Tina Horvat: ... praznuje tri rojstne dneve
LEGENDE SLOVENSKEGA ALPINIZMA
v Slovenskih novicah vsak ponedeljek v sodelovanju s Komisijo za alpinizem PZS.
Jasna Pečjak je v alpinizem zašla pozno, potem ko jo je uščipnilo v križu. Splezala je najtežje ledne slapove, njen trener je bil legendarni alpinist Janez Jeglič - Johan
ČEŠNJICA PRI KROPI • Je ena naših prvih in najboljših tekmovalk v lednem plezanju, zaradi česar se je je prijelo ime ledna kraljica. Predvsem pa je 64-letna Jasna Pečjak alpinistka z osupljivo veliko energije, trme in volje do življenja. V enem letu lahko praznuje kar tri rojstne dneve. Prvega na dan svojega rojstva, drugega na dan, ko so ji pred štirimi leti presadili pljuča in je morala spet vse začeti znova, v tretje življenje pa se je po mesecu dni kome prebudila letošnjega 7. januarja na intenzivnem covidnem oddelku.
Skupaj z možem
Jasna je v alpinizem zašla v zrelih letih, ko sta jih oba z možem
Andrejem Pečjakom štela že 30 in sta že imela dva otroka. Podjetniška pot ju je iz Ljubljane pripeljala na Češnjico pri Kropi, kjer sta kupila staro propadajočo kmečko hišo, jo začela obnavljati in se lotila prodaje avtomobilskih rezervnih delov. »Med delom, obnovo hiše in dvema majhnima otrokoma ni bilo prav nobenega časa za rekreacijo, dokler ni obeh uščipnilo v križu in sva ugotovila, da brez gibanja ne bo šlo. Iskala sva neki šport, pa sva našla hribe. Nato naju je prijateljica
Nataša Leban kot novopečena alpinistka peljala na Grossglockner in spravila v plezalsko druščino, v kateri so bili sami vrhunski alpinisti, na primer
Silvo Karo, Pavle Kozjek in
Janez Jeglič - Johan. Najini začetki so bili v primerjavi z njimi hudo skromni, ampak volje in zagnanosti nama ni manjkalo,« se spominja.
Prva leta sta z Andrejem lažje vzpone plezala skupaj, težje pa pod vodstvom starih mačkov. Potem se je pozimi leta 1991 zgodila ledna prelomnica, saj se je Pavle Kozjek odločil, da je čas za njen prvi slap, in izbral enega lažjega, na Pečeh v Spodnjem Kotlu. »Členke sem imela čisto potolčene, ker sta mi Pavle in Andrej dala v roke ledni kladivi, onadva pa sta plezala s cepini. Za punco je vse dobro, itak se 'šlepa zadaj', sta verjetno mislila. Med plezanjem po tistem slapu me je v roke močno navijalo, ampak prva ljubezen se je že nakazovala,« pripoveduje.
Ponosna na ženske naveze
Do prave prelomnice na njeni poti do prestola ledne kraljice pa je prišlo, ko je njen trener lednega plezanja postal eden naših najboljših alpinistov vseh časov, žal že pokojni Janez Jeglič - Johan. Povabil jo je, da skupaj začneta trenirati v Bohinju pod Skalco in se začneta pripravljati za tekmo v Courchevelu. »Prepričeval me je, da bom zagotovo zmagala, saj bom edina tekmovalka, ozadje pa je bilo, da njegov jugo ne bi zmogel vožnje do Francije, pa še francoščina je bila zanj manjša ovira in sem bila priročna prevajalka. Tako sva začela trenirati, Andrej pa je bil izbran za šoferja reprezentance. Ko smo se prikazali v Courchevelu, seveda nisem bila edina tekmovalka, ampak se je tam zbrala vsa takratna ženska francoska elita, pa tudi ne edina Slovenka, prišla je tudi
Alenka Jerala. No, na koncu je Johan zmagal, Alenka je bila četrta, jaz pa šesta,« se smeje Jasna.
Ni čudno, da je ob takšnem trenerju, kot je bil Johan, zelo hitro napredovala. Večkrat je zmagala v slovenskem pokalu, pred njo pa niso bili varni niti najtežji slapovi. Z Johanom je preplezala Desni krak Luciferja v Gozdu - Martuljku in tudi prvič ponovila enega najtežjih pri nas – Kristusovo zadnjo večerjo v Tamarju. Na tekmah je spoznala veliko lednih plezalk in začela plezati tudi v ženskih navezah. »Do takrat so namreč vsi mislili, da me čez slapove vlečejo fantje,« pove.
Jasna ima svoje vzpone natančno popisane. Nabrala sta se kar 1002, in seveda to niso samo ledni vzponi, ampak tudi najtežje alpinistične skalne smeri. Najbolj je ponosna na slapove in ledne smeri, ki jih je preplezala v vodstvu v ženskih navezah, med njimi so Stiriofobija, Katarza, Spodnji Ledinski slap, Gajstni slap, Centralc v Prisanku ...
Komaj preživela covid-19
Njeno kariero ledne kraljice je leta 2003 prekinila huda bolezen pljuč, emfizem. V dveh mesecih po diagnozi je bila že popolnoma brez moči, šlo je le še na slabše in prognoza je bila zelo slaba. S podporo družine in plezalske druščine je ostala optimistična in se kot levinja borila za vsak dih in prehojen korak, nato je leta 2015 pristala v bolnišnici Golnik s hudim poslabšanjem, leta 2017 pa je uspešno prestala presaditev pljuč na Dunaju.
Ravno ko se ji je po transplantaciji uspelo sestaviti skupaj in zajeti življenje s polno sapo, jo je novembra lani skoraj premagala korona. Šlo je res za las, vsak dan njene kome, ki je trajala več kot mesec dni, bi se lahko zgodilo, da je ne bi bilo več med nami. Ko se je iz intenzivne enote covidnega oddelka le vrnila v življenje, je bila skoraj nepremična, izgubila je vso mišično maso, rahlo je lahko le prikimala in odkimala ter malo pomignila s prsti leve roke. A Jasna ne bi bila Jasna, če se ne bi rehabilitacije spet lotila nekoliko drugače kot običajni ljudje, saj je spet začela plezati. V tem obdobju se ji je nabralo kar 44 vzponov. Že pol leta po bolezni sta z možem Nad Šitom glavo preplezala celo prvenstveno smer Bitka, ki sta jo imenovala po njenem boju za življenje.
Jasna se te dni zelo veseli zime, predvsem slapov. »Najbolj slapu Palenk v navezi z zdravnikom Markom Žličarjem, ki mi je, ko sem se že prebujala iz umetne kome, obljubil, da bova šla skupaj plezat. Njegove besede so mi takrat dale neskončno dodatne energije in spodbude,« še pove Jasna Pečjak.