V nedeljo je na uravnani pobočni polici, na poti k planinskim pašnikom, tam, kjer je »stoletja sveti kraj in cilj romarjev, danes pa se tja gor odpravljajo zvečine izletniki, ki v zavetju planin iščejo sebi primerna razvedrila«, ob godu svetega Primoža in Felicijana (10. junija), potekala sveta maša.
Daroval jo je zdajšnji duhovni pomočnik v Župniji Kamnik, sicer pa triglavski župnik in moj odlični gorniški znanec, ne upam si napisati tudi prijatelj, France Urbanija.
“… za življenje na določenem območju so potrebni ljudje in pota, ki jih povezujejo.”
(Fotografija: Borut Peršolja)
Primoško cerkev ali cerkev Svetega Primoža in Felicijana (ki s cerkvijo svetega Petra, mežnarijo s črno kuhinjo ter osmerokotno kapelico tvori enoten stavbni kompleks) sva ta dan obiskala popolnoma naključno. Drugi opravki tega dne nama niso dovoljevali daljšega gorniške aktivnosti in čeprav sem se sam z vsemi štirimi upiral »hoji v romarski koloni«, pa se je vse, kar se je zgodilo ta dan – po sreči?; po božjem navdihu? – spremenilo v nekaj lepega, iskrenega in srčnega.
Prostor pogovora s samim s seboj.
(Fotografija: Borut Peršolja)
* * *
Ko sva v tišini hoje – na poti sva bila presenetljivo osamela – prečila Apneno dolino sem zaslišal zvonjenje. In to ne običajno zvonjenje, temveč harmonično pritrkavanje. Matejo sem opozoril na to posebnost in v rezultatih hrupne ljudske umetnosti muziciranja z zvonovi sva stopila v ris, ki so se mu pastirji in krave v preteklosti izognili in ga spoštljivo obšli.
Prisojo, po nepotrebnem spremenjeno v D-vitaminsko plažo z reklamnimi ležalniki/sedalniki, je dopolnjeval nepokvarjeni razgled na domačo pokrajino. Mene pa je vznemirjala notranjost cerkve, ki je (če posebej in izrecno ne poprosiš mežnarja za ključ) redko na ogled, zato sem še pred začetkom svete maše stopil v njen hlad in si jo začel ogledovati …
Maša se je začela po ustaljenem obrazcu, s križem in pozdravom maševalca vernikom in takrat se – presenečeno – zavem, da mašo bere France!
Nenačrtovano sva obstala in ostala pri maši.
Podobica, ki smo jo prejeli ob ofru.
* * *
Že med mašo sva si – kolikor prostor in obredje nebesedno in nevpadljivo to sploh omogočata – s Francetom izmenjala naklonjenost navzočnosti in iskrenega občudovanja. Pozorno kot je bilo to v tem izjemno zanimivem prostoru sploh mogoče (s svojo poslikavo, oltarji, me je ambient ves čas preizkušal v zbranosti …) sem spremljal Francetove besede, evangelij, njegovo pridigo in občuteno daritev v evharističnem bogoslužju.
Detajl freske iz 16. stoletja. (Fotografija: Borut Peršolja)
Ob koncu maše pa novo presenečenje. France je pred mogočnim in vsak dan preizkušenim blagoslovom – “Pojdite v miru.”, ki ga vedno izreka zelo doživeto in iskreno, podelil še poseben blagoslov, ki sem ga slišal in bil deležen prvič.
BLAGOSLOVI, O GOSPOD, TE VRVI, PALICE, CEPINE
IN OSTALO OPREMO, DA BO VSAKDO, KI JIH
UPORABLJA V STRAHOTNIH PREPADIH VISOKIH GORA,
NA LEDENIKIH, V VEČNEM SNEGU IN VIHARJIH,
OBVAROVAN VSEH NEZGOD IN NEVARNOSTI,
SREČNO DOSPEL NA VRH.
DAJ, DA SE POD VARSTVOM SV. BERNARDA,
KI SI GA IZVOLIL ZA ZAŠČITNIKA GORJANCEV IN PLANINCEV
SREČNO POVRNE DOMOV.
VODI, O GOSPOD, TE MOJE SLUŽABNIKE IN DOVOLI JIM,
DA ČE SE POVZPNEJO NA VRHOVE,
DOSEŽEJO TUDI NEBEŠKE VIŠAVE.
PIJ XI.
Sv. Bernard Mentonski (ok. 923–1008) (= Bernard iz Aoste), zavetnik gornikov, sicer pa arhidiakon, po njem se imenuje zavetišče na Velikem Svetem Bernardu v Švici, goduje na današnji dan – 15. junija.
Razglednico s sliko sv. Bernarda, avtorja Eda Deržaja
in besedilom blagoslova/molitve na zadnji strani mi je podaril France Urbanija.
Njegovo življenjsko in duhovno zapuščino (povzemam po različnih virih) – »zadnji del svojega življenja je Bernard apostolsko deloval med ljudmi po gorah in dolinah italijanskih, francoskih in švicarskih Alp. Ko je bil že zelo bolan, se je odpravil na pot v Novaro, mesto v severni Italiji, da bi spravil dva sprta grofa. To zadnje delo ljubezni do bližnjega ga je stalo življenja: dobil je hudo vročino in 12. junija 1081 je umrl. Za svetnika je bil slovesno razglašen leta 1681. Papež Pij XI., ki je bil navdušen ljubitelj gora, je svetega Bernarda Mentonskega imenoval »enega največjih junakov katoliške Cerkve« in ga leta 1923 počastil s tem, da ga je razglasil za zavetnika planincev.« – je France prelil na (žal) maloštevilno občestvo bratov in sester oziroma nedeljske peš obiskovalce starosvetnega Primoža.
A doživetij še ni bilo konec.
* * *
Z Matejo sva se Francetu pridružila v zakristiji in ga zmotila v času, ki ga po opravljeni sveti maši rabi za prestop v običajnost tukaj in zdaj. Snidenje je bilo prisrčno, gostobesedno in objeto. (Res sem hvaležen, da sem se lahko pred leti s Francetom s Kredarice povzpel na Triglav. Ko sem vodil raziskovanja Triglavskega ledenika sva se srečala gori in zanimalo ga je vse, kar smo počeli.)
V svoji načitanosti mi je France bežno omenil, da je pred drugo svetovno vojno Planinski vestnik poročal o podobi svetega Bernarda Mentonskega, ki jo je naslikal Edo Držaj. Z nekaj truda sem doma v spletnem arhivu Planinskega vestnika 1935/6 našel to vestičko:
»Slika sv. Bernarda. — Lepo zamisel je izvršil umetniški slikar Edo Deržaj: izdelal je lesorez — sliko sv. Bernarda Mentonskega, ki ga je sedanji sv. Oče Pij XI. postavil za patrona planincev. Slika se je umetniku, našemu znanemu plezalcu in slikarju, stvarno in oblikovno v vseh ozirih posrečila; s primerno razlago jo bomo našim bralcem še predočili. Zazdaj poročamo, da se odtis te slike, v velikosti 40:30 cm, tiskan z roko na najfinejši japonski papir, prodaja članom SPD za 60 Din. Slika svetniškega zaščitnika planincev v nevarnostih spada pač v vsako planinsko zavetišče in v kraje planinskih opasnosti, pa tudi v domači dom planinca. Naroča se pri umetniku v Ljubljani, Študentovska ulica 11, pa tudi v knjigarnah.«
Čeprav je vestička napovedala – »jo bomo (sliko sv. Bernarda) našim bralcem še predočili« – tega nadaljevanja (zaenkrat) še nisem našel … (Če kdo od bralcev pozna nadaljevanje, mu bom zanj hvaležen.)
***
Ob poldnevu smo se razšli. Midva z Matejo sva nekako vzneseno hodila v dolino v pomenku, kaj vse ti zna prinesti dan na pladnju, če mu le dovoliš, da vstopi vate. Ja, tudi letos je šlo po tej, eni od najstarejših gonskih in planinskih poti, na pašo zelo malo krav. Redki kravjeki spominjajo na to izjemno pastirsko dediščino, ki sem ji namenil pot Po stopinjah pastirjev.
In da ne pozabim: mašo je zelo lepo sooblikovala domžalska “sveta trojica” – pevki Marta Zabret in Urška Pavli, ki ju je na orglah spremljal Tomaž Pirnat; vsi trije so dogajanju dali svoj lep pečat.
Zato hodimo. (Fotografija: Borut Peršolja)