Ana Trnkoczy: Po nekaj letih premora sem se od petka, 1. do nedelje, 3. marca 2024 udeležila tečaja vodnikov reševalnih psov avstrijske Koroške v Innerkremsu.
Mednarodna udeležba je bila pestra, Poljaki, Čehi, Nemci ter moja malenkost.
Razdeljeni smo bili v tri skupine glede na stopnjo usposobljenosti reševalnega para in sicer A, B in C skupina.
V petek popoldan smo na bližnjem poligonu, kjer so nam prijazni ratrakisti “narinili” osem velikih kupov snega, naredili kratko iskanje. Zvečer je sledilo zanimivo predavanje izkušenega kinologa o pomenu in pravilnem nagrajevanju psa.
V soboto po zajtrku smo se skupina B odpravili na bližnji hrib, približno uro hoda s smučmi. Tudi tam so nas pričakali veliki kupi, kjer smo izkopali devet “grobov”. V skupini nas je bilo osem, naš inštruktor pa je bil Leo. Cilj prve vaje je bil, da se je pes v grobu zadržal kar največ časa. Ostali dve vaji pa sta bili “pusti se presenetiti”. Med iskanjem smo lahko previdno sondirali, kar je bila še dodatna motivacija za psa. Po vsakem iskanju je sledila temeljita analiza.
Prvič sem imela možnost spremljati delo psičke pasme vižla. Moram priznati, da je odlično zastopala svojo pasmo. Sledil je spust do nastanitvenega objekta Gasthaus Raufner.
Zvečer nas je obiskala izkušena veterinarka, ki nam je predstavila različne nevarnosti ter situacije, v katerih se lahko znajde naš štirinožni prijatelj.
Zadnji dan mojega obiska sem z isto skupino odšla na poligon, kjer so nam narinili nove kupe snega. Tokrat sem istočasno iskala z drugim reševalnim parom. Scenarij je bil, da so očividci videli snežni plaz, ne vedoč, ali je koga zasulo. Z avstrijskim kolegom sva odlično opravila. Leo je iskanje Soče pokomentiral z besedo “legendarno”. Vsakemu paru smo pripravili drugačen scenarij.
Sledila je večerja, poslavljanje ter izmenjava kontaktov za morebitno sodelovanje na prihodnjih usposabljanjih.