok do vrhunskih športnikov), ki se udejstvujejo v različnih športih (individualni, skupinski). Nam lahko na kratko predstavite rezultate?

Kot ste omenili, je bila podlaga za knjigo moja doktorska disertacija, a vsebina knjige je razširjena, hkrati pa tudi spremenjena oz. napisana poljudno, tako da je zanimiva za branje. V knjigi sem dodal zgodbe športnikov, nekateri so jih zapisali sami, druge so nastale s pomočjo intervjujev, da bralec dobi širšo sliko in v praksi vidi, kar v teoriji razlagam.

Rezultati so pokazali, da se slovenski kategorizirani športniki pogosto soočajo s simptomi depresije, imajo pogosto tvegane znake pitja alkohola in prisotne določene motnje hranjenja. Tudi v tujini se veliko športnikov spoprijema s temi težavami, a pri vzorcu slovenskih športnikov, ki sem ga obravnaval v disertaciji in je statistično značilen, torej se rezultati lahko posplošijo, so rezultati v primerjavi s tujimi športniki bistveno višji, se pravi slabši. Pri tem je pomembno poudariti, da lahko primerjamo samo tiste raziskave, v katerih so se uporabljali enaki testi, hkrati pa se pojavi tudi težava pri pojmovanju rezultatov. V raziskavah namreč uporabljamo psihometrične teste, ki nam pokažejo, ali ima človek klinično pomembno depresivno simptomatiko, ne moremo pa na podlagi tega reči, da je nekdo depresiven, kajti to lahko s kliničnim pregledom ugotovi samo psihiater ob pomoči kliničnega psihologa. Ob tem vemo, da oseba, ki na testu doseže 16 točk ali več, običajno dobi diagnozo velike depresivne epizode. V raziskavi je bilo med ženskami takih kar 49 %, med moškimi čez 20 %, v celotnem vzorcu pa 34 %, torej več kot tretjina. V tujini se številke gibljejo med 15 in 19 %.

Podobna zgodba je pri pitju alkohola, raziskava je pokazala, da ima 20 % tvegane vzorce pitja; nekaj je tudi že takih, ki imajo tako visoko število točk, da lahko rečemo, da so že med športno kariero odvisni od alkohola. Teh 20 % se morda ne zdi veliko, toda treba je upoštevati, da je bil naš vzorec relativno mlad s povprečno starostjo dobrih 21 let. Strokovnjaki so mnenja, da je pri mlajših od 21 let vsako pitje alkohola tvegano, zato ti odstotki niso zanemarljivi.

Pri motnjah hranjenja je podobno, okoli 20 % ima simptome motenj hranjenja. Ta številka je precej nizka, a treba jo je jemati z rezervo, saj smo mi pri testu kot klinično pomembne simptome motenj hranjenja vzeli 20 točk ali več, v tujini pa so uporabili za polovico nižjo vrednost (10 točk ali več).

Medtem ko so motnje hranjenja dobro raziskane, so raziskave za ostali dve duševni motnji še v povojih, nekaj več je bilo narejenega šele v zadnjih letih. V naši raziskavi so zelo visoki odstotki športnikov s simptomi depresije, kar nas je precej presenetilo, pri motnjah hranjenja pa je ravno obratno, čeprav menim, da je tu precej več težav, kot jih je pokazala naša raziskava.

Pravite, da vas je presenetil visok odstotek športnikov s simptomi depresije. Ali je bilo še kaj takšnega, kar vas je presenetilo? Najbrž ste se lotili raziskave z določenimi pričakovanji, kakšni bodo rezultati.

Ko sem se s pomočjo mentorjev dr. Mateja Tuška in dr. Maše Černelič Bizjak lotil doktorske disertacije, pri nas na tem področju ni bilo še nobene raziskave, tudi v tujini so bile maloštevilne. Zaradi tega nismo vedeli, kaj pričakovati. Poleg tega je težava tako obširna, da dokler se zares ne poglobiš, se njene razsežnosti sploh ne zavedaš. V zadnjem času je o duševnih motnjah javno spregovorilo veliko športnikov. Pri nas recimo profesionalni kolesar Jani Brajkovič, ki se je spoprijemal z motnjami hranjenja, in Brigita Langerholc, ki se je soočala z depresijo, poznamo pa tudi zgodbe svetovno znanih športnih zvezdnikov, športna gimnastičarka Simone Biles je imela hude težave, alpska smučarka Lindsey Vonn je večkrat govorila o depresiji. Pa vseeno nismo vedeli, kaj bo raziskava razkrila, zato so nas še toliko bolj presenetile te visoke številke, še posebej, če jih primerjamo s tujino. Športniki imajo očitno veliko več težav, kot pravzaprav sami mislijo, da jih imajo.

Slovenci smo narod športnikov; radi se pohvalimo, da dosegamo visoka mesta po osvojenih odličjih na prebivalca. Kaj torej izsledki vaše raziskave govorijo o nas kot narodu?

Rezultati govorijo, da smo vrhunsko travmatizirani. Seveda to ne velja za vse športnike, ampak ko pogledamo mehanizme in potrebe, je slika jasna. Francoz ali Američan je od zibke vzgajan v duhu, da je najboljši, in tako tudi pristopi do vsega, česar se loti. Slovenci pa dobimo miselnost, da nismo dovolj dobri. Česarkoli se otrok loti, je sporočilo, da se mora za potrditev, vidnost še malo bolj potruditi. Kot je rekel psihoterapevt Zoran Milivojević, otroke imamo radi, a tega jim ne pokažemo. Potem otrok postane priden, dober, da bi bil viden, da bi dobil ljubezen. Ker ni nikoli dovolj dober, ko zadostuje željam in ciljem staršev in trenerjev, se v njem izoblikujejo dvom, sram, občutki manjvrednosti. Tisti posamezniki, ki so bolj sposobni, začnejo nadkompenzirati, kar pomeni, da nekdo kljub določenim pomanjkljivostim pokaže izjemno uspešnost. Mislim, da je to v Sloveniji najbolj pogosto. Zelo pogosto se zgodi, da so rezultati vrhunski, a ravno takrat, ko bi moral dati tak športnik največ od sebe, odpove. Strah pred uspehom je večji kot pred neuspehom, ko se zavrti ves ta scenarij iz otroštva, ko nikoli nič ni bilo dovolj dobro, in z neuspehom dokaže, da tako ali tako ni niti dober niti vreden.

Po mojem mnenju večina motenj izvira iz primarne družine. Tega se z rezultati zaenkrat ne da potrditi, ampak mislim, da gre moje razmišljanje v pravo smer. Deloma to dokazujejo tudi zgodbe športnikov, objavljene v knjigi, deloma zgodbe športnikov, ki jih v takšnih primerih povedo v javnosti, deloma to dokazujem tudi sam s svojo osebno zgodbo.

Tuja raziskava je pokazala, da so se tudi v družinah športnikov z depresijo že pred tem soočali s to duševno motnjo. Nekateri športniki izhajajo iz zelo patoloških družin. Športniki, katerih zgodbe so objavljene v knjigi, izhajajo iz alkoholičnih družin. Vsi ti so v šport pobegnili zaradi nemogočih razmer doma in še vedno menijo, da jih je šport rešil, jim pomagal, čeprav so v športni karieri razvili duševne motnje.

Vzrok za nastanek duševne motnje torej ne tiči v športu, slednji jo lahko le privabi na plano oz. okrepi?

Točno tako. Duševne motnje imajo svoje vzroke že pred ukvarjanjem s športom, v športu se vse skupaj le malo bolj manifestira. Še ena razlika je, ki se je pokazala v naši raziskavi v primerjavi s tujimi, in sicer da na višino naše simptomatike zelo malo vplivajo dejavniki športa, torej kdaj je športnik začel trenirati, koliko tekem na leto ima, kako dober je. To kaže, da vzrok tiči drugje. Moja trditev sicer ni podprta z rezultati, ampak ko pogledamo širšo sliko, mnogo razlogov, kot sem že omenil, najdemo ravno v primarnih družinah. Zdaj raziskujemo v tej smeri, da preverimo, ali to dejansko drži in koliko lahko to tezo podpremo z rezultati.

Na kaj se boste torej osredotočili v nadaljnjem raziskovanju?

Za mednarodno konferenco, ki bo prihodnjo pomlad potekala v Novem Sadu, pripravljamo pilotno študijo, ki bo preučevala, koliko športnikov je odraščalo v alkoholičnih družinah. Po mojem mnenju bo številka visoka.

Kakšne so možnosti športnika z duševnimi motnjami za ozdravitev? Ali bi moral sistem športa ponuditi rešitve?

Slovenski športni psihologi delajo vrhunsko in že nekaj časa je tudi v Sloveniji standard, da poiščeš pomoč psihologa, še preden se pojavijo resne težave. Torej zgled, kako sestaviti službe, ki bi bile v pomoč športnikom, imamo. Po drugi strani pa se športni psihologi ukvarjajo predvsem s pripravo športnika za dober nastop in ne s psihopatologijo, morda le v manjši meri, prav globoko pa ne gredo. Tukaj se pojavi še en vidik … Psiholog lahko rešuje stisko nekoga, ki pobegne v šport, ki nadkompenzira. Če športnik to stisko razreši, nima več motiva biti dober v športu. Vprašanje, ali je to pomoč ali ne. (smeh)

V tujini so razvili določene instrumente, s katerimi trenerji lahko zaznajo prisotnost simptomov, a funkcionarji, seveda ne vsi, nekateri pa, na višjih mestih v klubih pogosto zanikajo te težave, hkrati pa jih zanikajo tudi sami športniki, tako da takim ne moremo pomagati. Menim, da moramo situacijo sprejeti takšno, kot je, pri tem pa je zelo pomembno, da govorimo o tem, da se o tej problematiki piše, da športnik ve, da to ni nekaj, kar se dogaja le njemu, in na koga se lahko obrne po pomoč. Težava je univerzalna, športnik ni izjema. To so stvari, o katerih se je do sedaj premalo govorilo in pisalo. Teren je še neraziskan in nepoznan, zato nas čaka še ogromno dela, da se bo duševne motnje prepoznavalo in v zvezi z njimi tudi ukrepalo, tako da bodo športniki prišli po pomoč.

Slovenci smo tudi zagrizeni rekreativni športniki; če malo špekulirava, kako menite, da je v tej kategoriji z duševnimi motnjami?

Že med študijem smo se učili, da je v določenih segmentih rekreativnega športa zloraba poživil še veliko večja kot v vrhunskem, saj ni kontrole. V zadnjem času se popularizira vse vrste rekreativnega športa, kar je seveda dobro, dokler se ne spremeni v napol norost in odvisnost, da ljudje ne počnejo več nič drugega. Nekoga sicer morda ravno ukvarjanje s športom drži nad gladino, ampak dolgoročno zaradi tega trpijo družine, odnosi. Če bi pogledali prisotnost simptomov duševnih motenj pri vrhunskih rekreativnih športnikih, menim, da bi bili rezultati še slabši kot pri kategoriziranih profesionalnih športnikih. Še enkrat, rekreativni šport je nujno potreben za zdravo življenje, ampak če je zadaj veliko patologije, potem tu ni več sledi zdravja.

Ali Slovenci zlorabljamo šport?

Seveda, premnogi. Podobno je tudi v tujini, čeprav ne tako ekstremno kot v Sloveniji. Slovenci radi trpimo. (smeh)

Na kakšne odzive ste ob izidu knjige naleteli v javnosti?

Založnik pravi, da je vsebina knjige precej specifična, pa kljub temu žanje precej zanimanja in izposoje v knjižnicah. Name se je obrnilo več staršev pa tudi nekaj športnikov, sploh mlajših, žal pa s strani tistih, ki jih tematika najbolj zadeva, se pravi trenerjev, klubov, športnih zvez, zanimanja ni.

Težava je, da se na šport gleda kot na absolutno dobro. Športniki seveda dobijo vrline, ki jim kasneje v življenju zelo koristijo, kot so disciplina, red, potrpljenje, vztrajnost. To je še posebej pomembno v današnjem času, ko permisivna vzgoja rojeva razvajene posameznike, ki so nezmožni odlaganja ugodja in brez kakršnekoli vztrajnosti in frustracijske tolerance. Šport tudi ni samo slab, čeprav se danes pogovarjava o bolj temnih plateh športa. Šport je, kakršen je, in od športnika je odvisno, kaj iz njega naredi. Prav pa je, da se govori tudi o temnih plateh.

Kot ste že omenili, svojo raziskavo v knjigi podkrepite z osebnimi izpovedmi različnih vrhunskih športnikov (gorski kolesar, rokometaš, odbojkarica, plezalka), ki so se znašli v pasteh posamezne od duševnih motenj. Zakaj ste se odločili vključiti njihove zgodbe? Ena izmed izpovedi je tudi vaša osebna, kot vrhunski športni plezalec ste se spopadali s težavami z alkoholom in motnjami hranjenja? Kako težko je bilo razgaliti ta del svojega življenja?

Svoje zgodbe mi ni bilo težko vključiti; prišla je spotoma, ko sem pisal knjigo. Očitno sem prelil na papir tisto, kar je dolgo čakalo, da pride na plano. Ostale zgodbe sem vključil, da knjiga ni le neka suhoparna, nezanimiva teorija. Preko njih bralec dobi uvid, kaj je v ozadju, kakšni boji, pritiski, kaj se dogaja s športnikom.

Pravzaprav je vaša osebna trenerska izkušnja bila tudi povod za knjigo, kajne? Kaj se je zgodilo?

Že nekaj časa sem kot trener opažal nepravilnosti v trenažnem procesu. Stvari so se stopnjevale in ves čas sem bil v konfliktu sam s sabo. Veš, da določene stvari niso v redu. Ko sem bil v ekipi, v kateri smo delali z nekim športnikom, pa je sodu izbilo dno, saj določene poteze, za katere smo se odločali, niso bile dobre zanj na dolgi rok. Na neki točki mi je postalo jasno, da ko bo ta posameznik pogledal nazaj in če z njim ne bo vse v redu, bo lahko s prstom pokazal na ljudi, zaradi katerih se je to zgodilo. Odločil sem se, da ne bom več sodeloval pri tem. Ko sem se umaknil, sem ugotovil, da me že nekaj časa vleče v druge vode, a očitno sem potreboval ta umik, da sem to uvidel. V tistem času sem ravno vpisoval doktorski študij in tema je prišla sama od sebe. Šport mi očitno ves čas sledi, ne morem se ga znebiti … Vsakič rečem, da je zadnjič, da nekaj delam na športnem področju, pa vseeno ne najdem poti ven.

Ali bi si želeli, da bi bila na voljo takšna knjiga oz. raziskava, ko ste bili mlad športnik in se spopadali s težavami?

Takrat so bili drugačni časi. Športno plezanje je bilo v povojih, trenerjev ni bilo, učili smo se eden od drugega in z opazovanjem najboljših plezalcev; predvsem sem takrat pogrešal, da bi imel trdnega trenerja, ki bi me ustrezno discipliniral in bi mu lahko sledil. Z današnje perspektive bi bilo seveda dobro, da bi izvedel določena dejstva, o katerih pišem v knjigi, a dvomim, da bi bil pri 20. letih pripravljen prisluhniti. (smeh)

Pri dvajsetih si najbrž niste mislili, da boste prav vi napisali takšno knjigo …

Če bi mi nekdo pri dvajsetih rekel, da bom živel, tako kot živim danes, bi se najbrž kar pod vlak vrgel. (smeh) Ampak enako velja zdaj: če bi danes še vedno živel, kot sem pri dvajsetih, bi bilo pa tudi morda bolje, da bi se pod vlak vrgel. Vsako obdobje prinese spremembe in treba je biti prožen ter jih sprejeti. Seveda sem danes pri skoraj petdesetih drugačen, kot sem bil pri dvajsetih. Toda ljudje to dejstvo vedno težje sprejemajo in potem še pri petdesetih živijo kot dvajsetletniki.

Prej ste omenili, da športniki, katerih zgodbe so predstavljene v knjigi, šport še vedno dojemajo kot rešitev. Ali je tudi pri vas tako?

Tudi zame je bil rešitev. V tistem obdobju je bil šport zame predvsem nadkompenzacija, sicer pa bi morda prišle kakšne druge stvari, ki bi bile lahko še slabše.

Čeprav ste s športom nadkompenzirali osebne stiske in se pri tem soočali s prekomernim pitjem alkohola in motnjami hranjenja, pa ste ravno zaradi izkušnje z očetom alkoholikom, kot pišete v knjigi, vedno vedeli, da predaleč ne smete iti.

Vedel sem, da prekomerno pitje alkohola ni v redu, da na dolgi rok ne bo prineslo nič dobrega … to distanco sem zaradi očeta imel, kajti v slovenski družbi je sicer v zvezi z alkoholom vse normalno, ni kritičnega pogleda nanj. A ta distanca mi ni preprečila, da ne bi na veliko popival, a vsaj nekje v ozadju sem se stalno zavedal, da to ni v redu in sem vsaj malo zaviral.

Kako je oče, sicer znan psiholog dr. Andrej Perko, komentiral vašo knjigo?

Bil je presenečen, kako sem doživljal neke stvari, sicer pa je bil zadovoljen, mislim, da se mu zdi “fino”. (smeh)

V enem izmed intervjujev ste dejali, da ste dolgo bežali od očeta, da ne bi šli po njegovi poklicni poti, zdaj pa ste prav tu.

Velik obvoz sem naredil in dolgo je trajalo, ampak on je dovolj moder, da je potrpežljivo čakal. (smeh) In me pustil hoditi po svoji poti. Tako je prav. Mnogo staršev pa izsiljuje, pogojuje, usmerja in nadzoruje, ko se otrok želi osamosvojiti, oditi po svoji poti, drugačni, kot starši menijo, da je najboljša zanj. Hvaležen sem, da sta bila moja starša dovolj pametna in sta mi pustila te izkušnje, vse skupaj tudi zdržala, saj nista mogla vedeti, kakšen bo rezultat. Po drugi strani pa sta mi vedno dajala dober zgled. To je najbolj pomembno. Ko naši otroci odrastejo, po štirinajstem, petnajstem letu, ko vzgojno nimaš več česa spremeniti, je pomembno, da jim daješ zgled, in načeloma se bodo uravnali po njem.

Delo sicer opravljate kot terapevt v zavodu Mitikas v Kamniku; kdo se obrača na vas?

Sem specializant geštalt psihoterapije, tako da izvajam individualno psihoterapijo za ljudi, ki imajo različne stiske, poleg tega pa tudi skupinsko terapijo po Rugljevi socialno-andragoški metodi. Na splošno se name obračajo tisti, ki so v kakršnikoli stiski, vedno več pa tudi športniki, tako da menim, da bo v prihodnosti tega še več.